Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Salvatore je v Nemčiji študiral biološko pridelavo hrane in postal pravi ambasador trajnostne pridelave v okolici svojega rodnega sicilijanskega mesta Bronte, ki slovi po najboljših pistacijah v Evropi. Samatha je študirala arhitekturo in se odločila za življenje na posestvu svojega deda, kjer rastejo drevesa pistacije. Pravi, da je arhitektura na Siciliji zelo povezana s kmetijstvom. To prinaša vse polno novih idej. Mladi pridelovalci pistacij se povezujejo z zadrugo, kjer razvijajo številne proizvode iz pistacije in odpirajo nova delovna mesta za mlade Sicilijance.
Thomas je svojo kariero začel v podjetju kot načrtovalec projektov obnovljive energije. Potem se je odločil za nakup kmetije, zavedajoč se, kako pomembna naravna surovina je les in kaj za naše preživetje pomeni gozd. Danes skupaj z očetom oskrbujeta lokalno skupnost z obnovljivo energijo iz lesa, sonca in vode, to pa prinaša dodano vrednost tudi kmetovanju.
Camille in Roger sta mož in žena že nekaj mesecev. Vendar ima vsak svojo kmetijo. Camille je enologinja, podedovala je družinsko posestvo in se posvetila biodinamičnemu vinogradništvu. Roger je živinorejec in sadjar, ravno bo posadil nova drevesa mandljev. Odločila sta se, da bosta ohranila vsak svojo kmetijo. Camille se ne more odpovedati strasti do vina, Roger je zaljubljen v živinorejo.
Tržič se je kot urbano naselje izoblikoval med hribi ob pomembni prometni cesti, ki je povezovala Kranjsko in Koroško, kulturni spomeniki pa pričajo o njegovem nekdanjem ugledu. Vsak izmed nas je v življenju že hodil naokrog v čevljih izdelanih v Tržiču, ki ga je zaznamovala bogata čevljarska tradicija. Danes jo ohranjajo le še posamezni izdelovalci, razvoj te rokodelske in nato industrijske obrti, ki jo narekovala razvoj in način življenja kraja, pa si lahko ogledamo v zbirkah Tržiškega muzeja. Pogled na domače mesto Tržič bodo predstavili kustos Bojan Knific, etnologinja Pija Japelj in mojster rokodelske obrti Matej Kosmač.
Zasavje je bilo nekoč najbolj industrializirano področje Slovenije s prevladujočim delavskim prebivalstvom, kar je dajalo pečat in usmerjalo razvoj osrednjega zasavskega mesta, Trbovelj. Oddaja bo gotovo izstopajoča, saj bo predstavila zlasti industrijsko dediščino premogovništva in rudarstvo, ki je kar dvesto let oblikovalo tako urbanizacijo kraja kot način življenja, po zaprtju rudnikov pa Trbovlje iščejo novo identiteto. Pogled na domače mesto bo predstavil arhitekt Gvido Burja, spomnili pa bomo tudi dela kiparja Stojana Batiča in slikarja Marija Preglja, ki sta s svojimi likovnimi umetninami delavske Trbovlje tudi umetniško oplemenitila.
Šport je tisti, ki briše meje mogočega ter daje priložnost, da se lahko vanj vključijo vsi. Tudi invalidi. Šport ne izbira telesa, ampak duh izbere šport. Ker biti invalid, še ne pomeni biti brez športnega duha. Poleg tega pa šport ni pomemben samo iz vidika tekmovalnosti, ampak tudi zaradi načina vključevanja v družbo. V dokumentarnem filmu Moj novi cilj nastopajo športniki invalidi, udeleženci in dobitniki paralimpijskih medalj, tudi dobitnik prve slovenske paralimpijske medalje iz leta 1972, pa tudi tisti, katerih novi cilj je nastop na Paralimpijskiih igrah. In morda bo ravno kdo izmed njih postal dobitnik že 50. jubilejne slovenske paralimpijske medalje.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Ali veste, da je ime Slovenj Gradec nekoč nosilo drugo naselje kot v našem času, da je njegova srednjeveška zgodovina povezana s slavnimi evropskimi osebnostmi in da danes nosi naziv Mesto glasnik miru? Ponaša se z izjemno dragoceno kulturno dediščino, z izstopajočo župnijsko cerkvijo sv. Elizabete in pomembnimi zbirkami Koroškega pokrajinskega muzeja in Koroške galerije likovnih umetnosti. O kulturnem življenju mesta nekoč in danes smo se pogovarjali s kustosom Markom Košanom, medičarsko obrt so predstavili člani družine Perger, slišali pa bomo tudi samospev najslavnejšega domačina skladatelja Huga Wolfa.
Niso ne živali ne rastline – lahko pa živijo tako na rastlinah kot v živalskem telesu. Trenutno poznamo nekaj več kot 100.000 vrst teh organizmov, ki so pravzaprav ustvarili pogoje za življenje na kopnem in celo vzgojili prve kopenske rastline. Ta nenavadna bitja tvorijo kraljestvo gliv.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Migracije najbolj izobraženih kadrov so v času globalizacije neizogibne. Še več, mobilnost znanstvenikov je lahko pozitiven dejavnik, če je selitev kratkotrajna in če se vrnejo v domovino z novim znanjem in izkušnjami. Zakaj najviše izobraženi kadri in znanstveniki zapuščajo državo? Gre za beg ali kroženje možganov? O razlogih za odhod v tujino bodo spregovorili številni Slovenci, ki delajo v tujini na različnih znanstvenih področjih, kot tudi tisti, ki so se iz tujine že vrnili. Njihove zgodbe bosta dopolnjevala doc. dr. Milena Bevc in prof. dr. Jadran Lenarčič. Scenaristka Katja Stamboldžioski, režiserka Ita Obersnu, direktor fotografije Aleš Živec, montažerka Mateja Pevec.
Dokumentarni film nam poleg bogastva slovenskih narečij, ki se organizirano ohranjajo predvsem v okviru folklorne zapuščine, razkriva tisto bolj življenjsko, bolj aktualno in predvsem mladim razumljivejšo a precej redko rabo narečij v popularni glasbi. Z izbranimi glasbeniki kot so RUDI BUČAR, ANA PUPEDAN, BAKALINA, KLINCI, EMKEJ IN VLADO KRESLIN smo se podali na slikovit potep po Sloveniji (Obala, Kras, Tolminski griči, Bela krajina, Štajerska, Prekmurje) ter skozi rabo narečij v popularni glasbi (pop rock, rap, trap, kantavtorstvo …) spoznali pestrost slovenskega jezika, ki – kot pravi etnolog in kulturni antropolog dr. RAJKO MURŠIČ, živi in se ohranja ravno z narečnim govorom. Izziv »narečnega kolaža« so sporočila, ki jih glasbeniki iz različnih koncev Slovenije preko telefona »podajajo« v svojih narečjih – se bodo razumeli med sabo?
Kaj je v ozadju fenomena kuharskih oddaj in zakaj jih gledalci tako radi gledamo že iz časa slavnih kuharskih nasvetov mojstra Ivačiča? Kakšno vlogo je odigral televizijski medij pri vse večjem zanimanju za kuhanje in gastronomijo? Odgovor bomo iskali s pomočjo red. prof. Svetlane in Božidarja Slapšaka ter rimskih časov, Gregorja Bakoviča in Bojana Emeršiča, ki sta slovenski medijski svet začinila s Čari začimb, kuharskega mojstra Bineta Volčiča in resničnostnih šovov, medijskega strokovnjaka dr. Dejana Jontesa ter psihiatra prof. dr. Boruta Škodlarja.
Zadnji del dokumentarne serije pripoveduje o obdobju, ko so po Titovi smrti nasprotja med republikami začela prihajati na površje. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Povojna leta je zaznamoval tudi Edvard Kardelj, teoretik jugoslovanskega socializma. Zaradi trenj na nacionalnem, političnem in ekonomskem področju je skušal Jugoslavijo preoblikovati bolj po meri Slovenije, a jo je hkrati zapiral v kletko z ostalimi republikami. To se je še posebej kazalo po zatrtju naprednih, tako imenovanih liberalističnih sil. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Kraljevina Jugoslavija je 2. svetovno vojno pričakala nepripravljena. Vprašanje, ali se upreti nacizmu in fašizmu in na kakšen način, je bilo prisotno tudi med Slovenci. Dogajanje se je zapletlo, ko sta nastala dva bloka in je hkrati z osvobodilnim potekal tudi revolucionarni boj za prevzem povojne oblasti. Kar pet odstotkov tedanjega slovenskega prebivalstva je izgubilo življenje. Iz vojne smo se sicer vrnili kot zmagovalci, a medvojni dogodki so narod razdelili. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Neveljaven email naslov