Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Migracije najbolj izobraženih kadrov so v času globalizacije neizogibne. Še več, mobilnost znanstvenikov je lahko pozitiven dejavnik, če je selitev kratkotrajna in če se vrnejo v domovino z novim znanjem in izkušnjami. Zakaj najviše izobraženi kadri in znanstveniki zapuščajo državo? Gre za beg ali kroženje možganov? O razlogih za odhod v tujino bodo spregovorili številni Slovenci, ki delajo v tujini na različnih znanstvenih področjih, kot tudi tisti, ki so se iz tujine že vrnili. Njihove zgodbe bosta dopolnjevala doc. dr. Milena Bevc in prof. dr. Jadran Lenarčič. Scenaristka Katja Stamboldžioski, režiserka Ita Obersnu, direktor fotografije Aleš Živec, montažerka Mateja Pevec.
Dokumentarni film nam poleg bogastva slovenskih narečij, ki se organizirano ohranjajo predvsem v okviru folklorne zapuščine, razkriva tisto bolj življenjsko, bolj aktualno in predvsem mladim razumljivejšo a precej redko rabo narečij v popularni glasbi. Z izbranimi glasbeniki kot so RUDI BUČAR, ANA PUPEDAN, BAKALINA, KLINCI, EMKEJ IN VLADO KRESLIN smo se podali na slikovit potep po Sloveniji (Obala, Kras, Tolminski griči, Bela krajina, Štajerska, Prekmurje) ter skozi rabo narečij v popularni glasbi (pop rock, rap, trap, kantavtorstvo …) spoznali pestrost slovenskega jezika, ki – kot pravi etnolog in kulturni antropolog dr. RAJKO MURŠIČ, živi in se ohranja ravno z narečnim govorom. Izziv »narečnega kolaža« so sporočila, ki jih glasbeniki iz različnih koncev Slovenije preko telefona »podajajo« v svojih narečjih – se bodo razumeli med sabo?
Kaj je v ozadju fenomena kuharskih oddaj in zakaj jih gledalci tako radi gledamo že iz časa slavnih kuharskih nasvetov mojstra Ivačiča? Kakšno vlogo je odigral televizijski medij pri vse večjem zanimanju za kuhanje in gastronomijo? Odgovor bomo iskali s pomočjo red. prof. Svetlane in Božidarja Slapšaka ter rimskih časov, Gregorja Bakoviča in Bojana Emeršiča, ki sta slovenski medijski svet začinila s Čari začimb, kuharskega mojstra Bineta Volčiča in resničnostnih šovov, medijskega strokovnjaka dr. Dejana Jontesa ter psihiatra prof. dr. Boruta Škodlarja.
Zadnji del dokumentarne serije pripoveduje o obdobju, ko so po Titovi smrti nasprotja med republikami začela prihajati na površje. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Povojna leta je zaznamoval tudi Edvard Kardelj, teoretik jugoslovanskega socializma. Zaradi trenj na nacionalnem, političnem in ekonomskem področju je skušal Jugoslavijo preoblikovati bolj po meri Slovenije, a jo je hkrati zapiral v kletko z ostalimi republikami. To se je še posebej kazalo po zatrtju naprednih, tako imenovanih liberalističnih sil. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Kraljevina Jugoslavija je 2. svetovno vojno pričakala nepripravljena. Vprašanje, ali se upreti nacizmu in fašizmu in na kakšen način, je bilo prisotno tudi med Slovenci. Dogajanje se je zapletlo, ko sta nastala dva bloka in je hkrati z osvobodilnim potekal tudi revolucionarni boj za prevzem povojne oblasti. Kar pet odstotkov tedanjega slovenskega prebivalstva je izgubilo življenje. Iz vojne smo se sicer vrnili kot zmagovalci, a medvojni dogodki so narod razdelili. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. In the 1960s, 1970s and early 1980s, loans became more accessible, building materials were easier to come by and the dream of owning a home was more within reach than ever before. With great optimism, people threw themselves into building: for themselves, for their children, for their grandchildren. They put their sweat and tears, all their free time, their youth, into these walls and roofs. And so houses were built. Big houses. Oversized houses. Everyone helped with the construction: relatives, friends, children. But all too soon, the children grew up and moved away, and today the elderly parents find it hard to leave these houses, even though they have become more of a burden than a source of pride.
Hudo ekonomsko krizo, ki se je konec dvajsetih let iz ZDA razširila v Evropo, smo občutili tudi Slovenci. V tem času sta se razmahnila tudi fašizem in nacizem in čutiti je bilo zloveščo slutnjo, da se slovenskemu narodu ne obeta nič dobrega. Politične spletke v kraljevini Jugoslaviji pa so se nadaljevale. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.
S Slovenci poseljeno ozemlje se je kljub sanjam in celo oboroženi borbi skrčilo za več kot četrtino. Za Slovence sta bila usodna Londonski pakt in Koroški plebiscit. Združitev v novo državo pod taktirko srbske kraljevske hiše Karadjodjevićev pa je razočarala vse, ki so pričakovali samostojnost in vsesplošen razcvet naroda. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Proti koncu 1. svetovne vojne so poleg bojev v zakulisju potekale tudi politične igre. Že v 19. stoletju so bile žive ideje po združitvi južnih Slovanov v skupno državo. S koncem vojne in razpadom Avstro-Ogrske je jeseni 1918 nastala država Slovencev, Hrvatov in Srbov, v kateri so Slovenci en mesec imeli tudi svojo vlado. A le do decembra, ko je nastala kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
S sarajevskim atentatom na avstro-ogrskega prestolonaslednika junija 1914 se je začela 1. svetovna vojna. Oba nasprotna tabora, tako Italija kot Avstro-Ogrska, sta uspešno izkoristili slovensko navezanost na domačo zemljo in jih novačila v pozicijski vojni, kjer so vojaki umirali za nekaj metrov osvojenega ozemlja. Med Slovenci je bilo ogromno žrtev. Velike sile pa so že začele trgovati z ozemljem, naseljenim s Slovenci. Avtor besedila: dr. Jože Pirjevec Scenarist: Peter Povh Režiser: Igor Pediček Redaktorica: Tatjana Markošek Direktor fotografije: Lenart Vipotnik
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...
Sedemindvajseti januar je obletnica osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz in svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in deportacije. Slovenski program RAI je ob tej priliki v okviru čezmejne televizije pripravil dokumentarno igrani film Pisma iz Auschwitza v dveh različicah in sicer slovensko in italijansko verzijo. Podlaga za idejno zasnovo so bila pisma, ki jih je Darinka Veljak pisala iz Auschwitza staršem v Trst. Ta še neobjavljena pisma je njen sin Boris Kralj prinesel zgodovinarki Dunji Nanut, ki je na podlagi le teh in poglobljene raziskave rekonstruirala Darinkino zgodbo. Gre za izjemen dokument, ki odkriva širši javnosti doslej skorajda neznan podatek, da so lahko nekateri interniranci pisali domov in tudi prejemali pisma. Obenem razkriva, kako je potekalo življenje v taborišču smrti, kjer je bilo preživetje stvar naključja in sreče v veliki meri pa odvisno od solidarnosti sotrpink. Nastal je tako scenarij v katerem Darinka, ki jo pooseblja Tamara Stanese, prebira pisma in pripoveduje kaj vse je doživela v zloglasnem taborišču, kjer je preživela leto dni. Z njeno pripovedjo se prepleta in jo umešča v zgodovinski kontekst narativni del. Scenarij je napisala Dunja Nanut, režijo pa je podpisala Luana Grilanc. Producent dokumentarca je RAI Deželni sedež za Furlanijo Julijsko krajino – Slovenski program.
Ljubljana ima mestni park, ki ji ga lahko zavida marsikatero veliko mesto. To ni le vsem znani park Tivoli, ki vsakič znova očara s svojo vrtno umetnostjo in krajinskimi parkovnimi ureditvami. V zaledju Tivolija sta še gozdnati Rožnik in Šišenski hrib, oba z mnogimi očem skritimi naravnimi dragocenostmi. Gozd, ki v tem krajinskem parku prevladuje, je neprecenljivo zeleno osrčje mesta. Omogoča sprostitev, rekreacijo in je hkrati tudi prostor za spoznavanje in zbližanje z naravo. Tivoli z raznolikimi parkovnimi območji, kot sta športni in zgodovinski del parka ter območji ob ribniku in Koseškem bajerju, nas neopazno in na kar najbolj naraven način zvabi v svoje gozdno zaledje. Njegovo zahodno stran obrobljajo še ohranjeni mokrotni in polsuhi travniki s svojo pomladansko cvetano, ki privablja raznolik žuželčji rod. Sprehod po krajinskem parku sredi mesta je doživetje v vsakem letnem času, spomladi in poleti pa se odkrije v največji pestrosti.
Rádoljna je desni pritok Drave iz osrednjega dela Pohorja. Nastane iz več manjših izvirov na severni strani razvodnega hrbta pri smučarskem središču Rogla. Kratek čas teče po razmeroma položni in neizraziti dolini proti severu, a že nekaj nižje vstopi v vse ožjo in strmo dolino. Na obeh straneh jo obdajajo strma gozdnata pobočja, od koder se vanjo stekajo številni kratki potoki. Po nekaj kilometrih toka dobi z desne prvi večji pritok Plesiščico, nato se začne dolina obračati proti severovzhodu. Malo nad Lovrencem vstopi v manjšo dolinsko razširitev in teče ves čas po njenem vzhodnem robu in se pri vasi Ruta izliva v Dravo. Vodni krog te hudourniške reke je skozi čas močno krojil usodo okoliških prebivalcev, zlasti Lovrenca pod Pohorjem, kjer se še danes soočajo z erozijo rečnih bregov. V zgornjem toku, v osrčju gozdov Rogle, pa je izvirna struga uvrščena v območje Nature 2000 in je opredeljena kot naravna vrednota državnega pomena. Tu živijo mnogo živalske ter rastlinske vrste, ki v tem gozdnatem ter hribovitem področju zaokrožujejo vodni krog Radoljne.
Neveljaven email naslov