Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakaj se sladoledna lučka na soncu stopi in kako iz vode nastane led? Zmedi bo izvedel tudi to, pomagal pa mu bo Snežko.
Tiger Šir kan spet lovi Mavglija, in ta pade v sotesko. Vsi mislijo, da je mrtev. A Mavgli je živ, in domisli se, kako bo Šir kana prestrašil in ga prisilil, da se opraviči za svoja dejanja.
Cofek ugotovi, da prijateljice Rite zaradi počitnic ne bo videl dolga dva meseca. Skrbi ga, da ga bo pozabila, zato po vsem gozdu nalepi svoje slike. Ampak kaj, če te ne bodo dovolj?
Snežni Dremavko je mesečnik, ki blodi po zasneženi pokrajini. Ne more se prebuditi iz sna in se zaleti v Botija. V spanju brezglavo drsi po snegu. Boti se mu spretno izmika, s svojo domiselnostjo zbere vse podatke in opravi nalogo.
Poleti so gore pravo igrišče za svizce. Ko se napasejo na čudovitih cvetlicah, mladički ob sončnem zahodu pohitijo domov v svoj brlog. Drug drugemu ovohajo lička, da se prepričajo, ali so vsi iz iste družine. Potem skupaj z mano in očkom zaspijo, ležeč na hrbtih, z glavo med sprednjima tačkama. Lahko noč, svizci!
Miši se pripravljajo na svoj letni ples, na katerega je prvikrat povabljena tudi Celestinca. Ernest je navdušen, drugi medvedi pa ne, ker jim mišja slavja niso prav nič všeč ...
Ela, Oskar in Hu se odpravijo na namišljeno potovanje na morje k Oskarjevim starim staršem.
Medvedji brlog napadejo mravlje. Cofek jim z veseljem ponudi svojo hišo, svojega kruha z medom pa ne. Čas je, da Cofek vsiljivim malim bitjem poišče sanjsko hišo.
Profesor Baltazar je izumitelj, ki vedno najde ravno pravo rešitev za vsako težavo.
Ko začnejo vsa drevesa na dvorišču spreminjati barvo in izgubljati listje, sta oslička vznemirjena in se lotita dela. Z barvo in čopiči poskušata povrniti listom živahno zeleno barvo in se pri tem naučita nečesa pomembnega o letnih časih.
Robotek Boti zbira podatke o Pufpufku. Ni preprosto, saj Pufpufek puha dimne oblačke, ki se kopičijo nad Botijevo glavo in mu zakrivajo pogled. Tako se lahko zverka Botiju spretno izmika.
Jelka Tiholaznik je mama risinja, ki svoja dva mladička Tiso Čopkuho in Bora Ostrokrempljega prvič odpelje na daljši sprehod v bližnjem gozdu. Mlada risa odkrivata svet izven varnega zavetja domačega brloga in spoznavata, kaj je potrebno, da postaneš (mogočen) ris in kako strokovnjaki spremljajo rise.
Drseči Vohavček uživa ob opojnem vonju cvetlic, se pa prestraši, ko zavoha Botija. Vsakič, ko zverka zavoha kaj, kar ji ne diši po rožicah, močno kihne. Le kako bo Boti prelisičil Vohavčka, da se zaradi kihanja ne bo zdrobil na koščke in bo lahko opravil svojo nalogo?
Na robu mesta je bila stara vila. Bila je tako stara, da so se iz nje že davno izselili vsi ljudje. Pa to ne pomeni, da je bila vila prazna. Ko je zadnji človek zaprl vrata za seboj, se je v veliki prazni sprejemnici, naselila velika mišja družina. Prostora je bilo toliko, da je imela vsak miš svojo luknjo. Lepo in mirno so živele v stari vili. Potem pa se je lepega dne vanjo naselila velika, črna mačka. Življenje z mačko ni bilo mišim čisto nič všeč. Lepega dne so sredi sprejemnice sklicale posvet, da bi se dogovorile, kako bi se je za zmeraj rešile. Na desetine miši se je posedlo v velik krog, zamišljeno so se praskale po glavah, gladile so si dolge brke. Ena je predlagala to, druga ono. A pravega odgovora ni našla nobena...
Nekoč je v veliki hiši sredi mesta živela miš. V hiši je bila bogato založena shramba. Miš jo je vsak dan obiskovala, zato je bila lepo rejena. Njena dlaka se je svetila, njena lička pa so pokala od zdravja. Nekega dne je vzela papir in črnilo in prijateljici poljski miši napisal pismo, povabila jo je na obisk. Poljska miš je živela na polju in je bila hudo redna. Živela je v skromni hiški in za svojo hrano je morala pošteno garati. Zato je bila poljska miš drobna in suha. Ko je dobila vabilo od gosposke prijateljice je od veselja poskočila in se še isti dan odpravila v mesto. Ko je zagledala bogato shrambo, so se ji od toliko dobrot, zašibila kolena. Tam so bili hlebci sira, velikanske štruce kruha, salame, klobase in vse sorte drugih dobrot. Pognala se je med dobrote in grizljava vse po vrsti, vsakega po malo. Ravno je pomočila svoje tačke v veliko skledo smetane, ko so se odprla vrata in v shrambo je stopila gospodinja...
Nekoč je živel zajček, ki se je vsega na tem svetu bal. Skrival se je v detelji na robu gozda. Če se je iz krošnje oglasila kukavica, ali če je veter utrgal porumenel list, je zajček zatrepetal od strahu in se je potuhnil v deteljo, kolikor je bilo mogoče globoko. Nekega dne se je zajček odločil, da ima dovolj strahu in da tako res ne more več živeti. Odpravil se je globoko v gozd. Legel je pod košato bukev, zaprl je oči in čakal, da pride ponj botra smrt. »Zajček! Ej, zajček!«, se je nenadoma oglasilo iz krošnje. Tam je sedela vrana. »Kaj se pa to pravi, zajček, poležavati pod drevesom sredi belega dne!« »Saj ne poležavam. Pred strahom se skrivam. Pa vem da me bo kmalu spet ujel. Vsega se bojim, mene se pa ne boji nihče. Zato sem se ulegel pod drevo in se odločil, da to žalostno življenje končam.«...
Nekoč je živel reven čevljar. Otrok je imel toliko, da jih še sam ni znal prešteti, denarja pa tako malo, da so komaj vozili skozi življenje. Živel je v stari bajti, kjer je imel v pritličju delavnico, v prvem nadstropju stanovanje, na podstrešju pa je bila majhna shramba, kamor je čevljar spravljal tisto malo hrane, kar so je imeli. Pa so se lepega dne na podstrešje naselile miši. Vrtale so luknje skozi sir, glodale salamo in se zakopavale v žito. Da bi jih prepodil, je čevljar domov pripeljal belega mačka, ki ga je našel stradati za plotom. Spustil ga je na podstrešje in maček je v hipu prepodil vse miši. Od takrat naprej so se miši skrivale po svojih luknjah in si niso upale pomoliti niti smrčka iz njih, ker so se bale belega mačka...
Neveljaven email naslov