Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravi gasilec... je časten človek! Postopa junaško, vendar to ne počne zaradi pohvale drugih. Pravi gasilec VE, da je storil dobro delo. Pravi gasilec je zaupanja vreden tovariš. Tudi tedaj, ko odloži svojo uniformo…In v svoj svet so gasilci Gasilske brigade Ljubljana za nekaj dni prijazno sprejeli tudi našo TV ekipo. In nas prepričali, da za njih to ni le poklic, temveč poslanstvo, ki ga uresničujejo z veliko vnemo in predvsem srčnostjo. In da je Brigada njihova druga družina, v kateri se lahko stoodstotno zanesejo drug na drugega, mu zaupajo tudi svoje življenje in drug z drugim delijo dobro in slabo. In situacij, ko zrejo smrti v oči, ni malo. In tudi njih prizadanejo, pustijo na njih sledi. Najbolje jih predelajo v pogovoru s sotovariši, saj si čustvenih odzivov na sami intervenciji ne morejo dovoliti. Iz prešernih mladeničev v prostorih Gasilske brigade, vedno pripravljenih na smeh in polnih domislic in norčij, se ob zvoku alarma spremenijo v profesionalce, resne in odgovorne reševalce življenj in imetja. Včasih jih je tudi strah, toda to je pozitiven strah, ki v izjemnih situacijah le še izostri njihovo pozornost in sposobnosti. Se imajo za junake? Ne, le za ljudi, ki radi in po svojih močeh najbolje pomagajo in ki jim še vedno po vsaki intervenciji preprosta beseda hvala s strani prizadetih ljudi, največ pomeni!
Mariborčanka Irena Polanec sodi v vrh najbolj uveljavljenih slovenskih in evropskih sodobnih slikark. Že z 18-imi leti se je odpravila v Pariz in s svojim slogom, samoniklostjo in drugačnostjo prepričala francosko in tudi splošno umetniško svetovno javnost. Leta 1998 so ji v Franciji podelili “Zlato medaljo” za izjemen prispevek k ugledu francoske kulture, prestižno najstarejše Francosko združenje umetnikov jo je sprejelo medse kot dosmrtnega člana in to je čast, ki je prvič doletela Slovenijo in slovenskega umetnika. Irena, ki smo jo pred leti izbrali tudi za Slovenko leta, je razstavljala že v francoskem Louvru, New Yorku, Tokiu, Moskvi in drugih svetovnih prestolnicah, nikoli pa ne pozabi ponosno povedati, da je Slovenka in predvsem Mariborčanka. In kot taka, človeka očara s svojim temperamentom, neposrednostjo, iskrenostjo, svojim pogledom na svet, ki ga sama še vedno vidi kot zelo čarobnega in ga na svoj način takega ohranja tudi s svojimi Evami.
Velik humanitarec in ekstremni športnik Matej Markovič nas skozi svojo življenjsko zgodbo uči, da so meje dosegljivega le v naših glavah in da s tem, ko odpremo srce tudi za druge, zares šele polno zaživimo. Ultratriatlonec Matej je v disciplini Ironman pred leti v svetovnem merilu nanizal številne zmage. Zadnja leta pa je svojo športno pot združil s človekoljubnostjo, saj organizira številne odmevne humanitarne akcije za pomoč ljudem, ki so se znašli v stiski. S svojo srčnostjo, železno voljo in optimizmom je prepričal že veliko ljudi, ki se mu je pridružilo na njegovi humanitarni poti.. Najbolj odmeven je njegov večdnevni projekt Srce Sloveniji, s katerim so že drugo leto zbirali sredstva za nakup šolskih potrebščin za otroke iz socialno ogroženih družin. Osrednji del te akcije je bil Matejev ekstremni podvig, ki smo ga spremljali tudi z našo kamero.. V petih dneh je le z nekaj vmesnimi urami počitka preplaval celotno slovensko obalo, prekolesaril 900 km okoli Slovenije in pretekel prek 200 km.
26 minutna dokumentarna zgodba nas popelje po življenjski poti pesnika in slikarja Benjamina Žnidaršiča, ki je po padcu s češnje »pristal« v invalidskem vozičku. »Volja do življenja je izginila. Ves čas sem razmišljal, kako bom shodil. In to je pri invalidih največji problem« Po šestih letih je to vendarle spoznal in po njegovih besedah, "shodil" v glavi. »Življenje je magična beseda, ki zaznamuje vse, kar doživimo med rojstvom in smrtjo. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil dvakrat, torej imam dve življenji.« Ko je življenje začel sprejemati kot priložnost, da izoblikuje svoj značaj je v podzavesti spremenil prepričanje, da je to kazen. Letošnje leto je prelomnica v njegovem življenju – 27 let »zdravega« življenja in 28 let življenja na invalidskem vozičku. Benjamin pove in pokaže, da odkar je na invalidskem vozičku, je ustvaril veliko več in bil veliko bolj prepoznaven. S svojo energijo in neverjetno voljo do življenja riše pot mnogim invalidom ter jim daje navdih in upanje za njihovo nadaljnjo pot.
Scenaristka Neva Novljan nam v prvi oddaji predstavi navdihujočo zgodbo o Sabini Dermota, njeni izjemni življenjski energiji nas ne bo pustila ravnodušnih. To je zgodba o ženski, mami in ženi, ki iskreno ljubi življenje in vsak dan posebej ter skuša iz njega izvleči največ in najboljše. Z ekipo jo je ekipa TVS spremljala na smučanju na Krvavcu, pri drsanju, kolesarjenju, s svojim psom vodičem hodi v gledališče, po nakupih, se udeležuje maratonov, med drugim se je s kajakom spustila tudi po brzicah Soče..S svojo kipečo življenjsko energijo preplavlja in navdušuje ljudi okoli sebe. In to kljub temu, da je – od rojstva SLEPA.
Dokumentarni film Mehek kot skala je nastal v športnem uredništvu, a to ni le športni film. Trdi treningi, osvojene medalje, vzponi in padci so le en del filma. Marsikomu bodo ganljive zgodbe priklicale solze v oči, zanimivi sogovorniki pa ga bodo že v naslednji minuti nasmejali. Kot je dejal eden od nastopajočih: »če ne bi videl z lastnimi očmi, tega ne bi verjel«. Avtorji ugotavljajo, da je Fabjanovo življenje kot sodobna zgodba o Pepelki. Fant, v mladosti več lačen kot sit, je s pomočjo dobre vile, juda, uresničil vse svoje sanje. Judo, kar pomeni mehka pot, je Fabjana naredil mehkega kot skala. Scenarist in režiser dokumentarnega filma Mehek kot skala je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Vprašanja o smislu človekovega življenja so zelo stara. Bila so obdobja, ko se je človek o svojem smislu spraševal manj in obdobja, ki so bila prežeta z njegovim iskanjem. Danes so vprašanja smisla življenja zopet v ospredju. Človek je izgubil svojo identiteto, ker se slabše identificira s skupinami ali pa se z njimi identificira pretirano. Enega osnovnih bistev človekovega osmišljanja vidi dr. Vid Pečjak v predajanju kulture naslednjim generacijam. Ta ima moč odpiranja spoznanj – novih in starih. Svet drvi v propad. In človek je tisti, ki lahko propad zaustavi ali pa ga še hitreje približa. Dr. Pečjak vidi rešitev v izgradnji nove etike, v kateri človek ne bo več zgolj grabežljivo bitje, ki hlepi po vse večji moči in oblasti. Portret dr. Vida Pečjaka Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj Snemalec: Artur Rutar
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. A Portrait of Rok Petrovič Season 1985/86: Slovenian skier Rok Petrovič entered the ski arena rather unexpectedly and by achieving five consecutive victories in slalom won the Crystal Globe in that season. Shortly thereafter, he left the white circus and dedicated himself to science, where he combined his knowledge of skiing with psychology, which to him was an essential foundation for supreme performance in any sport. He explored new methods of training, practiced yoga, and introduced some new innovative skiing tecniques that are still used today. He was looking forward to a brillant career in the world of science. However, a tragic combination of circumstances during his last scuba diving adventure abruptly ended everything – his premature death caused that many questions remained unanswered and many paths unexplored. However, in the minds and hearts of everyone who had the privilege to know him and to work with him, the respect for Rok Petrovič has remaind undiminishable.
»Plamen žive vere je dokumentarna oddaja – portret msgr. Franca Boleta. Kot mlad duhovnik je služboval v Postojni, kjer je soustanovil župnijski list Farno ognjišče. Iz njega se je kmalu razvila revija Ognjišče ter kasneje založba, radio in karitativne dejavnosti – predal dobrote, romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje,…«
Dokumentarni portret slovenskega politika, pravnika in ekonomista Janeza Stanovnika. Filmsko srečanje z živahno osebnostjo bistrega in pronicljivega duha, je bilo beleženo v času pred Stanovnikovo 90-letnico. Današnja srednja generacija se ga gotovo najbolj spominja iz časa ob koncu 80-ih let, ko je bil predsednik predsedstva SR Slovenije (1988–1990) in si je »prislužil« naziv oče naroda. Veliko manj pa je znana njegova življenjska pot, ki jo je prehodil kot krščanski socialist, potem partizan, udeleženec NOB, pa šef kabineta Edvarda Kardelja, s katerim se je udeležil Pariške mirovne konference leta 1947. Zanimala ga je ekonomije in mednarodni odnosi, to ga je prek različnih službenih funkcij pripeljalo na dolgoletno delo v tujini. Bil je generalni podsekretar OZN, po položaju drugi človek te mednarodne organizacije. Vedno je poudarjal, da smo vsi ljudje rojeni enaki, z neodtujljivo pravico do življenja in do iskanja sreče. Dokumentarni film je zadnje filmsko delo televizijskega ustvarjalca Jožeta Voznyja, ki pa ga zaradi hude bolezni in smrti ni dokončal. Film je zato dokončala Silvana Knok. Film je nastal s finančno podporo Ministrstva za kulturo in v koprodukciji z RTVSLO.
1. november 1918 je bil prvi dan novoustanovljene države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pogorišča in žrtve 1. svetovne vojne, v kateri so prvič v zgodovini bojevanja uporabili kemično orožje za množično uničevanje, je majorja Rudolfa Maistra tega dne povišalo v generala. Razmere v Mariboru v poznih jesenskih mesecih so okvir dokumentarne podobe pomembne slovenske osebnosti, avtorji pa so skušali prisluhniti tudi vzdušju, razmeram in utripu mesta ob Dravi.
Štefan Kovač (1910–1941) je v Prekmurju znano ime, po njem so poimenovali vse večje ulice, šole in druge ustanove. Zunaj pokrajine ob Muri pa je skorajda neznan. Štefan Kovač je bil po izobrazbi pravnik, udobno službo v Mariboru je pustil in se vrnil v rodno Prekmurje, da bi pomagal rojakom v boju proti imperializmu in fašizmu, ki je bil na pohodu sredi 30-tih let prejšnjega stoletja. Zaradi politike je bil večkrat zaprt, leta 1941 pa so ga ubili madžarski fašisti. Narodnoosvobodilni boj v Pomurju je nato zamrl. Štefan Kovač je bil po vojni razglašen za narodnega heroja, po letu 1991 pa je njegov pomen zbledel, nekatere ustanove so ohranile njegovo ime, druge so se preimenovale. V novejšem času pa njegov lik in delo zelo spoštujejo mladi aktivisti v Prekmurju. Po njem so imenovali alternativne mladinske klube in celo rok skupino. Pri mladi generaciji Prekmurcev ja Štefan Kovač spoštovan bolj, kot je bil kadarkoli prej.
»Biti to, kar si« so sklepne besede tržaškega umetnika Klavdija Palčiča v novem televizijskem filmu o njegovem življenju in raznolikem ustvarjanju, ki ga je pripravila novinarka Mirjam Muženič, dopisnica RTV Slovenija iz Trsta. Klavdij Palčič je mednarodno uveljavljeni slikar, ilustrator, scenograf in kostumograf, ki je desetletje odločilnega časa za Slovence v Italiji tudi vodil krovno Slovensko kulturno gospodarsko zvezo. Ob spoštljivem življenjskem in ustvarjalnem jubileju avgusta letos so mu rojaki pripravili niz prireditev, ki se bodo iztekle ob koncu koledarskega leta in v ta bogat program so vtkali tudi predpremiero filma v veliki dvorani Narodnega doma v Trstu. Dokumentarni film, v katerem poleg Klavdija Palčiča in njegovih dveh vnukov sodeluje tudi več umetnikovih sopotnikov in poznavalcev njegovega dela iz Italije in Slovenije, je nastal v produkciji Regionalnega RTV centra Koper Capodistria ob sodelovanju mojstra fotografije Nika Čadeža, tonskega tehnika Emila Grbca, montažerja Sama Petaverja, z glasbo Vlada Batiste, grafiko Karin Žorž in režijo Magde Lapajne. Dokumentarec je del projekta štirih uredništev Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria (RA in TV v slovenskem in italijanskem jeziku) s skupnim naslovom SINOVI DVEH NARODOV- VELIKANI NAŠEGA PROSTORA, v katerem predstavljamo življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom bistveno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije.
Dokumentarna drama Križ in kladivo temelji na dramatični življenjski zgodbi slovenskega duhovnika in partizana Jožeta Lampreta. Ta neizprosni borec za pravičnost in enakost med ljudmi je vse svoje življenje poskušal združiti nezdružljivo – praktično krščanstvo in mednarodni socializem. Na koncu je bil izigran od obeh. Pa ne zavoljo idej, temveč zaradi tistih, ki so v njem videli bodisi sovražnika ali pa le sredstvo za dosego svojih ciljev. Zgodba, ki prikrito odseva tudi danes. Nastala je pod režijsko taktirko Bojana Laboviča, ki je napisal tudi scenarij.
Dokumentarni film »Kraška dediščina Marjana Miklavca« prikazuje protagonista filma Marjana Miklavca iz Sežane v njegovem ustvarjalnem elementu – v slikarstvu. Miklavec je svoje slikarstvo posvetil svojemu Krasu, ki ga izrisuje v njegovi kraški arhitekturi, stavbni tipiki in prepoznavnosti. Prav tu Miklavec opravlja še eno, zgodovinsko pomembno vlogo: na slikarski način dokumentira tipične kraške hiše, ganke, štirne, pile, vedute pokrajine s prepoznavno urbanistično podobo,itd. Miklavec je obiskal prav vse kraške vasi na obeh straneh državne meje in upodobil tipiko vseh teh 153 vasi. Tako nastaja veličastna slikarska monografija Krasa, njegov najbolj monumentalni projekt.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Prof. dr. Igor Gregorič je svetovno znan srčni kirurg, uspešen raziskovalec, ugleden in večkrat nagrajen znanstvenik. Svoje sanje je uresničil v največjem medicinskem središču na svetu, Texas Medical Centru v Houstonu. Leta 2012 je sprejel povabilo, da vzpostavi in vodi Center za napredovalo srčno popuščanje na univerzitetni kliniki Memorial Hermann Hospital, v kateri tovrstnega zdravljenja prej niso imeli. V le petih letih je prof. dr. Gregorič s svojo ekipo Center s 50 presaditvami srca na leto dvignili med najboljših 5 % po številu presaditev. Po številu vstavljenih mehaničnih srčnih podpor pa je Center med najuspešnejšimi 10-imi odstotki v Ameriki. V drugem delu dokumentarne oddaje skozi oči številnih strokovnjakov spoznamo, kaj zahteva postavitev takšnega Centra in kaj vse je potrebno za uspešno delovanje.
Neveljaven email naslov