Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Janez Purkart, rojen leta 1929, je dober primer otroka, ki ga je zaznamovala vojna. Rojen je bil na Purkačah pri Velikih Laščah, doma je bilo sedem otrok, vsi so morali trdo delati na kmetiji. Janez Purkart je občutil zlo italijanske okupacije. Bil je priča nasilju in ubijanju ter trpljenju svojih bližnjih, zlasti brata Mirka. Zanimiva je njegova pripoved o služenju vojaškega roka, pa o življenju po vojni, o zaznamovanosti, a tudi trdoživosti. Izučil se je za mizarja, svojo dušo pa je dolga leta krepil s petjem v zboru Slovenske matice.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Dunajski filharmoniki veljajo za enega najboljših orkestrov v svetovnem merilu, njegovi člani pa lahko postanejo le najboljši glasbeniki. To je leta 2014 uspelo kontrabasistu Iztoku Hrastniku (iz Stopc nad Laškim) in nato leta 2019 še violinistki Petri Kovačič (iz Tolmina). Glasbeni dokumentarni film v vizualno razgibanem slogu z dinamično režijo in montažo spremlja delo in življenje obeh slovenskih Dunajskih filharmonikov. Film prikazuje utrinke iz zakulisja snemanja Novoletnega koncerta z Dunaja in Poletnega koncerta iz Schönbrunna, oriše potek avdicije za orkester ter s posnetki predstavi lepote Dunaja. O pomenu orkestra in kakovosti njegovih članov spregovorijo mezzosopranistka Elina Garanča, dirigent Yannick Nézet-Séguin in predsednik uprave Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer, red. prof. Zoran Marković pa oriše študijska leta Iztoka Hrastnika. Film je nastal v produkciji Uredništva glasbenih in baletnih oddaj Televizije Slovenija. Idejno zasnovo in scenarij je oblikoval urednik oddaje Daniel Celarec, direktor fotografije, režiser in montažer Niko Karo.
Nizozemska jazz pevka Soesja Citroen je vnukinja slikarja Matije Jame. Pesem Kólo je posvetila dedkovi sliki, ki visi v Narodni galeriji. Ko je Jama študiral pri Antonu Ažbetu v Münchnu, je spoznal Louise van Raders, Nizozemko iz premožne družine. Ker je Louise prejemala rento, sta se mlada slikarja lahko posvečala zgolj slikarstvu. Selila sta se iz kraja v kraj in iskala krajine, polne svetlobe, ki so bile zanju slikarski izziv. Ob začetku 1. svetovne vojne sta v Haagu kupila vilo, vodila penzion in ob tem prodajala svoje slike. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši, sin Matija, je trinajstleten umrl za meningitisom, in to je družino razklalo. Jama se je vrnil v Slovenijo. Hči Madeleine je delala kot logopedinja v Ljubljani, umaknila se je v svoj svet in umrla v revščini leta 1973. Njeno stanovanje na Poti na Grad je podedovala druga hči Agnes Jama, skladateljica in pianistka, ki je tako vsako poletje preživela v Sloveniji. Njena hči Soesja je po materini smrti izpolnila njeno željo in napisala besedilo k eni od skladb. Nastala je Pesem za mamo, ki ji je dala pogum za druga besedila. Skozi njene pesmi preseva otroštvo, neskončne plaže ob Haagu, kjer so živeli, trenutek, ko jih je zapustil oče. Pesem Kólo pa pripoveduje o razposajenem plesu deklet, ki se veselijo pomladi. Posvetila jo je svojemu dedku Matiji in njegovi sliki, ki je razstavljena v Narodni galeriji.
Je preprosto življenje danes res luksuz, obilje pa breme? V čem se meri vrednost bogastva človekovega življenja? V denarju na banki in materialnih dokazih našega družbenega uspeha ali s človekovimi občutki, njegovimi pozitivnimi čustvi, srečo? Sogovorniki so svoje odgovore našli in v skladu z njimi tudi živijo: Živeti preprosto in v tej preprostosti najti razkošje. Bor je nevsakdanji fant, ki nekaj sto metrov nad levim bregom Idrijce v Stopniku živi v stari, počitniški prikolici brez elektrike in brez tekoče vode v njej. Brez televizorja, brez luči, brez hladilnika, brez tuš kabine in WC-ja. Bor je del narave. Tudi Nara Petrovič, ki živi v istrski vasici, je izstopil iz splošnih okvirov družbenih navad in življenjskega sloga. Je velik zagovornik sonaravne pridelave hrane, skoraj povsem samooskrben, šaljivo se je razglasil za fekologa, že več kot 10 let hodi bos. Upa si živeti drugače in na podlagi lastne izkušnje o tem tudi pisati. Napisal je več knjig, v katerih se spoprijema s številnimi nezdravimi navadami in vrednotami sodobnega človeka. Nejc Martinčič in Sara Vozlič sta kaj hitro potem, ko sta postala par, začutila, da morata v svoje mlado življenje spustiti več svobode in iz njega spustiti marsikatere novodobne okove, kot v šali poimenujeta številna pričakovanja družbe, kako je treba živeti in predvsem, kaj imeti, da si v tem materialističnem svetu lahko srečen. In odločitev je padla: Skupaj sta se namesto v skupno stanovanje preselila v – predelan kombi.
Čeprav dvojina ni izključno slovenska, saj jo poznajo ne le drugje po Evropi, temveč tudi po svetu, je vendarle naša, posebna. Kje je (bila) prisotna, kaj se z njo dogaja danes in kaj se ji obeta? Na svojevrstnem potovanju skozi čas in slovenske pokrajine se razkrivajo razlike, značilnosti, zanimivosti dvojine, tako v jeziku kot v parnem plesu in partnerskih, medosebnih odnosih. Poglede na večpomensko dvojino vsak iz svoje perspektive odstirajo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij, ki med drugim opozarjajo na pestrost in različnost slovenskih pokrajin. To so razmisleki o dvojini in njeni večplastnosti, zgodovini, razvoju, vlogi, pomenu in današnji (ne)uporabi oz. (ne)izumiranju. Scenaristka Milica Prešeren, režiser Primož Meško, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
V sedmi sezoni Mestnih promenad je poudarek na gradovih, kar bo tudi osrednja tema oddaje o Brežicah. Obmejno mesto je bilo stoletja pod oblastjo nadškofov iz Salzburga, njihovo srednjeveško utrdbo pa so v renesansi nadomestili z novim dvorcem, ki so ga lastniki iz rodbine Attems kasneje barokizirali. Po zbirkah Posavskega muzeja nas bo vodila direktorica Alenka Černelič Krošelj, zgodovino izgnancev bo predstavila zgodovinarka Nataša Šekoranja, o zbiranju razglednic pa bo spregovoril Konrad Kajtna. Ob letošnji petdeseti obletnici smrti slikarja Staneta Kregarja pa bomo predstavili tudi njegovo likovno opremo brežiške župnijske cerkve. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiser: Božo Grlj
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
Boštjan Perovšek, Brane Zorman in Ida Hiršenfelder so del skupine Jata C, katere člani so navdušeni nad bioakustiko, terenskimi posnetki in zvočno ekologijo. Raziskovanje slušnih zaznav združujejo z ekološkimi in družbenimi temami, ki jih pretresajo v znanstvenem diskurzu in z izvirnimi predstavami zvočnih okolij. Poleg tega pa so omenjeni trije predvsem izraziti individualisti, ki s svojim delovanjem presegajo meje doslej znanega. Kratki dokumentarni film Tihožitja zvočnih krajin se potopi v njihov svet, v njihovo dojemanje prostora, časa in zvoka.
Nedeljsko kosilo, goveja juha, narodno-zabavna glasba in frajtonarica – tipično slovensko, stereotipno slovensko. Koliko in v čem je harmonika, sicer po svetu razširjen inštrument, zares naša, posebna, kako o njej razmišljajo in kaj nanjo igrajo, ustvarjajo, bodo v besedi, sliki in z glasbo govorili naši uveljavljeni harmonikarji. Janez Dovč, Sašo Avsenik, Marko Hatlak in Miha Debevec s svojimi glasbili vstopajo v za harmoniko (ne)tipične, različne glasbene zvrsti, od ljudske in narodno-zabavne do klasične in pop glasbe. S svojo tehtno, strokovno besedo pa bo harmoniko v širši kontekst časa in družbe postavil antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič. Scenaristka Milica Prešeren, režiserka Urška Žnidaršič, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Martin Kastelic.
Pričevanje bratov Okorn z Rašice, prve vasi, ki jo je okupator po začetku vojne požgal, nam odstira povsem nov vpogled v medvojno in povojno dogajanje v tem delu Slovenije. Najprej spoznamo družino Okorn, ki je imela na Rašici gostilno in skromno kmetijo. Kmalu po začetku okupacije se je pojavila rašiška četa, ki jo je vodil Peter Kosec, podpirali pa so jo tudi Okornovi, še zlasti mama. Poleti so Nemci na rašiški hrib poslali geometre, med njimi sta bila dva Slovenca. Ko so se vračali proti Ljubljani, so jih partizani napadli in pobili. Ker niso bili vojaki, ampak povečini civilne osebe, se je okupator kruto znesel nad vasjo in jo požgal. Okornovi pa so bili zaradi sodelovanja s partizani in izdaje že prej zaprti, in požiga niso doživeli. Med vojno so se težko prebijali, bili so tudi izseljeni. Ko nanese beseda na te dogodke, pričevalcema stopijo solze v oči, veliko je bilo trpljenja. Po vojni so se prvi vrnili v uničeno vas in začeli na novo. Kljub delu za partizane in trpljenju zaradi uničene domačije pa družina ni bila deležna milosti, ko je šlo za obvezno oddajo. V pričevanju spremljamo skupne spomine bratov in potem življenjsko pot vsakega izmed njiju. Na njihovem nekdanjem domu je še vedno gostilna, brata pa sta zgled delavnosti in predanosti kraju ter slovenski stvari.
Slovenija je matična država Krasa in krasoslovnega klasičnega krasa. Skoraj polovica Slovenije je kraške, zato ni presenetljivo, da je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU eno od vodilnih mednarodnih raziskovalnih in študijskih krasoslovnih središč. Slovenski krasoslovci celostno razvijajo krasoslovje in povezujejo njegova najpomembnejša področja, kar je temelj za dobro poznavanje in razumevanje kraške dediščine. Pod okriljem Univerze v Novi Gorici izvajajo doktorski študij krasoslovja, ki je edini tovrstni na svetu in obenem tudi Krasoslovno študijsko središče Unesca. S svojim strokovnim znanjem že desetletja pomagajo razvijati krasoslovje v številnih državah po svetu, na pobudo Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata tudi v avtonomni republiki Ruske federacije, Republiki Altaj. Ekipa Izobraževalnega programa TV Slovenija je posnela odpravo in raziskovanje štirih slovenskih krasoslovcev v Altaju v Sibiriji. Film prikazuje raziskovanje kraških škrapelj, ki razkrivajo svojevrstno in prvič opisano oblikovanje kraškega površja, značilnega za podnebne razmere v Altaju, natančno proučevanje marmorizirane kamnine in oblik na njej, proučevanje podzemeljske favne in ekoloških značilnosti krasa. Posebno pozornost pa so posvetili tudi vodam, ki oblikujejo kras. Poleg raziskovanja že znanih predelov Altajskega krasa so se odpravili tudi na lov za odkrivanjem novih lokacij. Altaj je mistična dežela s čudovito naravo in redkimi živalskimi vrstami. Nastal je po trku Azijske in Indijske tektonske plošče, ki je povzročil lomljenje in gnetenje tektonskih plošč. Več tisoč barov visok tlak in ekstremno visoke temperature, tudi do 800 stopinj Celzija, so potopljene apnence preoblikovali v novo metamorfno kamnino, marmor. Čeprav se je zakrasevanje v južni Sibiriji začelo mnogo prej kot v Sloveniji, od koder izvira poimenovanje za tako oblikovano kamnito pokrajino, so ga do zdaj le delno opisali. Vrzel v poznavanju altajske geološke zgodovine ozemlja zdaj zapolnjujejo slovenski krasoslovci. Vodstvo univerze v Altaju in Altajskega državnega naravnega biosfernega rezervata je namreč podpisalo sporazum o trajnem in tesnem sodelovanju z raziskovalci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Tako je njihovo sodelovanje v zadnjih petih letih preraslo v pravo raziskovanje krasa v Republiki Altaj.
Film predstavlja duhovno in kulturno izročilo Beneške Slovenije skozi intimno pripoved štirih pesnic Luise Battistig, Margherite Trusgnach, Andreine Trusgnach in Claudije Salamant, ki spregovorijo o svojem občutenju prostora, v katerem ustvarjajo. V začetku avgusta, ko na gorskih pobočjih zacvetijo številne rože, je čas, ko dekleta in žene na pobočjih Matajurja v Beneški Sloveniji nabirajo rože in jih doma pletejo v velike šopke. Legenda pravi, da ko je bila Marija vzeta v nebo, se je na zemlji pojavil šopke cvetlic. Po večstoletni tradiciji ljudje pripravljajo »pušjace«, zanje pobirajo določene vrste cvetlic in zelišč, ki imajo terapevstko, magično in zaščitno moč. Pobočja mogočne gore Velike Babe, kakor so imenovali Matajur, so Beneške Slovence izklesala v trdožive in vztrajne ljudi, ki pa nikoli niso zaklepali vrat pred siromakom. Takšne so tudi Luisa Battistig, Margherita Trusnach, Andreina Trusgnach in Claudia Salamant. Vse štiri so pesnice, ki moč za ustvarjanje in opisovanje svojih izkušenj nežnosti, empatije, materinstva in notranje moči, črpajo iz svojih prostorov.
Kaj imajo skupnega prostovoljno gasilstvo, Dalmacija, Johnny Cash, Jože Potrebuješ in zanikanje pravega sebe? Film, v katerem ne boste izvedeli nič novega. Film, v katerem ne boste videli nič novega. Film, v katerem ne boste slišali nič novega. Film o slovenski zabavni glasbi, edini zvrsti, ki brez subvencij, jamranja in reklame živi le od odobravanja odjemalcev. Kaj se zgodi, ko gredo glasbeni kritiki in umetnostni teoretiki spat? Kaj se zgodi, ko se uredniki radijskih postaj prenehajo pretvarjati, da je naš godbeni mainstream na frekvenci z globalnim? Kaj se zgodi, ko študentarija zavrže pozo urbanih progresivcev in se prepusti na novo odkritim koreninam? Prižgejo se agregati gasilskih veselic in zadoni Slovenska Zabavna Glasba. Nov dokumentarni film scenarista in režiserja Dušana Moravca ter poklicnega nebulotika Mihe Šaleharja NE GREM NA KOLENO.
Betina nam s svojimi likovnimi stvaritvami skuša pokazati tisto, zaradi česar mnogi ljudje pogosto pogledajo stran – zakol živali. Betina Habjanič nam s svojimi različnimi likovnimi stvaritvami skuša prikazati tisto, kar nam običajno ostane skrito in zamolčano – zakol živali. Želi, da vidimo tisto, od česar mnogi ljudje pogledajo stran. Zaradi njene odločnosti in jasnih izjav je deležna obsojanja, poleg tega je malo ljudi, ki bi jo razumeli.
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Danes se komajda zavedamo izjemnega pomena Postojne na furmanski poti med celino in obalo skozi t. i. Postojnska vrata. Tradicionalno prevozništvo je vplivalo na izgled in razvoj Postojne ter oblikovanje šeg in navad, ki jih poleti predstavijo na furmanskem prazniku. Postojna je v kasnejših obdobjih doživela vrsto sprememb, pogojenih zlasti s turizmom. Gostje z vsega sveta obiskujejo Postojnsko jamo in Predjamski grad, ki sodita med prvovrstne znamenitosti, zaradi česar smo ju tudi vključili v oddajo. Del lokalne zgodovine nam bosta predstavila direktorica Notranjskega muzeja Tina Poljšak in vodnik po Postojnski jami Roman Bogataj. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Petra Hauc.
Navdihujoč portret našega izjemnega pesnika Tomaža Šalamuna, ki je živel za umetnost in je želel iskro ustvarjalnosti vžgati tudi v drugih. Njegova umetniška vizija in življenje nam razkrivata, zakaj so bili pesniki vedno osrednji del človeške zgodbe. Več kot 50 let je bil na svoji poti popolnoma predan umetnosti in je za to včasih plačal visoko ceno. Zaradi svojih verzov, osebne karizme in srčne podpore drugim pesnikom je bil čaščen po vsem svetu, zlasti v ZDA, njegovo zasebno življenje pa so zaznamovali številni boji in zavračanje kompromisov na področju umetnosti.
Izjemna življenjska zgodba Karoline Senica iz Senožeti pri Rimskih Toplicah gledalca pritegne z iskreno predanostjo resnici in moči preživetja, ki izvira iz globoke vere. Pripovedi se ob koncu pridružita tudi sinova Peter in Jože, ki dodata pomembna občutja o vrednosti maminega zgodovinskega spomina ter hkrati pričujeta o zvestobi slovenstvu. Karolina je bila rojena leta 1930 v družini poslanca v predvojnem parlamentu Kraljevine Jugoslavije, Matevža Deželaka. Vzgojeni v slovenskem duhu so bili trn v peti nacionalsocialistom, in kmalu po začetku okupacije so Nemci družino izselili. Karolina je bila na začetku pri sorodnikih, ki so podpirali partizane, a so jih nacisti razkrinkali in okrutno pomorili v Starem piskru v Celju. Takrat so jo združili z izseljeno družino v Nemčiji. Po koncu vojne so se vrnili domov, a kljub delu za osvoboditev in podpori partizanom so hitro padli v nemilost. Očeta so zaprli in mučili. Karolina izpove spomin sestre, ki je obiskovala očeta. Zaupal ji je, da je bil med mučitelji tudi zloglasni major Ozne Mitja Ribičič. Ob očetovi aretaciji se je Karolina pogumno postavila zanj, a je potem sama pristala v ženskem taborišču Ferdrenk – v opuščeni vasi kočevskih Nemcev. Izjemno dragoceni so njeni spomini na trpljenje sozapornic v tem zamolčanem komunističnem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi je bila zaznamovana, a si je ustvarila družino. Z možem, ki je bil med vojno partizan, sta vzgojila 4 otroke, ki imajo zdaj tudi svoje družine in živijo v bližini. Karolininega moža je povojno nasilje zaznamovalo za vse življenje, Karolina pa odgovore na življenjske stiske najde v zaupanju v Božjo pomoč.
Neveljaven email naslov