Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Panoptikum z Draženom Dragojevićem - Trdnjava Evropa in migracije
Tokratno oddajo Panoptikum bomo posvetili aktualnemu vprašanju o tem, kaj definira slovensko glasbo.
Panoptikum je pogovorna oddaja s štirimi gosti, o aktualnih kulturno-političnih, humanističnih, filozofskih in kulturoloških temah ter družbenih fenomenih.
Glasbeni festivali – med koncertom in veselico Prihaja dolgo in vroče poletje in skupaj z njim kopica glasbenih festivalov, kar je seveda dobra novica. Množica festivalov pomeni pestro glasbeno izbiro in mnoštvo možnosti za kvalitetno preživljanje najbolj vročega obdobja leta. Po drugi strani pa niso vsi festivali zgodbe o uspehu, vsaj ne na dolgi rok, in ni jih malo, ki so se v preteklosti že zdeli stalnica, danes pa zgolj še životarijo ali pa so se celo pogreznili v kolektivni spomin. Kakšni so razlogi za uspeh enih in propad drugih? Kakšna je slovenska festivalska publika in kako številčna v resnici je? In kaj sploh predstavljajo poletni glasbeni festivali: poceni zabavo ali ključni doprinos h glasbeni ponudbi našega prostora?
Neue Slowenische Kunst – o retro metodi Neue Slowenische Kunst je s svojimi odvodi proizvedla »dogodek« – točko brez vrnitve, prelom z obstoječim – ideološko in umetniško. A čeprav je bila v tistih prelomnih osemdesetih enako kritična do prihajajočega globalnega kapitalizma in do odhajajočega lokalnega socializma, se zdi, da je nekdanji sistem ni in ni mogel preboleti, medtem ko je jo sedanji posrkal vase. Kaj se je zgodilo? Koliko je ostalo od »dogodka« oziroma kaj od njega še vztraja v kritiki? »Retro metoda« je tisto, kar naj bi bilo v umetniški strategiji NSK presežno. Kakšni so danes njeni učinki sredi splošne retro manije v kulturi? NSK je kritiko družbenega sistema dopolnila s kritiko umetniške institucije. Kako je sama prerasla v institucijo in pristala sredi umetniškega sistema in njegove ekonomije? NSK je ustanovila državo v času, onkraj teritorialne ali ekonomske logike. Kakšni so njeni realni učinki – je družbena ali »zgolj« umetniška alternativa obstoječemu?
Samozaposleni v kulturi so raznolika druščina, ki jo družita ustvarjalnost in pripravljenost na delo v okoliščinah, ki se radikalno razlikujejo od klasičnih, rednih oblik zaposlitve. Svoboda te oblike zaposlenosti pa - tako kot vsaka svoboda - prinaša prednosti in slabosti. Katere so v danem trenutku največje težave, na katere naletavajo samozaposleni v kulturi? Kakšen je njihov socialni položaj? Kako ta vpliva na njihovo kreativnost? Kako jih obravnavata država in javnost? Zakaj je ta status oziroma ljudje, ki v njem vztrajajo, za kulturno-umetniško sceno sploh pomemben? Kakšna so razmerja znotraj skupnosti samozaposlenih? In ali ima beseda "skupnost" v tem kontekstu sploh smisel, ali pa gre zgolj za razpršeno mnoštvo posameznikov, ki se vsak po svoje borijo za prostor pod kulturnim soncem?
Razredni boj je še pred nekaj leti zvenel kot anahronizem. Postindustrijska družba znanja naj bi bila brezrazredna in ključni teorem, ki je dobro stoletje poganjal državljanski angažma, naj bi končal v zgodovinski ropotarnici. A kdor ni sledil kritični družbeni teoriji, je najpozneje ob privatizaciji javnih storitev in prekarizaciji delovne sile v osebnem pojmovniku izsledil izraza, ki razgaljata bistvo obeh procesov – razlaščanje in izkoriščanje. Zveni znano? Razredni boj ponovno vstopa skozi glavna vrata zgodovine. A kaj se je zgodilo z državljanskim angažmajem? Kako močna je razredna zavest? Kako se razredne razlike prevajajo v kulturne? Kako kulturne razlike brišejo razredne? Morda le obstaja en razred, nekakšen 'nadrazred' – potrošniški? Morda dolžniški? Kdo se še prepozna v delavcu in kdo zna odgovoriti na poziv 'Delavci vseh dežel ... '?
Kino že dolgo časa ni več skrivnostni, zatemnjeni prostor, črna škatla v kateri se na belem platnu dogaja nekaj magičnega. Tudi načini spremljanja, gledanja in poslušanja sedme umetnosti so raznoliki in nikakor niso več vezani zgolj na obiskovanje kinodvoran. So pa vsem spremembam navkljub kinematografi za film in njegov obstoj ter razvoj še vedno ključni prostor srečevanja, tako s samim filmom kot z drugimi ljudmi, prostor posebne izkušnje in doživetja. Kaj se s kinematografi dogaja pri nas? Zakaj obisk upada? Kakšno je glede tega razmerje med komercialno in t. i. art produkcijo in distribucijo? Kakšno je realno ekonomsko stanje slovenskih kinematografov? Kako naj kino bije bitko z DVDji, z medmrežjem in serijami? Koliko občinstva še uspejo privabiti slovenske kinodvorane in koliko ga bodo uspele pritegniti v prihodnosti?
Razpustitev Centra sodobnih plesnih umetnosti leta 2012 – podpisuje jo takratni 'superminister' – je spodnesla redno in dosledno institucionalno arhiviranje in zgodovinjenje plesa. Ob razpustitvi je plesni teoretik in zgodovinar Rok Vevar svoje stanovanje preoblikoval v 'Začasni slovenski plesni arhiv'. Iz njega izhaja globlja refleksija o premikih v sodobnem plesu – estetskih, produkcijskih, dokumentarnih, političnih – ki tvorijo nekakšno koreografijo razvoja in razkroja. Kaj uči zgodovina plesne produkcije? Kako se je ples institucionaliziral brez Institucije? Kakšno je razmerje med plesno politiko in politiko plesa? Kakšno je delo v plesu in delo za ples? Kaj uči prihodnost plesne kritike? A najprej – zakaj sploh ples? Kako sodobni ples misli sodobnost, njena družbena razmerja in njihove antagonizme?
Koliko nagrad za delovanje na področju umetnosti in kulture se podeljuje v naši državi? Jih je premalo ali preveč? Gre zgolj za slavo in nesmrtno čast ali imajo nagrade za tiste, ki jih prejmejo, tudi realne pozitivne posledice? So področja ustvarjanja glede nagrajevanja usklajena? Kako zagotavljati neodvisnost tistih, ki nagrajence in nagrajenke izbirajo? Koliko je v teh izborih kompromisarstva, prilagajanj, lobiranja in kupčkanja; ali pa temeljno vodilo kljub vsemu ostajata izjemnost ter vrhunskost ustvarjalcev in ustvarjalk? Pa še to: koliko resnice je v reku, da so kulturne nagrade pri nas še najbolj podobne zlati žili? Bojda jo vsak slej ko prej faše.
Zadnja raziskava v seriji 'Knjiga in bralci' – naročila sta jo Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo – je zgovorna. Število nebralcev se giblje okrog 42 odstotkov. Med njimi je 59 odstotkov moških in 41 odstotkov žensk. Največ nebralcev je v starostni skupini med 25 in 34 let – 33 odstotkov – ter nad 50 let – 36 odstotkov. Pri skupini z višjo ali visoko izobrazbo se je delež nebralcev zvišal za na okrog 30 odstotkov. Kakšni so razlogi za (ne)branje – in kakšni za (ne)kupovanje knjig? Kaj pove razmerje med kvantiteto in kvaliteto? Kako razmere v založništvu pogojujejo (ne)branje in (ne)kupovanje? Kakšno vlogo imajo knjižnice? Kakšen učinek imajo subvencije? Kako naj krepimo komunikacijski krog in kompetence o knjigi – laične in strokovne, da ne bi izgubljali bralcev?
Stavbna dediščina je eden ključnih elementov, ki povezuje preteklost prostora, skupnosti, ki prostor naseljuje, ter njene kulture s sedanjostjo. Zadnji dogodki , kot sta porušenje Rakuševega mlina ter propadanje Hotela Kanin, sta nas spodbudili k razmisleku. Seveda pa preteklost niso samo gradovi, ampak tudi stavbe, stare nekaj desetletij, ki s svojo arhitekturno podobo in vsebino bistveno sooblikujejo naš prostor bivanja. Kako stroka in politika obravnavata prve in kako druge? Kako ju ohranjata in revitalizirata? In kakšen je odnos nas, prebivalcev, do stavbne dediščine v njenih mnogoterih podobah?
Neveljaven email naslov
