Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Manica Špendal je dobitnica najvišjega priznanja Slovenskega muzikološkega društva - Mantuanijeve nagrade - za leto 2020. Je tudi prva prejemnica tega uglednega stanovskega priznanja zunaj Ljubljane. Za njo je 40 let raziskovanja, znanstvenega in publicističnega dela, pa seveda pedagoškega, s čemer je prispevala k uveljavljanju in prepoznavnosti slovenske muzikologije. Pozornost je usmerjala predvsem v preučevanje glasbene zgodovine Maribora in SV Slovenije in tako prispevala k celovitejši podobi zgodovine glasbe na Slovenskem.
Kar 3000 orgel je bilo postavljenih v slovenski zgodovini, danes jih je okrog 950 še vedno v uporabi. S svojo 500 letno tradicijo so prav gotovo eden najbolj značilnih sooblikovalcev skupnega evropskega prostora. Smo ena redkih, če ne edina država na svetu, ki ima vse svoje orgle predstavljene v eni knjigi. Vsaj leta 2018 je bilo tako, ko sta muzikolog dr. Edo Škulj z besedo in Jurij Dobravec s fotografijo dokončala desetletja dolgo delo in popisala 1094 orgel na Slovenskem. Za Sledi smo obiskali nekatere, med njimi tiste iz Sv. Krištofa nad Laškim, ker so za mnoge še vedno najstarejše.
24. junij 1991: priprave na slovesnost ob razglasitvi samostojnosti so na vrhu. Postalo je jasno, kakšni bodo državni simboli Slovenije. Slovesnost bo očitno lahko potekala po scenariju, ki je v ključnem trenutku predvideval dvig nove slovenske zastave in spust stare. 25.junij 1991: Vse poteka bolj ali manj po načrtih, množice ljudi se zbirajo na nekdanjem Trgu Revolucije. Napetost tik pred začetkom prireditve je vse večja. 20 minut pred začetkom slovesnosti pa se izkaže, da bo morda ključni trenutek - dvig nove zastave- odpovedan.
V času krize se vse več ljudi nostalgično spominja preteklosti. Včasih se je živelo bolje, pravijo tako starejši, ki so dobre stare čase doživeli, kot tudi mlajši, ki o njih samo poslušajo. V dokumentarnem feljtonu je Zvezdan Martič zbral spomine ljudi različnih generacij na različna obdobja prejšnjega stoletja, od Kraljevine Jugoslavije do samostojne Slovenije. O dobrih starih časih pripovedujejo brez politične ali ideološke prtljage, spominjajo se ključnih dogodkov v človekovem življenju – otroštva, poroke, starševstva, nakupa avtomobila, gradnje hiše, dopusta … Brez komentarjev ali vnaprejšnjega podajanja mnenja avtor skozi intimne pripovedi omogoča gledalcu, da si ustvari podobo o tem, kakšni so današnji časi krize v primerjavi z nekdanjimi ''dobrimi starimi časi''. Česa vse danes nimamo, da se nam preteklost zdi boljša? Feljton je nastal v okviru Dokumentarnega programa TV Slovenija. Avtor je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Rastko Radenković, producentka Tina Rakoše, tajnica režije Ana Magajna, urednik Peter Povh.
V 25-minutni oddaji smo prikazali zakulisje tehnične izvedbe Svetovnega prvenstva v biatlonu na Pokljuki, ki velja za produkcijsko enega najzahtevnejših projektov RTV Slovenija v zadnjem desetletju. Biatlon je namreč šport, ki ga je zaradi števila tekmovalcev, različnih disciplin, lokacij in bliskovitih preobratov, izjemno težko pokrivati, tako po režiserski kot tudi po novinarski ter komentatorski plati. Dodaten izziv za organizatorje pa je tudi čas pandemije, ki narekuje še dodatne izzive rezervnih scenarijev v primeru slabše epidemiološke slike. Pod črto – projekt Pokljuka 2021 je bil za RTV dogodek presežkov. Iz idile Triglavskega narodnega parka smo v svet poslali kar 19 ur premiernega programa, ki ga je spremljalo 170 milijonov gledalcev. Gostili smo preko 380 predstavnikov medijev, na terenu je bilo 48 kamer, ob progi smo postavili preko 70 mikrofonov ter postavili lastno optično omrežje.
Dokumentarni feljton o oddajnikih, ki so nam v 20. stoletju omogočili pogled v svet iz domačih naslonjačev. Oddajniki in (dobre) zveze je dokumentarna zgodba o velikih stolpih, parabolah in zanesenjakih, ki so jih gradili, sega v davno leto 1924, ko je Marij Osana v Ljubljani začel poskusno oddajati prek oddajnika, ki ga je na direkciji Pošte sestavil kar sam. Oddajniki so odigrali pomembno vlogo v slovenski zgodovini. Med 2. svetovno vojno so omogočali delovanje ilegalne radijske postaje Kričač, sredi petdesetih let pa tudi javni televizijski program. Prelomen je bil 14. februar 1965, ko je začel na Krvavcu obratovati prvi televizijski oddajnik s poskusnimi oddajami. Prve oddaje v barvah smo lahko gledali leta 1966. Prav zato so oddajnike poimenovali »okno v svet«, saj je prek njih skozi televizijske zaslone prihajal svet v slovenske domove. Pomembno vlogo so odigrali tudi med vojnami, med drugo svetovno vojno so bili tarča nacističnih sil, v zadnji osamosvojitveni pa jugoslovanske armade. Ta je med 10 dnevno vojno napadla šest glavnih in najbolj pomembnih oddajnikov ter jih močno poškodovala. Vsak med njimi nosi svojo zgodbo. Bodisi zaradi zgodovinskega, strateškega ali kakšnega drugega pomena. Danes v času hitre digitalizacije se je njihova vloga spremenila in večina je že ugasnila. 100 odstotno deluje le še Krvavec in kmalu bodo oddajniki postali le še spomin nekega drugega časa.
Le malokdo pozna glasbili, kot sta pedalni čembalo in pedalni klavir. Eden redkih, ki se je poglobil v svet bogatih zvočnih dimenzij in zahtevnega igranja na ti glasbili, je Dalibor Miklavčič, slovenski organist, pianist, čembalist in mojster improvizacije. Skozi dokumentarni film nas bo popeljal v svet virtuoznega igranja z nogami in rokami in v svet skladb, ki so jih za pedalni klavir pisali tudi J. S. Bach, W. A. Mozart, R. Schumann, F. Liszt in F. B. Mendelssohn. V Lonigu v Italiji je ekipa obiskala tudi Paolo in Luigija Borgato, izdelovalca koncertnih klavirjev in dvojnega koncertnega klavirja »Doppio Borgato«. V oddaji boste videli in slišali, zakaj ta klavir nekateri imenujejo tudi ferrari med klavirji. Urednica Danica Dolinar, scenaristi Danica Dolinar, Dalibor Miklavčič in Jan Zakonjšek, direktor fotografije Bernard Perme, mojster tona Aleš Koman, mojster montaže Andrej Modic, režiser Jan Zakonjšek.
Človek, čas, svet … pravzaprav vse, kar nas obdaja, nosi v sebi svojo zgodbo. Nekatere se razkrijejo, druge ostanejo za vedno skrite. Ob prebiranju ali gledanju teh zgodb se širi obzorje bralca, poslušalca in gledalca. Osnovni temelj dobre zgodbe je iskrenost, čistost, avtentičnost. Odsev mora biti jasen. Kmalu po rojstvu slovenske nacionalne televizije se je porodila tudi potreba po prikazovanju nečesa več od zgolj informacij. Potreba po slikanju zgodb življenja. Rodil se je Dokumentarni program Televizije Slovenija in v več kot pol stoletja dolgi dobi je pred kamero zaživelo mnogo dobrih zgodb.
Za frazo „prizadevni planiški delavci“ se skriva delo več kot 400 ljudi, ki pomagajo izpeljati tradicionalno tekmo v smučarskih poletih. Sneg začnejo pripravljati že decembra, led na zaletu nastaja dva meseca. Kljub sodobnemu teptalnemu stroju skakalnico še vedno pripravljajo teptači, ki pred tekmo velikokrat na smučkah preteptajo strmino. Naj pogumnejši med pridnimi so nagrajeni s tem, da se kot zastavonoše spustijo od mize do izteka. Prvi pripravljavci skakalnic so bili rateški lopatarji, na smučkah pa so jim pomagali reprezentanti v alpskih disciplinah. Skakalnico so najprej prehodili v gojzarjih. Mnogi so Planici ostali zvesti 50 in več let. Janko Dernič, dolgoletni vodja teptačev, je bil leta 1936 priča prvemu skoku nad 100 metrov Seppa Bradla. Prenovljeno Bloudkovo velikanko je prvi preizkusil Rudi Finžgar. Smučarski poleti pa so se uveljavili po zaslugi bratov Gorišek, ki sta si zamislila in po letu 1969 posodabljala planiško letalnico. Preizkus skakalnice leta 1969 si je ogledala tudi skupina kovačev iz Krope, ki so postali najbolj cenjeni štamfarji. Tudi v zimah, ko drugod ni bilo snega, jim je uspelo pokriti skakalnico in izpeljati tekmo. Nenadno toplo vreme, ogromne količine na novo zapadlega snega, hudournik ali plaz so planiške junake prisilili v nenavadne rešitve, odločnost pa je bila povezana tudi z nekaterimi nesrečami. V filmu Zlati teptači se pretekle zgodbe prepletajo s sočasnimi dokumentarnimi posnetki, vzporedno pa spremljamo delo teptačev, ki bedijo nad skakalnico tedne pred tekmo, med samo prireditvijo, pa vse do slavnostne podelitve. Scenarist in režiser Amir Muratović.
Na Brezjah so se določili, da preuredijo Muzej jaslic. Jaslice bodo bodo razstavljene vsake posebej, ločeno v svoji vitrini, osvetljene z notranjo svetlobo, tako da pride do izraza vsak posamezni eksponat. V prenovljenem muzeju bodo razstavljene različne dimenzije jaslic, od najmanjših do večjih jaslic, različnih materialov, od blizu in daleč. Avtorica idejne zasnove muzeja je arhitektka Ariana Furlan Prijon.
Starodavna tradicija mlinarske obrti je zaznamovala življenja več generacij Pohorcev. Nekoč neutrudna kolesa pa so danes tiha in tam ob vodi zaraščena trohnijo. Le redki se še spominjajo mlinov in mlinarstva ter znajo o tem pripovedovati. V pozabo počasi izginjajo še redki ostanki ene najstarejših obrti – mlinarstva.
Skladba Kam le čas beži je ponarodela in marsikdo ne ve, da je avtor glasbe in besedila ustanovitelj ansambla Štirje kovači Franc Šegovc. Za Franca pravijo, da je neuničljiv. Že 65 let je duša in srce kvinteta, ki je na Slovenskem znan tako kot Avseniki ali Slaki. Posebej privrženi so mu Korošci, zato je ansambel v Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu dobil spomisko sobo, v pripravi pa je samostojni muzej. Štirje kovači veljajo za najstarejši slovenski narodno zabavni ansambel.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Vesnin partner Mark je Senegalec in skupaj imata sina. V Sloveniji življenje tujcev in njihovih družin ni lahko, kar je občutil tudi Mark, ko so ga na ulici ozmerjali z opico, ker je črn. Na začetku februarja je šel v lokal blizu svojega doma, kjer se je sprl z dvema Slovencema. Začelo se je z verbalnim napadom, ki je prerasel v telesnega, ko je Mark enega od napadalcev z nožem zabodel v vrat, ker ga je izzival. Marka so odpeljali v pripor, kjer čaka na razsodbo sodišča. V dneh po napadu so mesto preplavili grafiti “Ven s črnci!”. Vsa sredstva obveščanja so poročala, da je Senegalec skoraj ubil Slovenca, nikjer pa niso omenili, da so Marka rasno diskriminirali. Vesna je v negotovosti. Preselila se je k staršem, ki jo zelo podpirajo in obiskuje Marka v priporu. Ne ve, kaj bo prinesla prihodnost in živi le še za sina. Skrbi jo, kako bo sin sprejel resnico o očetu, ko odraste.
Ivan Roškar, preprost kmet iz Slovenskih goric, je na prehodu iz 19. v 20. stoletje dosegel visoke politične časti, danes pa je skorajda pozabljen. V Jurovskem dolu, od koder je doma, se trudijo, da bi ga rešili iz pozabe. V graškem deželnem in dunajskem državnem zboru Slovenci takrat nismo imeli veliko zastopnikov. Ivan Roškar pa je bil zelo mlad, ko je skupaj z Antonom Korošcem zastopal zlasti pravice kmetov. Veliko dobrega je napravil takrat za svoje rojake v Slovenskih goricah. Ustanavljal je zadruge, predvsem pa kmete učil umnega gospodarjenja.
Bienvenido Flores je odšel iz Ekvadorja, da bi na Švedskem odkrito živel kot homoseksualec. 15 let pozneje v Stockholmu pomaga drugim priseljencem, večinoma Romom iz Romunije. Danes na Švedsko prihaja veliko beračev, toda srečujejo se s številnimi težavami – kje spati, kako zaslužiti dovolj za preživetje, s predsodki in nasiljem s strani Švedov. Bienvenido sebe imenuje “predstavnik priseljencev iz EU-ja” in sam dela prostovoljno, brez povezave z organizacijami ali oblastmi. Zavzema se za priseljence iz EU-ja, ko zaidejo v težave ali ko potrebujejo pomoč, da bi se znašli v družbi. Srečamo ga na ulici, ko nasilni varnostniki podijo berače, na parkirišču na obrobju Stockholma, ko oblasti izganjajo skupino Romov, na sodišču skupaj z beračico Viorico in v gozdu, ko ga povabi na kosilo v svojo kolibo. Toda vloga samotnega pomočnika ga naredi ranljivega. Dejstvo, da je gej, stvari ne olajšuje. Homofobija je problem, s katerim se srečuje vsak dan.
Dr. Pavel Turner, domačin Framskega Pohorja, je bil v drugi polovici 19. stoletja, posebej pa v začetku 20. stoletja zaslužen za to, da se je marsikateri dijak in kasneje študent lahko izobraževal tudi zunaj svoje ožje domovine. Nekaj pred smrtjo je sklenil, da bo svoje, za takratne čase obsežno premoženje, daroval skladu, ki naj bi skrbel za šolanje pravnikov in filozofov in kar 12 štipendistov Turnerjevega sklada je kasneje postalo članov SAZU. V Mariboru na mecena in mentorja Turnerja spominja ena najlepših ulic pod Kalvarijo, sicer pa se spomin nanj, ker ni imel potomcev, počasi izgublja.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Mírek Holan je Rom in s tem se v češki družbi ravno ne moreš bahati. Še več, Mírek je tudi gej in zato, po drugi strani, popolnoma nesprejemljiv za večino Romov. Mírek je poleg tega odraščal v sirotišnici oz. v mladinskem domu in tam razvil odklonilen odnos do Romov. V času neonacističnih protiromskih demonstracij je bil celo na strani neonacistov. Na kratko, Mírkovo življenje še malo ni preprosto. Za povrhu se je zapletel v neko goljufijo in se zaradi tega znašel v sodnem postopku – lahko se zgodi, da bo pristal v zaporu – tako kot tisti Romi, ki jih je zaničeval, ker so prišli navzkriž z zakonom. Na srečo pa je Mírek v veliki prednosti: ima sedem let mlajšega fanta in je z njim v čudoviti zvezi. Morata pa še urediti svoje odnose s starši in sorodniki, ki verjamejo v tradicionalen družinski model. Mírek se skoraj ni videval s svojo materjo, z brati in sestrami in je celo izjavil, da mu je vseeno, ali ga ima mati rada ali ne. Njegov fant Pepa pa, nasprotno, prihaja iz urejene družine in je njegovo razkritje, da je gej, precej težje.
10. oktobra 2020 bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ki je boleče zarezal v narodovo telo. Izgubili smo slovensko Koroško, tisti del, ki mu največkrat rečemo zibelka slovenstva. Prebivalci majhne vasice na skrajnem robu pa so se takrat uprli mogočni Avstriji in z vztrajnostjo dosegli, da so bili dve leti kasneje priključeni matičnemu narodu. Zgodba o upornih Libeličanih še danes živi v srcih prebivalcev in še danes ne razumejo zbadljivk na račun svojih prednikov, ker je njihov upor zanje svetinja. Z njo so ostali Slovenci.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Naima je Maročanka, ki je žrtev rasističnih žaljivk gostov bara v bližini bloka, v katerem živi z osemletno hčerko. Po vseh rasističnih in seksističnih opazkah le sklene vložiti uradno pritožbo s pomočjo nevladne organizacije SOS Rasizem. Storilce kaznujejo, vendar jih to ne ustavi, temveč le še bolj podžge. O njej začnejo širiti govorice, hujskajo sosede proti njej in ji grenijo življenje. Po dveh letih boja je prestrašena in potrta. Sprašuje se, ali naj sodne postopke nadaljuje, ali pa naj se preseli in dovoli, da zmagajo nadlegovalci. Njena zgodba o dnevnem psihološkem nasilju z rasističnimi in seksističnimi podtoni ni edina.
Mitja Šipek je eden tistih Korošcev, ki ga ljudje še dolgo ne bodo pozabili. Bil je fužinar, znanstvenik, izumitelj, ob tem pa recitator, režiser, slavnostni govornik, pisatelj, pesnik, pevec, igralec, v času pred smrtjo pa je celo rezbaril. Največ pipe, ki so bile tudi sicer njegov zaščitni znak. In mogočni brki, ki se jim ni odrekel tudi v filmih, v katerih je igral. Največkrat so ga angažirali v tistih, ki so nastali po motivih Prežihovega Voranca: Jamnica, Boj na požiralniku, Koplji pod brezo. Proslavil pa se je s Svetnečim Gašperjem, likom, ki ga je za potrebe nastopov na Prežihovi domačiji v Kotljah oblikoval po Vorančevi noveli Pot na klop, zgodba zgaranega tesarja pa je inspirirala tudi dva filma.
Neveljaven email naslov