Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Restavratorska detektivka, ki osvetljuje nastanek in vse kasnejše predelave dveh znamenitih razpel, ki sta postavljeni na ogled v Kopru in Piranu. Oba križana sta pomemben del slovenske umetnostne dediščine srednjega veka in vsak pripoveduje zanimivo zgodbo: prvi o dramatični preobrazbi, ki jo je doživel še v srednjem veku, drugi pa napeto zgodbo o odkrivanju njegovega porekla in vpetosti v dediščino jadranskega prostora.
»Nosil sem ga dolgo v glavi, tako da sem ga v enem samem zanosu položil na platno. Ko so videli otroci mojega tovariša, so zbežali pred njim, pred njegovim portretom pa so tudi odrasli rekli, da sem naslikal norega človeka,« je o nastajanju slike dejal Veno Pilon. Slika ne skriva, zakaj je umetnostna zgodovina Pilonov portret uvrstila v ekspresionizem, saj se je ekspresionizem pri nas večinoma dojemal skozi izraženost notranje napetosti.
Na območju madžarske narodne skupnosti hodijo otroci v dvojezične šole, kjer pouk poteka dvojezično: del v slovenščini, del v madžarščini. Dijaki Dvojezične srednje šole Lendava nam predstavijo dodano vrednost enakovredne rabe dveh jezikov, otroci na OŠ Prosenjakovci pri folklori plešejo madžarske plese in dosegajo odlične rezultate na recitatorskih tekmovanjih, katerih tradicija je na Madžarskem zelo močna. Dvojezičnost pa je za študij igre v Budimpešti odprla vrata perspektivnemu mlademu Lendavčanu Petru Palu, ki piše poezijo in ustvarja avtorsko glasbo. Da se z madžarskimi koreninami težko ogneš glasbenemu ustvarjanju, dokazuje tudi učitelj matematike in fizike, prevajalec in literat Bela Szomi, ki povzema sporočilo oddaje: »Zame je narodna zavest visoka, če negujemo jezik pa naj gre za maternega ali tujega, ki kasneje postane tvoj materni. Slovenci zelo slabo skrbimo za jezik.«
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Luka Skadi je gej iz majhnega mesta v Sloveniji, kjer je že zgodaj izkusil odpor proti skupnosti LGTB. Izkušnje so mu pomagale, da si je okrepil samozavest. Luka pa je povzročil zgražanje tudi med geji v skupnosti. Rad se šali, da je gej in čuden tudi na mnogo drugih načinov. Je izvajalec preoblačenja in poudarja ženstvenost, kar pa je za mnoge geje problematično. Ti so mnogokrat prizadeti zaradi lastne poudarjene ženstvenosti. Luka uživa v pozornosti, ki jo pritegne kot »drag queen«, vendar pravi, da je to zabava in beg pred resničnostjo – pretiravanje lahko človeku pomaga premagati strah pred seboj.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Pravijo, da lahko živi 100 let, a je vseeno večno mlada, ponaša pa se tudi z izjemno sposobnostjo regeneracije okončin. Človeška ribica. Za nekatere je predmet raziskovanja, za druge občudovanja, za Slovence eden izmed najprepoznavnejših simbolov naše naravne dediščine, ki ji je nekaj pravljičnega pridiha s poimenovanjem »zmajevi mladiči« dal že Valvasor. Čeprav človeško ribico, poimenovano tudi močeril ali proteus, najpogosteje povezujemo s Postojnsko jamo, jo najdemo tudi drugje v podzemnih vodah Dinarskega krasa in onstran slovenskih meja; le črni močeril živi samo v Beli krajini. Kaj ogroža to največjo jamsko žival na svetu, kaj vse vemo o njej in česa ne? Kakšen navdih je modni oblikovalki in kako jo je v konzervo ujel avtor grafičnih podob? Scenarij: Milica Prešeren Režija: Božo Grlj
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
Režiser in scenarist Valentin Pečenko z vizualizacijo odlomkov iz romana pisatelja Prežihovega Voranca Doberdob (1940) v filmu razkriva neizmerno človeško tragiko Doberdoba ter usode in dileme avstro-ogrskih vojakov, zlasti slovenskih. Pripoved romana in zgodovinsko ozadje 1. svetovne vojne odstira s komentarji Miran Košuta, profesor slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu. Vorančeva proza se v filmu prepleta s pretresljivo poezijo italijanskega pesnika Giuseppeja Ungarettija iz zbirke Porušeni pristan (Il porto sepolto,1916) v interpretaciji zaslužnega profesorja italijanske književnosti Elvia Guagninija. Ungaretti je v svojih pesmih izrazil človeško nemoč, tesnobo in strah pred popolnim uničenjem, razčlovečenjem ter smrtjo na kraški doberdobski planoti smrti. Pri nastanku filma so poleg Furlanske kinoteke (Cineteca del Friuli), Goriškega muzeja, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Muzeja velike vojne na vrhu sv. Mihaela (Museo della Grande Guerra del Monte San Michele) sodelovale številne slovenske in italijanske institucije, občine in združenja ter društva z eno samo željo, da se golgota Doberdoba ne bi nikoli več ponovila. Film so sooblikovali snemalci Bernard Perme, Artur Rutar in Robert Doplihar, montažerka Snežana Tadić, avtor in izvajalec glasbe Jani Golob, mojster zvokovne obdelave Marjan Drobnič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič in drugi. Producent in organizator je bil Vojko Fakin.
Ne glede na muhavost letnih časov kurent vsako leto ob istem času odganja zimo in zlo ter kliče pomlad in dobro letino. Kljub temu naš najbolj množičen tradicionalen pustni lik ni več, kar je bil. Če so kurenti včasih hodili le po vaseh in so njihovi obhodi vpisani na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, jih zdaj pogosto vidimo tudi v mestih in karnevalskih povorkah. Njihov divji ples in ropot zvoncev je v preteklosti podkrepila strah vzbujajoča oprava, danes pa, kot bi tekmovali, čigava je lepša. Pa še nadene si jo lahko vsak, čeprav je to bila nekoč domena le neporočenih moških. Kaj je ostalo in kaj nastalo iz tega simbola slovenske identitete? Kje je domovina pernatih in kje rogatih kurentov? Zgodba o fantu, ki si prvič nadene kurentovo kapo in o kurentovanju nekoč in danes. S strokovno besedo jo pospremita Andrej Brence, etnolog in kustos iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in dr. Aleš Gačnik, etnolog in sociolog kulture. scenarij: Milica Prešeren režija: Primož Meško.
Demenca je med boleznimi sodobnega časa še vedno zelo tabuizirana in tudi stigmatizirana. V velike stiske ne potiska le oseb z demenco, temveč tudi in predvsem njihove svojce. Kako ti sprejemajo dejstvo, da npr. njihovi starši doma potrebujejo čedalje več pomoči pri vsakdanjih opravilih in največkrat tudi nadzor, ob tem da so sami večji del dneva zaposleni? Kdo jim daje potrebne informacije, znanje, kako sprejemati osebo z demenco takšno, kakršna je, komunicirati z njo in jo razumeti? Kako se spopadajo z boleznijo, bodo pripovedovali Tomaž Gržinič, ki je demenco spoznal že v svoji družini, zdaj pa je tudi sam zbolel, zakonca Jamnik, ki vso težo demence čutita zadnja leta, ko so se znaki bolezni pokazali pri možu Tonetu, Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Združenja Spominčica, ki je bolezen spoznala, ko je pri 50 letih zbolel njen mož Jaša Zlobec Lukič, in zdaj vso energijo v združenju namenja ozaveščanju o tej bolezni, obolelim in njihovim svojcem pa pomaga z nasveti, delavnicami, posvetovalnicami … Izhodišče, kako ravnati z osebami z demenco, v oddaji postavi mag. Jože Škrlj, ki se ukvarja prav z izobraževanjem svojcev in osebja v domovih za starejše. Nikoli, niti v najtežjih trenutkih svojci ne smejo pozabiti, da se za mnogokrat napornim vedenjem človeka z demenco še vedno skriva ista draga oseba, z vsemi čustvi in občutenji – in ko smo z njo, se ji moramo pridružiti v njenem svetu, ker se nam ona v našem ne zmore več.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Bruno Bruno Costa je frizer z Azorskega otočja, ki se kot kraljica preobleke prelevi v komični lik Gertrudes Labaça, ki s svojimi nastopi med pandemijo uspešno zabava domačine. Izmišljeni lik pa vse bolj vpliva na igralca in tudi na njegovo življenje. Pinky Pinki Čiran je staroselka, ki živi v Bangladešu, in tudi glavna pevka v glasbeni skupini F-Minor, ki jo sestavljajo samo ženske. Kot staroselko jo zasmehujejo zaradi njenega jezika in življenjskega sloga. Velja za drugorazredno državljanko, a se je kljub temu odločila, da bo vodila glasbeno skupino in živela svoje življenje tako, kot sama želi. Mišel Reper in socialni delavec Mišel Ristov oziroma Amo Socialec se ob petju in pomoči ljudem z družbenega roba skuša osvoboditi tudi sam ter ob tem ustvariti okolje, ki bi bilo boljše od tistega, v katerem je odraščal sam.
Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ko se je hrvaško ministrstvo za šolstvo odločilo zmanjšati količino obveznega čtiva v šolah, je Lovro Krsnik, pravkar diplomirani gledališki režiser in učitelj na srednji šoli za umetnost, začel projekt #idalječitam (berem še naprej). Odločil se je, da bo sto dni na glas bral knjige, ki so jih črtali s seznama obveznega čtiva. Vsak dan je pred hrvaškim parlamentom eno uro bral Malega princa, Piko Nogavičko, Dnevnik Ane Frank in Varuha v rži. Njegov protest je pritegnil sledilce in nasprotnike na družbenih omrežjih, toda ali mu je uspelo vladi dopovedati bistveno?
Drugi del serije popelje v raznoliko in z rudo in redkimi minerali bogato podzemlje Pece. Mežiški rudnik šteje več kot 330 let rudarjenja svinčevo-cinkovega rudnega bogastva, ki je močno zaznamovalo kraje, ljudi in naravo. Po zaprtju rudnika so deli rudišča postali zanimivi kot geološka in tehnološka in kulturna dediščina. S pestro geološko zgodovino in mineralnim bogastvom privablja obiskovalce, ki so željni doživetij in vedenja o skrivnostih podzemlja, in to jih ne razočara! Presenečenje pa je tudi nekdanji rudnik premoga na Lešah – danes skoraj neznan, v času delovanja pa največji premogovnik v Sloveniji. Nad njim kraljuje Uršlja gora – botanični rezervat.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Mohamad Abdul Al Monaem, sirski pesnik in pisatelj, je v Slovenijo pribežal leta 2016. V Alepu je imel knjigarno in založbo. Verjel je, da literatura ne pozna meja, zato je objavljal dela z vsega sveta. Kar nekaj izdaj je tamkajšnji režim prepovedal. Mohamad je bil kratek čas celo zaprt. Med vojno je režim usmrtil veliko njemu podobnih svobodomiselnih ljudi, zato je Mohamad moral na pot. V Ljubljani je našel nov dom. Leta 2018 je izdal trojezično pesniško zbirko Enaindvajset žensk iz Ljubljane. V sicer demokratični Evropi pa je trčil ob novega diktatorja – denar. Ta ima vrhovno oblast nad ljudmi in brez verig omejuje njihovo svobodo. Novinar Andraž Rožman je o Mohamadu napisal roman Trije spomini – med Hajfo, Alepom in Ljubljano.
Tehnologija ima v našem življenju pomembno vlogo in težko si predstavljamo vsakdan brez uporabe računalnikov, telefonov ali kakršnih koli drugih zaslonov. Kje je meja med uporabo in zlorabo, kdaj smo odvisni in kdaj zasvojeni, kolikšna uporaba zaslonov je še sprejemljiva in kje iskati pravo ravnovesje med delom, zabavo in komunikacijo na zaslonih? V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu so nam svoje zgodbe zaupali tisti, ki so se srečali s prekomerno rabo in tisti, ki so se zavedali, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, in ne v virtualnem svetu. Scenarij: Nina Cijan Režija: Alma Lapajne
Prvi del serije začenja raziskovalni potep po Smrekovškem pogorju na južni strani geoparka. Na njem se razkrijejo edinstveni geološki prizori iz kamninske notranjosti smrekovškega vulkana. Nastajala je ob izlivih in eksplozijah magme, plazovih vulkanskega prahu in usedanju le-tega na pobočja podmorskega vulkana. Na severni strani pogorja se znajdemo v območju Periadriatskega preloma – zaznamujejo ga sledovi živahnega tektonskega dogajanja še posebno med bližanjem in trkom afriške in evrazijske celinske plošče. To so pasovi kamnin, ki so ob tem nastajale in jih lahko opazujemo na črti preloma, ki tudi ločuje dve veliki geotektonski celoti – Južne Alpe in Vzhodne Alpe. Kamnine spremljajo tudi zanimive botanične zgodbe na teh odmaknjenih območjih.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Nastija se od rojstva bori s spinalno mišično atrofijo, ki jo je priklenila na invalidski voziček. Je zvedava, artikulirana in prodorna mlada fotografinja ter plesalka na invalidskem vozičku, ki ne želi pohlevno čakati na nujne spremembe na nivoju urejanja pogojev za samostojno bivanje in delovanje invalidov v družbi, temveč javnost aktivno in neposredno opozarja na nepravilnosti. Ne prenese jamranja. Svoj handicap sprejema kot izziv. Kadar ne blesti v soju žarometov na plesnih podijih, Nastija snema vloge. Angažirane vloge na temo diskriminacije in neenakosti hendikepiranih v družbi. Spremljamo Nastijo, ki se iz dive mednarodnega plesnega tekmovanja prelevi v urbano aktivistko in se z invalidskim vozičkom podaja na novo angažirano foto-video odpravo.
Neveljaven email naslov