Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Andrea Sicilijanec in Justina Poljakinja, fizioterapevt in filologinja , ki sta se odločila da bosta opravljala poklic kmeta, vloga katerega ni le pridelava hrane temveč tudi odgovoren odnos do okolja. Ob rojstvu hčerke je nastal projekt gozda na Siciliji, za katerega sta pridobila tudi številne donatorje.
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Salvatore je v Nemčiji študiral biološko pridelavo hrane in postal pravi ambasador trajnostne pridelave v okolici svojega rodnega sicilijanskega mesta Bronte, ki slovi po najboljših pistacijah v Evropi. Samatha je študirala arhitekturo in se odločila za življenje na posestvu svojega deda, kjer rastejo drevesa pistacije. Pravi, da je arhitektura na Siciliji zelo povezana s kmetijstvom. To prinaša vse polno novih idej. Mladi pridelovalci pistacij se povezujejo z zadrugo, kjer razvijajo številne proizvode iz pistacije in odpirajo nova delovna mesta za mlade Sicilijance.
Thomas je svojo kariero začel v podjetju kot načrtovalec projektov obnovljive energije. Potem se je odločil za nakup kmetije, zavedajoč se, kako pomembna naravna surovina je les in kaj za naše preživetje pomeni gozd. Danes skupaj z očetom oskrbujeta lokalno skupnost z obnovljivo energijo iz lesa, sonca in vode, to pa prinaša dodano vrednost tudi kmetovanju.
Camille in Roger sta mož in žena že nekaj mesecev. Vendar ima vsak svojo kmetijo. Camille je enologinja, podedovala je družinsko posestvo in se posvetila biodinamičnemu vinogradništvu. Roger je živinorejec in sadjar, ravno bo posadil nova drevesa mandljev. Odločila sta se, da bosta ohranila vsak svojo kmetijo. Camille se ne more odpovedati strasti do vina, Roger je zaljubljen v živinorejo.
Tržič se je kot urbano naselje izoblikoval med hribi ob pomembni prometni cesti, ki je povezovala Kranjsko in Koroško, kulturni spomeniki pa pričajo o njegovem nekdanjem ugledu. Vsak izmed nas je v življenju že hodil naokrog v čevljih izdelanih v Tržiču, ki ga je zaznamovala bogata čevljarska tradicija. Danes jo ohranjajo le še posamezni izdelovalci, razvoj te rokodelske in nato industrijske obrti, ki jo narekovala razvoj in način življenja kraja, pa si lahko ogledamo v zbirkah Tržiškega muzeja. Pogled na domače mesto Tržič bodo predstavili kustos Bojan Knific, etnologinja Pija Japelj in mojster rokodelske obrti Matej Kosmač.
Zasavje je bilo nekoč najbolj industrializirano področje Slovenije s prevladujočim delavskim prebivalstvom, kar je dajalo pečat in usmerjalo razvoj osrednjega zasavskega mesta, Trbovelj. Oddaja bo gotovo izstopajoča, saj bo predstavila zlasti industrijsko dediščino premogovništva in rudarstvo, ki je kar dvesto let oblikovalo tako urbanizacijo kraja kot način življenja, po zaprtju rudnikov pa Trbovlje iščejo novo identiteto. Pogled na domače mesto bo predstavil arhitekt Gvido Burja, spomnili pa bomo tudi dela kiparja Stojana Batiča in slikarja Marija Preglja, ki sta s svojimi likovnimi umetninami delavske Trbovlje tudi umetniško oplemenitila.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Ali veste, da je ime Slovenj Gradec nekoč nosilo drugo naselje kot v našem času, da je njegova srednjeveška zgodovina povezana s slavnimi evropskimi osebnostmi in da danes nosi naziv Mesto glasnik miru? Ponaša se z izjemno dragoceno kulturno dediščino, z izstopajočo župnijsko cerkvijo sv. Elizabete in pomembnimi zbirkami Koroškega pokrajinskega muzeja in Koroške galerije likovnih umetnosti. O kulturnem življenju mesta nekoč in danes smo se pogovarjali s kustosom Markom Košanom, medičarsko obrt so predstavili člani družine Perger, slišali pa bomo tudi samospev najslavnejšega domačina skladatelja Huga Wolfa.
Niso ne živali ne rastline – lahko pa živijo tako na rastlinah kot v živalskem telesu. Trenutno poznamo nekaj več kot 100.000 vrst teh organizmov, ki so pravzaprav ustvarili pogoje za življenje na kopnem in celo vzgojili prve kopenske rastline. Ta nenavadna bitja tvorijo kraljestvo gliv.
Je Martin Krpan res živel? Je bil doma na Vrhu pri Sv. Trojici na Pivškem ali Bloškem? Je res tihotapil sol? In zakaj je ta pošteni švercar, kot sam sebe v filmu opiše Krpan, postal tako priljubljen? Martin Krpan ni samo literarni junak Levstikove pripovedke iz leta 1858, temveč tudi narodni junak, ki ima za Slovence še danes simbolni pomen. Novodobni Krpani so sicer drugačni, v marsičem pa še vedno tipično slovenski. Je Krpan danes rešitev ali problem, junak ali antijunak? Močnega, pogumnega, pametnega in zvitega Martina Krpana na njegovih poteh v filmu s svojimi razmišljanji spremljajo tako domačini kot strokovnjaki s področij književnosti, zgodovine, etnologije, ekonomije in prava. Scenarij: Milica Prešeren, režija Primož Meško.
Dokumentarni film bo spregovoril o temi, o kateri neradi govorimo: o neozdravljivih boleznih, o smrti, o sprejemanju in predvsem o tem, kaj nam medicina s svojimi novimi znanji lahko ponudi v tem življenjskem obdobju. Film tenkočutno izriše zgodbe bolnikov, ki so v paliativni obravnavi in se nas s tem globoko dotakne. To je za bolnika in svojce čas velikih sprememb, prav paliativna oskrba pa naj bi z multidisciplinarno obravnavo lajšala številne telesne, psihične, socialne in duhovne težave, ki jih doživlja bolnik na svoji poti. Kako pomembna je za bolnika paliativna oskrba, pove že podatek, da v Sloveniji letno umre približno 19.000 ljudi, samo 7 % predstavlja nenadne smrti, ostali pa se poslavljajo po daljši kronični bolezni. Ti bolniki nujno potrebujejo paliativno oskrbo, ki naj bi bolniku pomagala že ob postavljeni diagnozi in ne zgolj v obdobju tik pred smrtjo, kot si večinoma zmotno predstavlja.
Osrčje Pohorja je planotast svet, ki ga krasijo številna barja. Na vrhu Pohorja, za gostim smrekovim gozdom, je Lovrenško barje – največje visoko barje v Sloveniji. Na nekaj več kot 1500 metrih nadmorske višine, med slikovitim rušjem, najdemo od 11 do 22 jezerc, barjanskih oken. Njihovo število je odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. S površino nekaj kvadratnih metrov so temna jezerca naravna in turistična znamenitost Pohorja.
Kaj je v ozadju fenomena kuharskih oddaj in zakaj jih gledalci tako radi gledamo že iz časa slavnih kuharskih nasvetov mojstra Ivačiča? Kakšno vlogo je odigral televizijski medij pri vse večjem zanimanju za kuhanje in gastronomijo? Odgovor bomo iskali s pomočjo red. prof. Svetlane in Božidarja Slapšaka ter rimskih časov, Gregorja Bakoviča in Bojana Emeršiča, ki sta slovenski medijski svet začinila s Čari začimb, kuharskega mojstra Bineta Volčiča in resničnostnih šovov, medijskega strokovnjaka dr. Dejana Jontesa ter psihiatra prof. dr. Boruta Škodlarja.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. In the 1960s, 1970s and early 1980s, loans became more accessible, building materials were easier to come by and the dream of owning a home was more within reach than ever before. With great optimism, people threw themselves into building: for themselves, for their children, for their grandchildren. They put their sweat and tears, all their free time, their youth, into these walls and roofs. And so houses were built. Big houses. Oversized houses. Everyone helped with the construction: relatives, friends, children. But all too soon, the children grew up and moved away, and today the elderly parents find it hard to leave these houses, even though they have become more of a burden than a source of pride.
Dokumentarni film Zavržene tačke z različnih zornih kotov osvetli reševanje problematike zavrženih živali. Nazorno prikaže in razloži delovanje zavetišč, postopek posvojitve, sterilizacijo ter pomen ozaveščanja o primerni skrbi za čuteče živo bitje. Za dejstvom, da potepuških živali v Sloveniji praktično ni, se skriva veriga delovnih ljudi, ki vsakodnevno skrbijo, da živimo v človeku in živali prijazni deželi.
Suzana in Rok iz vasi Idrsko pri Kobaridu sta se lani v gojzarjih poročila na vrhu “njune” planine. Prisotna sta na Facebooku, njuno kleno posoško primorščino dopolnjujejo moderne angleške skovanke, govorita italijansko in angleško. A vsako pomlad se skupaj s triletnim sinčkom Tilnom preselita na Idrsko planino pod Matajur v prostovoljno izolacijo in življenje z naravo, daleč od ljudi in sodobnega potrošništva. Rok je namreč najmlajši sirar, ki sir prideluje na tradicionalen način. Film brez olepševanja prikaže življenje in delo na planini, pašo, tradicionalno proizvodnjo sira, skute in masla, pa tudi medčloveške odnose, ki jih pogojuje takšno izolirano okolje. Ciklus se začne z vstajanjem v trdi noči...
Sedemindvajseti januar je obletnica osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz in svetovni dan spomina na žrtve holokavsta in deportacije. Slovenski program RAI je ob tej priliki v okviru čezmejne televizije pripravil dokumentarno igrani film Pisma iz Auschwitza v dveh različicah in sicer slovensko in italijansko verzijo. Podlaga za idejno zasnovo so bila pisma, ki jih je Darinka Veljak pisala iz Auschwitza staršem v Trst. Ta še neobjavljena pisma je njen sin Boris Kralj prinesel zgodovinarki Dunji Nanut, ki je na podlagi le teh in poglobljene raziskave rekonstruirala Darinkino zgodbo. Gre za izjemen dokument, ki odkriva širši javnosti doslej skorajda neznan podatek, da so lahko nekateri interniranci pisali domov in tudi prejemali pisma. Obenem razkriva, kako je potekalo življenje v taborišču smrti, kjer je bilo preživetje stvar naključja in sreče v veliki meri pa odvisno od solidarnosti sotrpink. Nastal je tako scenarij v katerem Darinka, ki jo pooseblja Tamara Stanese, prebira pisma in pripoveduje kaj vse je doživela v zloglasnem taborišču, kjer je preživela leto dni. Z njeno pripovedjo se prepleta in jo umešča v zgodovinski kontekst narativni del. Scenarij je napisala Dunja Nanut, režijo pa je podpisala Luana Grilanc. Producent dokumentarca je RAI Deželni sedež za Furlanijo Julijsko krajino – Slovenski program.
Ljubljana ima mestni park, ki ji ga lahko zavida marsikatero veliko mesto. To ni le vsem znani park Tivoli, ki vsakič znova očara s svojo vrtno umetnostjo in krajinskimi parkovnimi ureditvami. V zaledju Tivolija sta še gozdnati Rožnik in Šišenski hrib, oba z mnogimi očem skritimi naravnimi dragocenostmi. Gozd, ki v tem krajinskem parku prevladuje, je neprecenljivo zeleno osrčje mesta. Omogoča sprostitev, rekreacijo in je hkrati tudi prostor za spoznavanje in zbližanje z naravo. Tivoli z raznolikimi parkovnimi območji, kot sta športni in zgodovinski del parka ter območji ob ribniku in Koseškem bajerju, nas neopazno in na kar najbolj naraven način zvabi v svoje gozdno zaledje. Njegovo zahodno stran obrobljajo še ohranjeni mokrotni in polsuhi travniki s svojo pomladansko cvetano, ki privablja raznolik žuželčji rod. Sprehod po krajinskem parku sredi mesta je doživetje v vsakem letnem času, spomladi in poleti pa se odkrije v največji pestrosti.
Neveljaven email naslov