Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
Moj plazmocitom: pripravljeni na nove korake je po žanru dokumentarni feljton režiserke in scenaristke Haidy Kancler ter soscenaristov Mete Pavlin Avdič in Mitje Ošlaka. V njem skozi prvoosebne pripovedi šestih bolnikov z diseminiranim plazmocitomom iz srednje Evrope in njihovih bližnjih spoznamo trpke izkušnje na poti do diagnoze in zdravljenja bolezni ter neželenih učinkov; potrebe bolnikov, njihov najintimnejši razmislek o življenju in predvsem njim lastne notranje vire moči, s katerimi kljubujejo bolezni. Dokumentarni film razgrne tudi ključne informacije o znakih, simptomih in zdravljenju diseminiranega plazmocitoma ter opozarja na vlogo in pomen povezovanja ter sodelovanja organizacij zagovornikov bolnikov za boljšo ozaveščenost, preprečevanje, zgodnje odkrivanje in čimprejšnji dostop do sodobnih načinov zdravljenja te bolezni.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Film Anbot je zgodba o kraških traviščih, z vrstami najbogatejšem tipu naravnega okolja na naši celini. Suha kraška travišča so najstarejša kulturna krajina v Evropi in edinstven primer sožitja med človekom in naravo. Razvila so se v stoletjih krčenja prvotnega gozda in sonaravne paše, danes pa jih zaradi opuščanja kmetovanja močno ogroža zaraščanje. Film spremlja trud za ohranjanje in ponovno vzpostavljanje travišč v okviru projekta Za Kras, ki ga denarno podpira Evropski sklad za regionalni razvoj. Zgodbo v filmu spremljamo z očmi ljudi, ki so vsak po svoje povezani s kraškimi travišči, kar osvetljuje njihovo ključno vlogo v tradiciji Krasa.
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Dr. Nada Praprotnik je botaničarka in raziskovalka slovenske botanične zgodovine. Kot pravi, jo je že v otroštvu na nek način zaznamoval cvetoč travnik in nato še profesorica biologije v gimnaziji. Odločitev je postala dokončna – rastline s svojimi zgodbami so postale njen svet. In njene oči so po desetletjih še vedno usmerjene v tla, v pričakovanju, da uzrejo redek ali lep primerek rastlinske vrste. Njena pot se tako še danes odvija po cvetočih travnikih v osrčju Karavank.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
Slovenija je svojevrsten fenomen. Po površini in številu prebivalcev je majhna, velika pa je po številnih uspehih in dosežkih. So razlog geni, nadarjenost, znanje, trud, strast, okoliščine? Kdo so bili izjemni Slovenci v preteklosti in kdo so danes? Kako lepo in težko je na poti do uspehov? Film razkriva ozadje zgodb uspešnih Slovencev z različnih področij, od športa do podjetništva in umetnosti, zgodbe smučarske skakalke Nike Križnar, doktorja strojništva Jureta Kneza, pokrajinskega fotografa Jake Ivančiča in tudi nekaterih velikih imen iz preteklosti, od Valvasorja do Plečnika. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Še pred nekaj desetletji je veljalo, da je oče glavni finančni steber družine, veliko bolj kot na vzgojo pa je vplival na finančno in socialno skrb za družino. Z vrsto družbenih sprememb pa se je njegovo mesto v družini začelo spreminjati. Današnji očetje želijo sodelovati pri negi in vzgoji otrok in si s partnericami delijo tudi druga gospodinjska opravila. Kako sodobni očetje doživljajo svojo novo vlogo? In kako njihove partnerice? So se z novimi oblikami očetovstva preoblikovale tudi moško-ženske vloge?
Digitalizacija ni prihodnost, temveč sedanjost; lanskoletna epidemija pa je vse nas soočila z dejstvom, da je digitalizacija tako javne uprave, kot tudi podjetij in nenazadnje našega vsakdanjega življenja neizbežen proces. V oddaji nas bo tako zanimalo, kakšna je naša splošna digitalna pismenost in kakšne so naše digitalne kompetence, kje smo kot država (digitalna strategija 2030), katera področja so že digitalizirana in katera bodo morala biti v kratkem; zakaj sta informatika in računalništvo tako obstranska predmeta v osnovnih in srednjih šolah in ali izobražujemo dovolj poklicev, ki bodo ustrezali novim delovnim mestom? Zakaj je digitalizacija (vpeljevanje industrije 4.0.) nujna in kakšni so stranski učinki tega? In nenazadnje, je digitalizacija pravična za vse, zakaj je digitalizacija ključ do večje blaginje nas vseh in kaj bomo (poleg večje produktivnosti) še imeli od digitalizacije - nemara tudi kakovostnejše življenje z več prostega časa?
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Dihanje je osnovna človekova potreba od prvega vdiha ob rojstvu, do zadnjega izdiha. Dihamo nezavedno, zato je zelo pomembno, da vemo, kakšno dihanje nam v določenih okoliščinah pomaga. Ko se zavemo svojega dihanja, se lažje osredotočimo nase, kaj čutimo, in prepoznamo, kako dihati. Pomembno je, da se zavemo, kdaj dihamo plitko, površinsko, hitro, samo z zgornjim delom pljuč! Kako vsakodnevni stres vpliva na naše dihanje? Na vsa ta vprašanja bomo skušali odgovoriti s strokovnjaki. To so dr. Milan Hosta, Špela Jakša, Ana Vipotnik in Tamara Manojlović. Avtorica in režiserka oddaje je Magda Lapajne.
Dokumentarni film Več kot služba se osredotoča na delo asistentke in asistenta ter njunih uporabnikov oziroma osebni asistenci kot poslanstvu, v katerem morata sodelovati oba – tako asistent kot uporabnik. Čeprav sta v ospredju zgodbe oba uporabnika, se film posveča predvsem obema asistentoma, ki se soočata s strahovi, frustracijami, zadržki, zadrego, dilemami... Osebna asistenta, Neja in Andraž, opravljata službo, ki je več kot služba. Film preizprašuje tudi ločnico med službo in prijateljstvom.
Ljudje smo mestna bitja. Kar 70 % vseh Evropejcev živi v mestih. Trenutno je na svetu čez 500 mest z več kot milijon prebivalci. Za življenje v mestih pa poleg sive infrastrukture nujno potrebujemo tudi zeleno. Mestni gozdovi zagotavljajo boljšo kakovost življenja med mestnimi zidovi: čistijo zrak, filtrirajo pitno vodo, zmanjšujejo poletno vročino, blažijo zimski mraz, upočasnjujejo veter in so ne nazadnje prostor za rekreacijo in navdih.
Gozd je največji kopenski ekosistem. Pokriva skoraj 30 odstotkov površine planeta. V takem okolju nastane kar 80 odstotkov vse rastlinske biomase na svetu. Polovica vseh drevesnih vrst je doma v gozdu. Tu živi tudi največ različnih vrst živali: kar 80 odstotkov vseh dvoživk, 75 odstotkov vseh ptic in skoraj 70 odstotkov vseh sesalcev. Gozd v primerjavi z drugimi ekosistemi ponuja največ tudi nam. Naravne dobrine in storitve so ljudem na voljo že od prazgodovine. Pravimo jim ekosistemske storitve.
Multipla skleroza (MS) je neozdravljiva bolezen, ki pride neopaženo, po tihem. Lahko se za nekaj časa potuhne, tako da človek pravzaprav pozabi nanjo, in potem nekega dne spet izbruhne. MS je ena od najpogostejših bolezni osrednjega živčevja pri mlajših odraslih. Že izraz multipla pove, da je to bolezen, ki ima več obrazov. Vsak bolnik ima svojo zgodbo, kako se je začelo, kako se je razvijalo in kakšno je trenutno stanje. Na svetu ima MS že približno 2,5 milijona ljudi, med njimi je več žensk kot moških. Diagnozo običajno postavijo med 20. in 40. letom starosti. Bolezen ni enakomerno razširjena po vsem svetu, po ocenah strokovnjakov pa se število bolnikov z MS veča z oddaljenostjo od ekvatorja. Scenaristka Anja Čuček, režiserka Ita Obersnu, urednica Katja Stamboldžioski.
Akademski slikar Herman Gvardjančič občuti svet okoli sebe tragično. Boli ga občutenje sprememb, ki se dogajajo nenehno in uničujejo svet njegovega otroštva. Že kot otrok je vedel, da bo svoje življenje zapisal umetnosti. V ateljeju je tako združil glasbo s slikarstvom. S slikami pa pogosto izraža svojo bolečino nad drvečim propadanjem narave. Sorško polje je tako tisti prostor, kjer je doživel svoja prva lepa soočanja z naravo in hkrati prostor, kjer je občutil njen propad v najmočnejši podobi.
Neveljaven email naslov