Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film o 100-letnici obstoja Gasilske brigade Ljubljana, najstarejše poklicne gasilske enote v Sloveniji. Primarno je film posvečen vsem dosedanjim gasilcem in zaposlenim v Gasilski brigadi Ljubljana, seveda pa tudi splošni populaciji oz. vsem državljanom RS. Beseda »ljudje« ima v tem filmu posebno mesto, poseben pomen. Gasilci so tisti ljudje, ki so na pravem mestu vedno, ko se jih potrebuje in prejmejo klice na pomoč. Naj gre za požare, nesreče in poškodbe ljudi, naravne katastrofe, reševanja živali... vsak alarm pomeni intervencijo. Film prepleta igrane akcijske posnetke intervencije, ki se začne s klicem na pomoč ter pričevanja upokojenih in sedanjih članov Gasilske brigade Ljubljana. Kot v samem naslovu filma, je poudarek na ljudeh, na njih, ki so bili in teh, ki so in še bodo tudi v prihodnje vedno bili ljudje na pravem mestu.
V Sloveniji se že 15 let vleče saga o namenskem reševalnem helikopterju za potrebe zdravstva. Ves ta čas pa je nujna medicinska pomoč odvisna od zastarelega vojaškega helikopterja, ki vrši tudi druge prevoze. O posledicah v oddaji.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
Dokumentarno feljtonska oddaja Sledi, ki nastaja v produkciji Televizije Maribor, je vsebinsko osredotočena na osebnosti, pojave, stvari ter objekte, katerih sledi so na najrazličnejših področjih dobile trajni pomen. Oddaja, ki ima dolgo tradicijo, na poljuden način razkriva še neznane dimenzije nemalokrat pozabljenih del, vrednot, pomnikov ter druge snovne in nesnovne dediščine, vredne naše pozornosti. Avtorska oddaja pa v 30 minutnem formatu pušča trajne Sledi za prihodnje rodove.
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino, zlasti v rudarske kraje, začeli naseljevati na prelomu 19. in 20. stoletja. V kakanjsko Staro jamo so slovenski rudarji vstopili že davnega leta 1902. Vselej nemirna Bosna je Slovence v Kaknju povezala v zadnji vojni in letos društvo praznuje že 30 uspešnih let delovanja.
Naše najstarejše mesto se ponaša tudi z najstarejšim še delujočim kinom v državi. Pred 125 leti, slabo leto po začetkih kinematografije v svetu, so se tudi na Ptuju odvrteli koluti prvih filmskih projekcij. Gledalci so si takrat lahko ogledali filme Pralnica, Plavalna šola in Prihod vlaka na postajo. Mestni kino Ptuj ponazarja celotno zgodovino slovenske kinematografije.
Lavoslav Schwentner je gotovo eden največjih modernizatorjev slovenskega kulturnega življenja na prelomu 19. v 20. stoletje. To je čas, ko se je na stari celini hitro širila pismenost in je knjiga doživljala razcvet. Moderni založniki, kakršen je bil Schwentner, so razumeli pomen »hišnih avtorjev«, pomen lepo oblikovane knjige, znali so svetovati kupcem in celo zbirati in urejati njihove knjižne zbirke. Ivan Cankar je v Schwentnerju našel svojega založnika, ki mu je omogočil, da je postal prvi slovenski poklicni pisatelj. Njun odnos ni bil le posloven. Spoznali ga boste ob ogledu Sledi, ki so nastale na Vranskem v rojstnem kraju založnika slovenske moderne, kjer so pred časom hišo Schwentnerjevih preuredili v muzej.
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
Ko jesen trka na vrata in dozorevajo pridelki pridnih rok, se na kmetih začenjajo opravila, ki obujajo številne iskrive spomine. Od prve ljubezni, petja in pripovedovanja šal, do nagajivosti med plesom. In čeprav je šlo za garaško delo, so se marsikje veselili časa, ko se je zbrala vsa vas in so po domovih pospravili, kar je podarila narava. Svojevrsten kmečki praznik je bil tudi ličkanje koruze. Še pred desetletji je bilo to najpomembnejše jesensko kmečko opravilo, pa tudi veselje za staro in mlado. Danes skoraj pozabljeni običaj so obudili domačini v Dogošah in polepšali jesenski večer.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
V Muzeju ljutomerskega kasača je veliko starih zapisov. Pridni zbiratelji so jih od začetkov do leta 1946 našteli kar 326. Že tisti najstarejši iz leta 1788 govori o "lepih konjih ljutomerskih". Gre za tradicionalno slovensko pasmo, pravi najbolj znani rejec konjev ljutomerskega okoliša Janko Slavič. Dolgoletno predsednik bo njemu dragi Konjeniški klub Ljutomer pospremil do 150 letnice delovanja. Pa še dlje, če bo država hotela videti perspektivo in možnosti za razvoj panoge, ki drugod po svetu prinaša delovna mesta in denar.
V tem šolskem letu je 170 let dopolnila ena najbolj markantnih stavb v Mariboru, Prva gimnazija. Mogočna zgradba, ki so jo postavili le v dveh letih, je v svoji bogati zgodovini spisala kup zanimivih zgodb. Kakšni zakladi se skrivajo v šolski knjižnici, kako se je iz dolgoletnega sna prebudila znamenita ura in koga predstavljajo kipi, ki s strehe že 170 let zrejo na trg?
Menda nam lepo obnovljeno Kadetnico v Mariboru, v kateri je Center vojaških šol Slovenije, danes zavidajo celo Avstrijci. Na zunaj je stavba ostala takšna, kot je bila daljnega leta 1856, ko so takratni Kadetten institut, po preureditvi vojaškega šolstva v takrat še avstrijski monarhiji, predali namenu. Ena najmarkantnejših stavb v Mariboru je nekoč stala na obrobju mesta, potem ko je preživela vse spremembe in vojske, je danes center slovenskega vojaškega šolstva in del Vojašnice generala Maistra. Nekoč zaprta in nedostopna ustanova na zaprtem in območju, se danes trudi biti del mesta. Vojska, ki je v njej, je končno naša.
Ptujsko jezero, največje slovensko umetno jezero, se razteza na površini 3,5 km2, v njem pa je 20 milijonov m³ vode. Jezero je zbirnik vode za hidroelektrarno Formin, z leti pa je postalo priljubljena rekreacijska točka. Bogato je z ribami, na območju jezera in otočkih pa gnezdi 230 vrst ptic. Domačini mu pravijo tudi Ptujsko morje, saj mu ni videti konca, ob njem pa je tudi edina marina pri nas, ki ni ob morju.
Maribor še danes išče svojo identiteto, ki so mu jo po drugi vojni skušali vsiliti z vrsto industrijskih gigantov. A mu takšna ni bila lastna, zato so se vedno znova rojevali poskusi, da bi ji ubežali. V 50 in 60 letih prejšnjega stoletja najbolj s krogom, ki mu je dajal ton slikar, scenograf, restavrator in pedagog Maks Kavčič. Bil je karizmatična osebnost in je kot takšen vplival na mnoge stvari v mestu, ki je sicer veljalo za industrijsko. S sopotniki, med katerimi so bili Vrišer, Teply, Baš, pa slikarja Tošo Primožič ali Ludvik Pandur, je po drugi svetovni vojni postavljal temelje kulturnega razvoja Maribora.
Vodiška Johanca je bila revno dekle iz Vodic, ki se je pretvarjala, da krvavi iz Kristusovih ran, zato so k njej ljudje romali molit. Romali so od blizu in od daleč, glas o njej se je širil med ljudmi, da gre za čudež. Resnico je razkril ljubljanski mesar, ki je povedal, da Johanca pri njem vsak teden kupi volovsko kri. Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre morda pripisati tudi razkritju najbolj znamenite prevarantke, Vodiške Johance, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi. Dokumentarni feljton scenaristke in režiserke Špele Kuclar razkriva nenavadno zgodbo Ivane Jerovšek od začetkov njene svetniške slave do ponižujočega konca, ko je izginila izpred oči javnosti.
Ivan Hribar, ta pokončni mož in načelni slovenski rodoljub, je zagotovo najbolj znan ljubljanski župan v zgodovini slovenske prestolnice. Ljubljana se je poklonila svojemu znamenitemu županu s postavitvijo spomenika ob Ljubljanici, v kateri je leta 1941 – v protest italijanski okupaciji mesta – prostovoljno našel smrt. V dokumentarnem filmu se Hribar izkaže kot župan, politik, gospodarstvenik, nestor slovenskega bančništva, pisatelj in prevajalec. Z igranimi prizori so predstavljeni ključni trenutki njegovega življenja. Še preden je postal župan, se je kot član mestnega sveta zavzemal za izgradnjo vodovoda in kanalizacije in tako postavil temelje, da je Ljubljana »iz dolge vasi postala mesto«. Ko je Ljubljano konec devetnajstega stoletja prizadel hud potres, je za 14 let prevzel županovanje. Z denarno pomočjo cesarja ter iznajdljivostjo je Hribar obnovil mesto, da je postalo narodno središče, tudi z ustanovitvijo slovenskih šolskih in kulturnih ustanov. Dosegel je, da je Ljubljana dobila slovenske ulične napise, bančne ustanove, spomenike in zelene površine. Scenaristka je Živa rogelj, režiser Primož Meško.
Neveljaven email naslov