Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jernej Šugman pobegne pred podobami vojne in nasilja. Prespi v avtu. En dan, anonimnost vsakdanjika, drugačne so le zgodbe treh junakov. Jerneja zbudi državljan Goran Šalamon, ki ob zori zapoje ljubezensko balado. Državljanka Sara Dirnbek pa je prišla na delo in se prebuja s skodelico kave. Igralec se pripravlja na svojo dramsko vlogo. Zvečer bo uprizoril monolog o izgubi kraljestva, človeka in ljubezni. Jernej Šugman obišče njemu pomembne ljudi: peka, osebje v reševalnem vozilu, osebje v mestni kanalizaciji … Gleda, posluša, se uči. Na odpadu avtomobilov in v podzemnem kanalu se sprašuje o resnici. Kje naj jo išče? Jo najde v sebi ali v drugih? Za čustveno občutljivost igralec uporabi tehniko preigravanja med protagonistom in antagonistom. Državljan Goran Šalamon obišče termoelektrarno in razdelilno transformatorsko postajo. Zasleduje električno energijo, ker človeku prinaša luč. Državljan je gradbinec, inženir statike, in tudi on se sprašuje o resnici. Zakaj je izgnana s tega sveta? Zakaj je laž postala najnevarnejše orožje? Državljanka opravlja delo čistilke. Čisti prostore javnega zavoda. Mlada ženska si ne postavlja težkih vprašanj, saj življenje že tako ni enostavno. Hoče le živeti… in preživeti. Zvečer v dvorani mestne kanalizacije igralec uprizori monolog. Igra ga Jernej Šugman. Čistilka je končala službo. Na postaji čaka avtobus. Državljanko snažilko igra Sara Dirnbek. Inženir statike pa odpoje svojo ljubezensko balado. Državljan inženir je Goran Šalamon. Svet je postavljen na glavo. Preganja nas strah. Obsedeni smo z varnostjo. Sploh pa, kako naj ljubimo, če smo lačni? Govori mi glasneje. Scenaristka in režiserka filma je Alma Lapajne.
Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.
Preplet slepote kot fizične in socialne danosti ter knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostora individualne svobode. Zakaj je razmerje do knjig za položaj slepih še posebaj pomembno? Kako dostopajo do jezika, ko je njihov nabor čutnih informacij zožan? Kako deluje njihova domišljija? Kakšna je njihova pisava in kakšne možnosti branja so jim na voljo? Kakšne so njihove knjižnice? Kakšne spremembe prinaša digitalizacija? Preko teh in drugih vznemirljivih vprašanj skuša film reflektirati ovire in možnosti polnopravnega vključevanja stigmatizirane skupine v sodobno informacijsko družbo. Film ob številnih osebnih zgodbah in refleksijah strokovnjakov skuša preplesti številne teme, ki se odpirajo ob preseku dveh pomembnih družbenih kategorij: slepote kot fizične, psihološke in socialne danosti na eni in knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostoru individualne svobode na drugi strani. Sledimo opismenjevanju slepih otrok, študiju in vključevanju v svet znanja ter branju kot izkušnji estetskega in avtorefleksije. Film prinaša emancipatorično sporočilo, saj nenehno išče točke in dileme, ki so skupne vsem ljudem, ne glede na rasno, socialno ali kulturno pogojenost. Okularocentričen pogled na svet, ki poudarja dominacijo vida in prosojnosti, se kaže kot nezadosten. Tehnološke spremembe, ki demokratizirajo svet znanja in kulture, so morda le zunanji odraz globljih družbenih sprememb. Scenarij Mitja Čander, režiser Matjaž Latin.
Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!
Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.
Ne glede na kulturo, raso in spol, ljudi tega sveta povezuje temeljno vprašanje: ima naše življenje smisel in v čem je ta smisel? Svet se ne podreja našim željam, živi pač po svoje in zato je logično, da se sprašujemo o smislu. Ker živimo, si hočemo življenja tudi osmisliti. V središču modernega človeka je stalna nuja po odločanju, a ko se posameznik odloči mora sprejeti odgovornost za svojo odločitev. No, ravno odgovornost pa je naša šibka značajska lastnost, saj smo ambivalentni in dvolični. Zanimata nas predvsem atributa moči: denar in oblast. A smrti ne ubeži ne berač, ne filozof, ne umetnik in tudi ne vladar. Naj nas resnica še tako boli, je dejstvo, da smo ljudje minljivi, tako kot je umrljivo vse, kar živi. Naša življenja so v bistvu samo kratke zgodbe o dolgem potovanju, od nas pa je odvisna vsebina glavne zgodbe: »Je človek človeku človek?!« V dokumentarcu nastopata prof. dr. Janez Juhant, filozof, teolog, antropolog in ribič Franc Pianecki. Na videz imata moška malo skupnega, a v svoji notranjosti si oba želita isto, da njuna življenja ne bi izzvenela v prazno. Filozof, ki iskreno sprejema drugačnost, vztrajno gradi most med ljudmi in pri tem se ne žrtvuje, temveč se odpoveduje človeški omejenosti. » Svoboda je v dialogu,« izreče v osebnem nagovoru. Ribič pa se je vse svoje življenje boril, z vlečenjem mrež je hranil sebe in družino. »Potomci so tu, na katere sem ponosen,« zaupa v kamero, ker sta njegova odrasla sinova zanj največji dosežek. Šele sedaj, ko je za vse poskrbel, lahko razmišlja o upokojitvi ... Prof. dr. Janez Juhant in Franc Pianecki, sta se že pred mnogimi leti odločila, in od takrat, iz dneva v dan, za svoji odločitvi odgovarjata sebi, družini, skupnosti in ravno ta njuna pokončna drža moška dela zanimiva ter spoštovana.
Janez Frančišek Gnidovec ... danes ime v "odkrivanju", nekoč znanec mnogih. Preprost, ponižen, vzornik. Zvest v malem in velikem. Slovenski kandidat za svetnika katoliške Cerkve. Vesoljni svet pozna Mati Terezijo iz Kalkute, a le malokdo ve, da se za to misijonarko Ljubezni skriva veliki vzornik, ob katerem se je odločila za misijone in služenje najboljm revnim tega sveta: Janez Frančišek Gnidovec, misijonar, škof v Skopju in Prizrenu (od 1924 do 1939).
Več kot 1000 otrok v Sloveniji ne živi pri biološki družini, ampak so prepuščeni sistemu rejništva. Le redke posvojijo. Mnogi med njimi imajo eno samo veliko željo. Družino. Država je odgovorna za to, da otrokom najde družino, v kateri bodo pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Kjer bodo razmere, potrebne za zdravo rast, osebnostni razvoj, samostojno življenje in delo. Zgodbe rejenk in rejencev, ki jih slišimo šele zadnja leta, pa po večini niso najlepše. Njihove izkušnje povedo, da je treba sistem korenito in v celoti spremeniti. Dokumentarni film Otroci na čakanju je preplet zgodb o rejništvu. Vidine, ki je skozi odraščanje otrok v reji izkusila nedorečenost sistema in se znašla pred vprašanji brez odgovorov. Davidove, ki je kljub dobrim razmeram v rejništvu zaživel šele po posvojitvi. Zgodbe Davidove sestre Patricije, ki je tako kot gospa Pega z osemnajstimi leti začela samostojno življenje. Tadej pa je po sedemnajstih letih rejništva ugotovil, da ob polnoletnosti ne bo imel nikogar in ne bo imel kam iti.
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.
Slovenca Marijan in Christian že leta živita v ZDA, posebnost njunega življenja pa je bila posvojitev deklice indijanskega porekla. Christian, Marijan in Zora živijo prijetno družinsko življenje v zelenem mestecu Ridgewood v New Jerseyu, kamor se pred kaosom velemesta umikajo premožnejši Newyorčani. Christianova in Marijanova najpomembnejša odločitev v življenju je bila, da pred enajstimi leti posvojita še ne dan staro deklico indijanskega porekla, ki sta ji dala ime po njuni za rakom umrli prijateljici Zori. Odločitev za posvojitev Zore ni bila težka. Že leta sta si želela ustvariti družino, kar je storilo tisoče ameriških poročenih parov. A čeprav Marijan in Christian že leta živita v ZDA sta ostala Slovenca; tako kot številni v tujini živeči naši ljudje, morda večja Slovenca od številnih v domovini. Nekega dne sta se odpeljala na slovenski konzulat v New Yorku, da svojo hčerko vpišeta v slovensko matično knjigo, a ju je na prvi pogled birokratska formalnost soočila z neizprosno realnostjo življenja v domovini. Dokumentarec Zora ne obsoja, ne poučuje ali polemizira, preprosto pripoveduje o ljudeh in o življenju. Avtor Edvard Žitnik se je povsem odrekel svojemu besedilu in na ameriški državni praznik neodvisnosti dokumentarno zabeležil pripoved ene od srečnejših družin, ki jih je srečal v življenju.
Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.
Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
Ob 800-letnici nastanka reda Frančiškovih manjših bratov v italijanskem Assisiju TVS uvršča v program dokumentarni film o zgodovini frančiškanskih redov na Slovenskem. Iz prvotnega reda so skozi stoletja nastali različni cerkveni redovi: minoriti, frančiškani, kapucini, klarise in tretji red. Avtor filma Arne Brejc je izbral osebni pogled predstavnikov teh redov za razkrivanje njihovega odnosa do ustanovitelja reda, Frančiška Asiškega ter pomen in vlogo redov v modernem času. Kdo so ti ljudje in zakaj so se odločili slediti Frančiškovemu nauku? Kako se je danes mogoče zavezati skoraj arhaičnim vrednotam, kot so "pokorščina, čistost in uboštvo"? Zaradi velikanskih razlik med bogastvom in revščino je v 13. stoletju kot odgovor na takšne razmere nastala ena najbolj tolerantnih, miroljubnih in demokratičnih smeri v katoliški cerkvi. Frančišek, sicer sin bogatega trgovca iz Assisija, se je odpovedal zemeljskemu razkošju in bogastvu ter našel odgovor na stiske tedanjega krutega časa v skromnosti, razumevanju in dialogu, kar je njegov nauk ohranilo aktualnega in za ljudi privlačnega še 800 let po njegovem nastanku.
Neveljaven email naslov