Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kranj je prestolnica Gorenjske in ga odlikuje eno naših najobsežnejših in najbolj urejenih starih mestnih jeder, ki leži na pomolu nad rekama Savo in Kokro. Ponaša se z imenitno gotsko cerkvijo sv. Kancijana, dvorcem Khislstein, Plečnikovimi deli in Prešernovo hišo. Naš največji pesnik France Prešeren je v Kranju namreč preživel zadnje obdobje svojega življenja in v mestu tudi umrl, pokopan pa je bil na starem kranjskem pokopališču, danes Prešernovem gaju. Pesnik bo rdeča nit oddaje, o njem pa bosta spregovorila pisatelj Ivan Sivec in kustos Gorenjskega muzeja Gašper Peternel.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato se vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Jože Robežnik potuje po Sloveniji in raziskuje dobre prakse na področju trajnostne mobilnosti. Na svoji poti srečuje strokovnjake in vsakodnevne uporabnike, ki mu predstavijo, kako se v praksi spopadajo z mobilnostjo. Promet velja za enega glavnih virov onesnaževanja zraka in negativnih podnebnih sprememb, zato, je vedno več pozornosti posveča trajnostni rešitvi, s katero bi mobilnost omogočali ob nižjih stroških, manjših stranskih učinkih in porabi naravnih virov. Sprememba naših potovalnih navad je zato velikega pomena in temelji na izrabi potenciala hoje, kolesarjenja, prenovi javnega potniškega prevoza in optimizaciji oziroma umiritvi cestnega motornega prometa. Vodnik po trajnostni mobilnosti s sklopom štirih tematskih oddaj je nastal v sodelovanju z Ministrstvom za infrastrukturo Republike Slovenije, Zavodom Vozim in produkcijo Invida.
Voda je vir življenja, vendar so prav vodna okolja pod največjim pritiskom. V Evropi je manj kot polovica vodnih ekosistemov takšnih, ki bi jim lahko rekli »zdravi«. Le zdrava vodna okolja lahko zagotavljajo čisto pitno vodo, preprečujejo poplave, uravnavajo mikroklimo in shranjujejo ogljik. Taka okolja izginjajo. Stanje bi lahko primerjali z boleznijo, le da povzročitelj bolezni ni virus, ampak človek.
Grosupeljščica je večji potok, katerega struga se vije skozi Grosupeljsko kotlino na severozahodu Dolenjske. V svojem toku ima več imen: izvira kot Veliki potok 9 km severovzhodno od Grosupljega in teče do mlina v Veliki Stari vasi, od njega do grosupeljskega zaselka Jerova vas kot Stari breg. Po Grosuplju kot Grosupeljščica, v spodnjem toku od sotočja s Podlomščico pa kot Dobravka, ki teče po Radenskem polju, kjer naposled ponikne. Starejša poimenovanja posameznih delov počasi nadomešča ime Grosupeljščica za celoten potok. A njen slikovit vodni tok zaokrožujejo veliki ponori in ter jame na Radenskem polju, njihova okolica pa navdušuje s svojo biotsko pestrostjo marsikaterega obiskovalca. V tej skrivnostni krajini Dolenjske se prepletajo zgodbe preteklosti ter sedanjosti, skozi čas in prostor.
Kočevska Reka je osrednja vas ob križišču poti, sredi gozdnih širjav in pašnikov Goteniško-reške doline, ob vznožju Goteniškega Snežnika (1290 m). Ima nekaj več kot 250 prebivalcev. Na jugozahodu jo obroblja Reški potok, ki izvira pod Trnjevo Goro in ponikne jugovzhodno od Kočevske Reke. Kraški svet v okolici je zelo vrtačast. Pod vasjo teče ponikalnica Reški potok, katerega zgornji tok je zajezen in tvori umetno jezero. Razpotegnjeno, okoli 2 km dolgo in ponekod celo do 6m globoko jezero je pomemben habitat za rastline in živali ter je skupaj z gozdom okoli jezera razglašeno za gozdni rezervat, v katerem med drugim gnezdi tudi zaščiten orel belorepec in druge redke ptice. Med znamenitosti kraja lahko štejemo tudi izvirno kočevarsko arhitekturo oz. prepoznavno gradnjo starih hiš. V Kočevski Reki na sredi vasi je spominski park, kjer je kostanjev drevored in najdebelejši oreh v Sloveniji. Oreh naj bi bil star več kot 400 let, obseg ima 434 cm, visok pa je 15 metrov.
Slikar, univerzitetni profesor, akademik, Prešernov nagrajenec … Emerik Bernard je bil ena od osrednjih osebnosti slovenske likovne umetnosti preteklih desetletij. V vseh obdobjih je bil zvest asemblažu in je v svoje slikarsko delo vključeval odvržene predmete, ki jih je srečeval na svojih sprehodih. Motive je pogosto našel v detajlih istrskih dvorišč. Njegove slike včasih sežejo tudi čez rob pravokotnika, da bi ustvarile iluzijo prepletajočih se prostorov.
V dokumentarnem filmu Forenziki železne dobe nas bo ekipa strokovnjakov iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Bosne in Hercegovine ter Italije popeljala na pravo forenzično popotovanje po starejši železni dobi. Znanstveniki lahko s pomočjo najnovejših tehnologij in metod ugotovijo, od tega, kako so ljudje v starejši železni dobi poseljevali in spreminjali krajino, v kateri so živeli, pa vse do tega, kaj je bilo na jedilniku železnodobnega človeka in kako so nastajale upodobitve na znameniti situlski umetnosti. Podobe na teh umetelno okrašenih bronastih predmetih razkrivajo predvsem svet bojevnikov in veljakov, železnodobno družbo, ki je bila močno razslojena. Prizore z najbolj znane bronaste vedrice, situle z Vač, imamo Slovenci tudi na osebnih izkaznicah in v potnih listih. Iz starejše železne dobe izhaja torej eden naših nacionalnih simbolov. Z železovo rudo, eno najpomembnejših strateških surovin prazgodovinskega sveta, so se znali okoristiti tudi železnodobni Dolenjci. O tem, da so bili vešči matalurgi ni dvoma, saj o tem pričajo metalurški centri kot so na primer Dolenjske Toplice. S svojimi središči, kot so denimo Vače, Magdalenska gora in Novo mesto, je bila železnodobna Dolenjska brez dvoma tudi pomemben sestavni člen razvejane trgovine na dolge razdalje, ki je povezovala takratne skupnosti od Sredozemlja do Srednje Evrope. V filmu strokovnjaki spregovorijo tudi o dinamičnih odnosih, ki so se pred več kot poltretjim tisočletjem spletali med železnodobnimi skupnostmi, živečimi na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine.
V koroškem pejsažu je nebo iztisnjeno, če hočeš videti horizont, moraš pogledati gor. Zato je GUSTAV GNAMUŠ sprva slikal barvita polja, nato pa so njegove slike postale vse bolj monokromne, enobarvne. Čeprav je platno videti kot ena sama barvna površina, je med središčem in robom tudi do devet barvnih prehodov. Zanima ga absolutno, razsrediščenost, lebdenje; slike, ki se spreminjajo ob potovanju dnevne svetlobe. Ob pogledu na japonski vrt pred njegovim ateljejem nastajajo barviti akvareli svetlobnih impresij, ki jih žareče sonce ustvari na bambusovih bilkah. V ozadju slik so procesi, za vidnim obstaja nevidna plast. KSENIJA ČERČE jemlje spodbude iz videa, fotografije, performansa in land-arta ter jih potaplja v slike. Zanimajo jo kopije kopij, po vzoru renesančnega slikarstva išče skriti madež, ki vodi v razumevanje slike. Risbe iz skicirk prenaša na pozlačene ro-bove knjig. Pomemben motiv na novejših slikah so dežniki. Del njenega ustvarjanja pa so tudi zvočni videoambienti, v katerih nas v zatemnjenem prostoru nagovorijo projekcije lebdečih meduz. Ksenija Čerče je študirala pri Gustavu Gnamušu, zdaj tudi sama poučuje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarjata razsežna platna, v katera se potopita med ustvarjanjem, k vstopu v gosto barvo pa povabita tudi gledalca.
Psihedelične slike, znameniti strip Magna Purga, ilustracije otroških knjig, kot so Avtozaver in Jure Kvak Kvak, Gal v galeriji, pa fotografije, ovitki gramofonskih plošč, plakati, logotipi in oglaševalske ilustracije … Ta ogromni opus je ustvaril pronicljiv in duhovit slikar KOSTJA GATNIK, ki se odlično znajde tako v tehniki air brusha in klasičnem slikarstvu kot v računalniško podprti ilustraciji. Ko je dosegel enega vrhuncev svoje poklicne poti z veliko razstavo v Narodni galeriji in malo preden je dobil Prešernovo nagrado, je na kolesu doživel skoraj usodno prometno nesrečo. ZVONKO ČOH se je po končanem študiju slikarstva prepustil čarom animiranega filma, in več kot desetletje sta s prijateljem Milanom Eričem ustvarjala prvo slovensko celovečerno risanko Socializacija bika. Tudi pri ilustracijah, ki navdušujejo vse generacije, izhaja iz risanega filma; pričarati poskuša gibanje, njegovi karikirani liki pa doživljajo transformacije, kakor jih je znal ustvariti pri risanih sekvencah. Prisega na naključja, ki nastanejo v procesu ustvarjanja. Zadnja leta se je pustil znova zapeljati slikarstvu in pripravlja razstave, ki so s podobami nasičene instalacije. Slikarja povezuje strast do ilustracije; oba sta prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo. Njun drugi pol pa domuje v intimi ateljejev, kjer se prepustita eksperimentiranju v slikarstvu.
IVO PRANČIČ je sprejel izziv, da v razsežnem galerijskem prostoru razstavi res velika platna. Na slikah so se pojavile ogromne elipse, odmev njegovega slikarstva izpred desetletij. Prisega na procesualnost v ustvarjanju; slika impulzivno in intuitivno, pusti se presenetiti sliki, ki ga vodi, poliva barvo in obrača platna. V drugi fazi je bolj razumski, uporablja šablone in štampiljke. Enkrat na teden se odpelje v Goriška brda, kjer ga v ateljeju nagovori nedokončana slika. ŽIVKO MARUŠIČ si je dodal hčerkino ime IRA, ko sta skupaj slikala na isto platno. Rojen je v Italiji, študiral je v Benetkah in tudi pozneje je veliko potoval čez mejo. Zato je začel slikati na dolge, ozke trakove, da je lahko slike spravil v žep. Koper je bil zanimiv prostor za umetnost nove podobe, in na obisk so prihajala velika imena svetovnega slikarstva. Marušičeve podobe so provokativne, živih barv, sam pa najraje slika v zatemnjenih prostorih. »Človek je narejen za to, da misli, da sanja,« pravi. In Živko sanja vse življenje. Tako Prančič kot Marušič še vedno verjameta v slikarstvo in njegovo moč. Prepričana sta, da pride čas, ko bo podoba, olje na platnu, spet spoštovana.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Ekolog dr. Davorin Tome razmišlja o velikih izumiranjih. Biodiverziteta na planetu je spet tik pred še enim, šestim velikim izumiranjem. Povzročamo ga ljudje. Ne vemo pa, ali bomo ljudje veliko izumiranje preživeli ali pač ne. Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič nas vabi na Goričko, ob reko Savo in v pragozd. Biodiverziteta na kopnem in v vodnih ekosistemih upada zaradi posegov ljudi, čeprav smo od nje seveda odvisni. Biotska raznovrstnost je namreč razlog za čisto pitno vodo, zrak in hrano, ki jih za preživetje potrebujemo tudi ljudje. Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Mokrišča so od nekdaj veljala za območja brez gospodarske vrednosti. Zato smo jih ljudje preurejali in podrejali svoji rabi in to še vedno počnemo. Ne zavedamo se, kakšno vlogo imajo v prostoru in kot ekosistemi. V naravi so mokrišča nenadomestljiv zbiralnik za zadrževanje poplavnih voda in edinstvena naravna čistilna naprava, skozi katero v podtalje potujejo milijoni hektolitrov vode, ki na tej poti postaja naša pitna voda. Raznovrstna mokrišča so prava oaza življenja, v njih žive številne živalske in rastlinske vrste, ki so se v svojem razvoju prilagodile življenju na poplavljenih in razmočenih tleh. To naravno bogastvo lahko preživi samo, če se ohrani ta življenjski prostor. Zaradi uničevanja in slabega razumevanja mokrišč je tudi pri nas že ogroženih kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst. Naloge, kako izboljšati stanje mokrišč in jih ohranjati vitalna, se lotevajo strokovnjaki v projektu Wetman – Ohranjanje in upravljanje slovenskih sladkovodnih mokrišč. Spoznavanje teh prostorov nam ponuja izjemne možnosti učenja in sproščujočega občudovanja narave.
Biodiverziteta na planetu upada. Številne rastlinske in živalske vrste so ogrožene ali celo na robu izumrtja. Narava postaja skromnejša. Dr. Tom Turk nas pelje na morsko obalo in v podvodni svet Jadranskega morja. Biodiverziteta morja je v nevarnosti – ogroženih je 30 % morskih psov, 33 % koral in 27 % rakov. Kako smo ljudje povzročili takšno stanje in ali ga sploh še lahko popravimo? Biotop je življenjski prostor za rastline in živali. Biotopi pa so tudi serija dokumentarnih in izobraževalnih oddaj, ki gledalcu razkriva življenjske prostore in predstavlja posamezne živalske vrste in rastline. Vendar pa so tako rastline in živali, kot njihova specifična okolja v nevarnosti. Serija dokumentarnih oddaj Biotopi zato vedno znova odgovarja tudi na vprašanja, zakaj je ohranjanje naravnih okolij in vseh vrst, ki si z nami delijo planet, tako zelo pomembno.
Staro mestno jedro Radovljice je eno najbolje ohranjenih in najlepših pri nas ter skriva številne znamenitosti in zgodbe. Televizijski ustvarjalci so šli na koncert Festivala Radovljica, ogledali so si muzejske zbirke v graščini in poznogotsko farno cerkev sv. Petra, sodelovali so pri izdelovanju lecta, v Vurnikovi hiši pa so spoznavali zgodovino najpomembnejše umetniške rodbine v zgodovini Radovljice. O nekdanjem in sodobnem življenju so spregovorili Domen Marinčič, Nada Rems in Andreja Avsenek ter Mirjana Žumer Pregelj. Režiserka Petra Hauc.
V Izobraževalnem programu nadaljujejo s sprehodi po slovenskih mestih, na katerih odkrivajo bogato kulturno dediščino in živahen mestni utrip. V Ljubljani bodo s pomočjo pričevanj in starih posnetkov obudili spomin na nekdanjo promenado, ki je v času med vojnama potekala po Cankarjevi cesti in v Tivoliju. Promenada je prostor srečevanja in meščanska navada, ki je močno zaznamovala življenja Ljubljančanov. Kakšne so bile njene značilnosti in širši kulturni vpliv nam bodo predstavili gosti v oddaji Mirjana Borčić, Bogo Zupančič in Katja Jerman. Režiserka Petra Hauc.
Zdravilne rastline so bile prvo zdravilo, ki so ga uporabljali naši predniki, pa tudi prvo zdravilo, ki ga je uporabljala »uradna medicina« od svojega nastanka. Nekaj zdravilnih rastlin je priznala tudi uradna medicina, druge so se obdržale le v ljudski medicini. Okrog 70 % zdravil, ki so danes v uporabi, izhaja iz narave. Zdravilne rastline so tudi glavna tema raziskovanja profesorja Sama Krefta. Dobro pozna njihovo moč, uporabo in učinke na zdravje. Delovanje zdravilnih rastlin raziskuje v laboratoriju, pregleduje izsledke domačih in tujih raziskav, ugotovitve pa primerja tudi s starimi zapiski ter ljudskim izročilom. Ena od zdravilnih rastlin, ki jih je s skupaj z raziskovalci s Fakultete za farmacijo raziskoval, je ameriški slamnik. Preučevali so rastline z različnih območij Slovenije in ugotavljali, ali na kakovost zdravilnih izvlečkov kakorkoli vpliva starost rastline in nekateri drugi dejavniki. Eno od področij njegovih raziskav na Fakulteti za farmacijo so tudi antioksidanti. Izolirajo iz različnih rastlin, največ iz iglavcev in v zadnjem času so najbolj obetavne in zanimive rezultate dobili iz bele jelke. Pri preučevanju zdravilnih rastlin prof. Samo Kreft združuje različne vede in znanja – botaniko, kemijo, medicinske vede, zgodovino, etnologijo, in ko pridejo zdravila na tržišče, tudi pravo.
Vloga robotizacije v vsakdanjem življenju je izredna. Kakovost naših življenj zaradi robotov se je zelo izboljšala. Ne samo zaradi boljše kakovosti izdelkov, cenejše hrane, brez robotske proizvodnje si ne bi mogli privoščiti dragih ročno izdelanih mobilnih telefonov, ne bi imeli tako kakovostnih avtomobilov. Tudi varnih letalskih poletov ne bi bilo. Brez našega zavedanja roboti že zdaj močno vplivajo na naš vsakdan, saj na human način izboljšujejo naše življenje. Kako roboti sodelujejo s človekom v industriji, kako pomagajo ljudem po rehabilitaciji, kaj so eksoskeleti, ki si jih je prvi zamislil arhitekt Maks Fabiani in kakšne priložnosti danes področje robotike nudi mladim razmišlja prof. dr. MARKO MUNIH, vodja Laboratorija za robotiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.
Tako v svetu kot pri nas se v naravnih okoljih čedalje pogosteje pojavljajo bitja, ki so se razvila na popolnoma drugem koncu sveta. Rečemo jim tujerodne vrste. Nekatere med njimi so takšne, ki nepovrnljivo spreminjajo naravna okolja in povzročajo propad domačih vrst. V zadnjih nekaj letih so »napadle« tudi gozdove.
Neveljaven email naslov