Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo. Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji. Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini. Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.
Ženske se spopadajo z grožnjami in izsiljevanjem neznancev, ki v posebnih skupinah na družbenih omrežjih trgujejo z njihovimi intimnimi fotografijami in videoposnetki, objavljenimi brez njihovega privoljenja. Novinarka BBC-ja je razkrila moškega, ki vodi eno izmed teh spornih skupin, in se pogovorila z ženskami, ki so jim na spletu objavljene intimne fotografije uničile življenje. THE SECRET WORLD OF TRADING NUDES (PANORAMA) / Velika Britanija / 2022 / Režija: Ashni Lakhani, Jonny McDevitt
Narava ni samo nekaj tam zunaj, za nekoga lepa, za drugega nerazumljiva. Vsi smo del narave, zato je pomembno, da jo ohranjamo v dobrem stanju. V Sloveniji ima varstvo narave dolgo tradicijo. Zavarovanih je približno 14 odstotkov površine države. Imamo en narodni park, tri regijske in 46 krajinskih parkov. To verjetno ni dovolj. Kako še varujemo naravo pri nas in seveda, zakaj, smo raziskali v drugem delu serije Biotopi: Stanje narave v Sloveniji. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Cesária Évora je na domačem otoku São Vicente pela od mladih nog, svet pa jo je kot Bosonogo divo z Zelenortskega otočja spoznal šele po njenem 47. rojstnem dnevu. Cesária je vse od takrat osem mesecev na leto preživela na koncertnih odrih po vsem svetu, na počitnice pa se je najraje vračala domov, na otok in k družini. S prisluženim denarjem je otočanom rada poplačala vso pomoč iz časov, ko sama ni imela ničesar. V filmu nam o njeni življenjski poti med drugim pripovedujeta tudi njena vnukinja Janete in José da Silva, ki je potem, ko jo je slišal peti v neki restavraciji v Lizboni, postal njen menedžer. CESARIA EVORA / Portugalska / 2022 / Režija: Ana Sofia Fonseca
Alvar Aalto (1898–1976) velja za enega največjih sodobnih arhitektov. V filmu je prikazana ljubezenska zgodba Alvarja in njegove žene Aino (1894–1949), prav tako arhitektke, ki se je bolj posvečala oblikovanju in velja za pionirko sodobnega finskega oblikovanja. Hkrati nas popelje po njunih ustvarjalnih procesih ter slovitih zgradbah po vsem svetu. Aino in Alvar sta se spoznala med študijem arhitekture v Helsinkih, nato je Aino začela delati v njegovem arhitekturnem biroju, poročila sta se leta 1924. Skupaj sta sodelovala pri številnih projektih. Aalto je izdelal načrte za sto enodružinskih hiš, skoraj polovico so jih tudi zgradili. Ena od teh je tudi njuna, zgrajena 1936, in je odprta za javnost. V filmu so prikazane tudi njune najlepše zgradbe na Finskem, knjižnica v Rusiji, študentski dom v Massachusettsu, zasebna hiša zbiratelja umetnin v Parizu in številne druge. Hkrati spoznamo pestro zgodovino modernizma in Aaltove sodobnike s področja arhitekture in oblikovanja. AALTO / Finska / 2020 Scenarij in režija: Virpi Suutari
Prekmurski arhitekt Feri Novak, študent pri znamenitem Le Corbusieru, je Mursko Soboto spremenil v moderno mesto in ji dal svoj pečat. Arhitekt Le Corbusier in izpopolnjevanje v pariškem ateljeju sta gotovo močno vplivala na nadaljnje delovanje mladega, vendar že pred tem uveljavljenega prekmurskega arhitekta. Pred prihodom v Pariz je Novak zasnoval v Murski Soboti vilo Keršovan leta 1931, vilo dr. Vučaka leta 1932, vilo Koltaj leta 1933, kopališče leta 1934/35, Delavski dom leta 1936 in vilo dr. Sedlačka v Radencih (ni podatka, vendar je bila nedvomno zgrajena že do avgusta leta 1938) in se udeležil nekaterih natečajev ter izvedel še vrsto drugih manjših del. V pariškem obdobju je Novak ob delu v ateljeju načrtoval hišo dr. Šerbca v Murski Soboti, kar dokazujejo ohranjena pisma. »Hiša na kolih«, kot so poimenovali Šerbčevo hišo, ima vse značilnosti Le Corbusierove arhitekture. Še več, močno spominja na njegovo hišo Cook v Boulogne sur Seine iz leta 1926, ki jo je Novak gotovo moral videti, saj stoji v bližini ureditvenega območja ob mostu St-Cloud, za katero je Novak risal načrte. Po vrnitvi iz Pariza se je Novak jeseni leta 1938 vpisal na Tehnično visoko šolo na Dunaju, vendar je zaradi okoliščin druge svetovne vojne ni končal. Leta 1940 je naredil načrt za osnovno šolo oziroma kasnejšo gimnazijo v Murski Soboti, ki pa slogovno že kaže odmik od Le Corbusierove arhitekture. Po drugi svetovni vojni, ko je prišlo tudi do spremembe družbenega sistema pri nas, so po Novakovih načrtih ob njegovi urbanistični skrbi za Mursko Soboto izvedli številne stanovanjske bloke, javne stavbe, javne spomenike, nagrobne spomenike in notranje opreme. O Feriju Novaku v filmu z avtorskimi besedili, fotografijami, načrti, skicami, pismi in drugimi gradivi sodelujejo arhitekti , nekateri so diplomirali iz Novakove zapuščine, njegovi še živeči sodelavci in Sobočani. Scenarist in režiser Štefan Celec.
Vsakdo ima mamo. A kaj v resnici pomeni biti mama? Dokumentarni film prinaša portret materinstva, razpetega med pričakovanja družbe – mama je potrpežljiva, skrbna in dobre volje – in vsakodnevne izkušnje, ki jih v intervjujih iskreno zaupajo mame v Latinski Ameriki, iz različnih generacij in družbenih okolij. MALAMADRE / BADMOM / Argentina / 2019 / režija: Amparo Aguilar
Dokumentarec, posnet leta 1976, je prvi film o svetovno znani švedski glasbeni skupini Abba. V dokumentarnem filmu se s fotografijami iz osebnih albumov in spomini na odraščanje predstavijo posamezni člani skupine. Uspeh Abbe ni bil naključje: Anni-Frid in Agnetha sta bili že od rosnih let uspešni pevki, skladatelja Benny in Björn pa sta izhajala iz družin z glasbeno tradicijo. Dokumentarec slovi po šegavi pripovedi in razkritju skritega kotička, kjer so člani skupine ustvarjali glasbo. ABBA-DABBA-DOO / Švedska / 1976 / režija: Leonard Eek in Per Falkman
V dokumentarni oddaji spoznamo življenje matriarhalne skupnosti iz Eticoge, glavne vasi na otoku Orango v jugozahodni Gvineji Bissau. Tu so v ospredju ženske. One odločajo, kako gospodariti s pridelki. So svečenice templja in tiste, ki se lahko pogovarjajo z bogovi, naravnimi silami in duhovi pokojnikov. QUEENS OF ORANGO / Španija / 2020 / Režija: Raúl Bueno
Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili uporniki proti italijanskemu fašizmu, ustreljeni v Bazovici leta 1930. Bazoviški junaki Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, ki jih je s posebno razsodbo, 5. septembra 1930, na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države, so bili ustreljeni ob zori 6. septembra 1930 na vojaškem strelišču pri Bazovici. Proces v sodni palači v Trstu je v slovensko zgodovino je prešel kot Prvi tržaški proces. Ustreljeni fantje so bili člani ilegalne narodno radikalne organizacije slovenske in hrvaške mladine v Julijski krajini in Istri, ustanovljene v Trstu oktobra 1927, z namenom, da organizira aktiven odpor proti fašističnemu režimu in njegovi nasilni raznarodovalni politiki. Ilegalni organizaciji so nadeli ime Borba in je delovala v obdobju 1927-1930 na Tržaškem, na Krasu in v Istri. Borba je bila del ilegalnega primorskega protifašističnega gibanja, ki se ga je kasneje prijelo ime TIGR (akronim za besede: Trst, Istra, Gorica, Reka). Igrano dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Jadrana Sterleta in v režiji Tuga Štiglica osvetljuje tragično življenjsko zgodbo prvih žrtev fašizma v Evropi, pa tudi junaško zgodbo njihovega domoljublja in človeške pokončnosti. Njihova imena, vklesana v kraški kamen, pred svetom pričajo o nezlomljivem odporu slovenskega naroda proti italijanskemu fašizmu, ki je hotel nasilno uničiti slovenski živelj v tedanji Julijski krajini in hrvaški v Istri. Ustreljeni so bili kot teroristi, Slovenija do danes ni zahtevala revizije te krivične obsodbe. Že septembra 1945, takoj po osvoboditvi izpod fašizma in nacizma, je bil na kraju usmrtitve v Bazovici postavljen spomenik. Od takrat naprej se vsako leto v septembru vrstijo spominske svečanosti. Kraj smrti štirih mladih ljudi je tako postal simbol slovenskega upora proti fašizmu.
KONOPLJA OSVOBAJA je dokumentarni filmski esej, ki govori o aktivistih iz Sloveniji, bivše Jugoslavije in drugod, ki so svoja življenja posvetili rabi konoplje. Nekateri so pri tem prišli v navzkriž z zakonom, vsi pa so tako ali drugače stopili na pot konopljine revolucije. Glavni protagonist filma je Janko Pirc, ki je leta 2016 dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču, potem, ko je bil obsojen zaradi vzgoje in rabe osmih sadik konoplje, s katerimi je želel pomagati sinu in bivši ženi. Film ob pripovedi glasbenika in filozofa Ramba Amadeusa, s humorno distanco opisuje, kako v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje, kljub nasprotovanju medicine, ki ima konopljo še vedno za mamilo, vstopajo politika, farmacija in kapital. Avtorji želimo s filmom osvetliti vse plati prihodnjega odnosa med konopljo in družbo ter tako ljudi spodbuditi k razmišljanju in izobraževanju, ki bi vsakomur omogočilo dober in premišljen odnos do prihodnje medicinske in rekreativne uporabe konoplje. Scenarij in režija Miha Čelar.
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Dokumentarna oddaja z arhivskimi, nikoli prej prikazanimi posnetki prikaže prelomne trenutke rojstva gibanja neuvrščenih, ki se je zavzemalo za pravičnejši in enakopravnejši svetovni red. Hkrati zgodbo v ozadju pripovedujeta režiserka oddaje in zadnji še živeči snemalec Filmskih novosti Stevan Labudović, ki je več kot desetletje spremljal predsednika Tita na njegovih potovanjih z legendarno ladjo Galeb in tudi posnel prikazane izseke. NON-ALIGNED: SCENES FROM THE LABUDOVIĆ REELS / Srbija, Francija, Hrvaška, Črna gora / 2022 / Režija: Mila Turajlić
Zgodba izvorno tržaške levičarske družine Bordon je nekaj posebnega. Pripoveduje jo leta 1932 v Ljubljani rojena Božena Bordon, ki s svojo resnicoljubnostjo gledalca posebej pritegne. »Politika je uničila našo družino,« poudarja gospa Božena. Iz Trsta so morali zbežati, potem ko je oče, ogorčen nad zažigom Narodnega doma, zažgal italijansko zastavo. Kot številnim drugim primorskim emigrantom, ki so se pred Italijani umaknili v Jugoslavijo, jim je trda predla. Živeli so zelo skromno. Politično aktivna sta bila starejša brata, leta 1915 rojeni Rado in pet let mlajši Dušan: »Rado je bil bolj umirjen. Dušan je bil pa … on je verjel v Sovjetsko zvezo, s tem smo bili ... Jaz sem mislila, da je Stalin bog.« Bila sta zelo bistra, Dušan je študiral romanistiko, Rado pa ruski jezik in pravo. Oba sta bila aktivna v komunističnem gibanju in na protivladnih demonstracijah, ki jih je pogosto podpirala Kominterna. Dušan je bil celo med ustanovitelj Društva prijateljev Sovjetske zveze, prav on je k sodelovanju pritegnil Karla Destovnika. Kmalu po okupaciji leta 1941 so okupatorji oba brata internirali v Italijo. Tam sta malo pred kapitulacijo Italije zbežala iz zapora in ustanovila 24. garibaldinsko brigado Pio Borri. Dušan je postal tudi njen prvi politični komisar. Leta 1944 so v kraju Caprese Michelangelo fašisti njegovo brigado presenetili in Dušana Bordona v boju smrtno ranili. Prav letos mu bodo italijanski antifašisti postavili spomenik. Rado je vojno preživel, v Ljubljano je prišel v zmagovitem sprevodu in kot kulturnik prvi spregovoril na Radiu Ljubljana. Bil je književnik, prevajalec in vsestranski kulturni delavec, ki pa je izkusil tudi zapore novega režima, iz katerega se je pogosto norčeval. Zanimiv je pred tem tragičen prizor, ko Rado in Božena opazujeta ujete in pretepene domobrance na poti v smrt in jim Rado kljub nasprotovanju stražarja prinese vodo. Mlada Božena je verjela v komunizem in Stalina, kot jo je učil režim: »Potem pa pride informbiro. Jaz sem bila v delovni brigadi, mislila sem, da gradimo socializem. In opolnoči so nas nagnali ven in nam povedali, da zdaj pa s Stalinom nismo več prijatelji. Ne moreš razumeti, še včeraj je bil bog, danes je pa baraba. Ja to ne gre. Kaj pa je narobe zdaj s tem Stalinom. Jaz sem bila čisto indoktrinirana.« Družina je potem spregledala in do režima vzpostavila distanco. Božena je končala študij in delala v bolnišnici na rentgenu. Izjemno zanimiva je bila njena izkušnja, ko je v petdesetih letih delala v bolnišnici v Veliki Britaniji. Veliko in rada je inštruirala angleški jezik ter bila uspešna tudi pri tistih, nad katerimi so drugi že obupali. Boženino pričevanje, od neomajne vere v komunistično ideologijo do spoznanja resnice in Svetega pisma, ki ga ob koncu pričevanja prime v roke, je hkrati prispodoba življenja preizkušene Slovenke, Primorke in Ljubljančanke, ki pri svojih 92 letih preseneti s čilostjo ter veselim značajem.
Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.
Dokumentarna oddaja prinaša pretresljiva pričevanja kanadskih staroselcev, ki še danes živijo v rezervatih, o nasilni zgodovini njihovega pokristjanjevanja. Misijonarji so otroke iztrgali iz rok družin, skušali zabrisati njihove indijanske korenine in jih spreobrniti v dobre male bele kristjane, kot se spominja pričevalec. Mnoge so trpinčili, tudi spolno zlorabili. Vse se je dogajalo do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja. KILLING THE INDIAN / Francija / 2020 / Režija: Gwenlaouen Le Gouil
Neveljaven email naslov