Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ela mora napisati nalogo o zvezdah. Prijatelji spijo zunaj in opazujejo zvezde.
Žarko in Živa se pripravljata, da bosta pospravila zrelo sadje in zelenjavo na Balončkovem. Toda traktor se pokvari, zato potrebujeta pomoč vseh živali s kmetije. Oslička se naučita skupinskega dela in sta za to nagrajena.
Coklarčkovo razpoloženje se spreminja kot aprilsko vreme. Veselo razposajen je, kadar sije sonce, joka, kadar nebo zakrivajo deževni oblaki, in šklepeta z zobmi, kadar sneži. Boti se mora urno umikati lomastenju zverke velikanke, da ga ta ne potepta, in pridno zbirati podatke.
Frleči Lepljivko šviga med drevjem pisane džungle in vsevprek brizga pisane lepljive trakce. Tudi Boti se jim ne more izogniti. Neutrudno si prizadeva, da bi se izmotal iz njih, a mu nikakor ne uspe. Zelo zapleteno bo izpolniti nalogo!
Prišla je noč zvezdnih utrinkov, ko se izpolnijo vse želje. Sestrice miške povabijo Ernesta in Celestinco, naj prideta utrinke opazovat z njihovega mlina, od koder je čudovit razgled! Toda Ernest, ki ima težave s hrbtom in želi biti sam, povabilo zavrne.
Najljubša jed letečega Hrustavka so meteoriti. Lebdeče skale so domovanje godrnjavih migcev in ti nočejo, da jim Hrustavko hrusta domke. Boti mora biti zelo previden, izogibati se mora koščkom meteoritov in paziti, da si Hrustavko ne bi privoščil tudi njega. Saj mora vendar opraviti svojo nalogo.
Mavgli, Balu, Bagira, Šir kan ... čarobna imena, ki jih poznajo otroci po vsem svetu, odkar je pred stoletjem izšla nesmrtna klasika Rudyarda Kiplinga Knjiga o džungli. Medtem ko Mavgli in Mani bobnata po deblih, se v džungli godi vse mogoče. Tabaki obtiči v vodnjaku, Apu se izgubi, nekaj sumljivega se dogaja v Hladnih brlogih in Šir kan je odločen, da bo našel Mavglija in ga povečerjal, še posebej ker ve, da rompompom povzroča prav on.
Jelka Tiholaznik je mama risinja, ki svoja dva mladička Tiso Čopkuho in Bora Ostrokrempljega prvič odpelje na daljši sprehod v bližnjem gozdu. Mlada risa odkrivata svet izven varnega zavetja domačega brloga in spoznavata, kaj je potrebno, da postaneš (mogočen) ris in kako strokovnjaki spremljajo rise.
Superdeževnik je nenavaden in navihan junak: dolg, močan, neverjetno spreten, ima veliko srce in vedno vsakomur priskoči na pomoč. Metuljček je Superdeževnikov najboljši prijatelj, odkar je bil še majhna gosenica. Rada pomagata drugim vrtnim živalim: s cestišča rešita žabico, zabavata zdolgočasene čebele in pomagata hroščku. Videti je, da Superdeževniku nikoli ne zmanjka iznajdljivosti, a sčasoma se prevzame in začne zanemarjati prijatelja. Ko zlobni kuščar čarodej sliši za Superdeževnikove sposobnosti, pošlje služabnika Vrana, da deževnika ugrabi. Prisili ga, da rije po zemlji in išče zaklade. Metuljček skupaj z vrtnimi živalmi skuje pretkan načrt, da bi rešili Superdeževnika...
Drseči Vohavček uživa ob opojnem vonju cvetlic, se pa prestraši, ko zavoha Botija. Vsakič, ko zverka zavoha kaj, kar ji ne diši po rožicah, močno kihne. Le kako bo Boti prelisičil Vohavčka, da se zaradi kihanja ne bo zdrobil na koščke in bo lahko opravil svojo nalogo?
Na robu mesta je bila stara vila. Bila je tako stara, da so se iz nje že davno izselili vsi ljudje. Pa to ne pomeni, da je bila vila prazna. Ko je zadnji človek zaprl vrata za seboj, se je v veliki prazni sprejemnici, naselila velika mišja družina. Prostora je bilo toliko, da je imela vsak miš svojo luknjo. Lepo in mirno so živele v stari vili. Potem pa se je lepega dne vanjo naselila velika, črna mačka. Življenje z mačko ni bilo mišim čisto nič všeč. Lepega dne so sredi sprejemnice sklicale posvet, da bi se dogovorile, kako bi se je za zmeraj rešile. Na desetine miši se je posedlo v velik krog, zamišljeno so se praskale po glavah, gladile so si dolge brke. Ena je predlagala to, druga ono. A pravega odgovora ni našla nobena...
Nekoč je v veliki hiši sredi mesta živela miš. V hiši je bila bogato založena shramba. Miš jo je vsak dan obiskovala, zato je bila lepo rejena. Njena dlaka se je svetila, njena lička pa so pokala od zdravja. Nekega dne je vzela papir in črnilo in prijateljici poljski miši napisal pismo, povabila jo je na obisk. Poljska miš je živela na polju in je bila hudo redna. Živela je v skromni hiški in za svojo hrano je morala pošteno garati. Zato je bila poljska miš drobna in suha. Ko je dobila vabilo od gosposke prijateljice je od veselja poskočila in se še isti dan odpravila v mesto. Ko je zagledala bogato shrambo, so se ji od toliko dobrot, zašibila kolena. Tam so bili hlebci sira, velikanske štruce kruha, salame, klobase in vse sorte drugih dobrot. Pognala se je med dobrote in grizljava vse po vrsti, vsakega po malo. Ravno je pomočila svoje tačke v veliko skledo smetane, ko so se odprla vrata in v shrambo je stopila gospodinja...
Nekoč je živel zajček, ki se je vsega na tem svetu bal. Skrival se je v detelji na robu gozda. Če se je iz krošnje oglasila kukavica, ali če je veter utrgal porumenel list, je zajček zatrepetal od strahu in se je potuhnil v deteljo, kolikor je bilo mogoče globoko. Nekega dne se je zajček odločil, da ima dovolj strahu in da tako res ne more več živeti. Odpravil se je globoko v gozd. Legel je pod košato bukev, zaprl je oči in čakal, da pride ponj botra smrt. »Zajček! Ej, zajček!«, se je nenadoma oglasilo iz krošnje. Tam je sedela vrana. »Kaj se pa to pravi, zajček, poležavati pod drevesom sredi belega dne!« »Saj ne poležavam. Pred strahom se skrivam. Pa vem da me bo kmalu spet ujel. Vsega se bojim, mene se pa ne boji nihče. Zato sem se ulegel pod drevo in se odločil, da to žalostno življenje končam.«...
Nekoč je živel reven čevljar. Otrok je imel toliko, da jih še sam ni znal prešteti, denarja pa tako malo, da so komaj vozili skozi življenje. Živel je v stari bajti, kjer je imel v pritličju delavnico, v prvem nadstropju stanovanje, na podstrešju pa je bila majhna shramba, kamor je čevljar spravljal tisto malo hrane, kar so je imeli. Pa so se lepega dne na podstrešje naselile miši. Vrtale so luknje skozi sir, glodale salamo in se zakopavale v žito. Da bi jih prepodil, je čevljar domov pripeljal belega mačka, ki ga je našel stradati za plotom. Spustil ga je na podstrešje in maček je v hipu prepodil vse miši. Od takrat naprej so se miši skrivale po svojih luknjah in si niso upale pomoliti niti smrčka iz njih, ker so se bale belega mačka...
Živali v gozdu najdejo zanje povsem neznan predmet – steklenico. Vsaka od njih ima svojo vizijo kako predmet uporabiti v svoje namene. Med MIŠKO, SOVO in PUJSO ROZI se vname silovit prepir in kričanje. Princ Ki-Ki-Do nesebično prekine svojo meditacijo in s komarjema Tinetom in Binetom odleti na pomoč. Živali skuša pomiriti, vendar ga ne poslušajo. Prerekajo se tako dolgo, da jim Ki-Ki-Do steklenico zapleni. Ki-Ki-Do opazi, da je steklenica lahko tudi zabavna, iz nje s pomočjo komarjev napravi Steklofon – glasbeni inštrument za tri glasbenike: MIŠKO, SOVO in PUJSO ROZI. Spori med živalmi so pozabljeni in skupaj se pozno v noč prepustijo glasbeni improvizaciji.
Živele so nekoč mravlje, ki so bile strašansko pridne. V starem votlem hrastu sredi travnika na robu temnega gozda so si postavile veliko mravljišče, ki je imelo toliko majhnih sobic, kolikor je bilo mravelj. Sredi mravljišča je bila dvorana, v kateri je na svojem prestolu sedela kraljica in skrbela, da je delo potekalo tako, kot je prav. Celo poletje so se mravlje vsako jutro odpravile na travnik, kjer so do mraka pridno nabirale travne bilke, nosile na kup dišeče cvetne lističe, kopale iz zemlje užitne koreninice in v želodove kapice nabirale sladki cvetni nektar. Ko je začelo sonce zahajati, so si naložile nabrano na hrbte in se v ravni vrsti odpravile nazaj domov. Nabrane dobrote so spravljale v veliko shrambo, da bi imele tudi pozimi kaj jesti...
Nekega jutra v Ki-Ki-Dojev gozd prileti čuden ptič – Superdo. Našemljen je v stilu super-herojev in leti s pomočjo škornjev na reaktivni pogon. S pomočjo nevarne goljufije in priliznjenega šarma povsem osvoji srca gozdnih prebivalcev. Zdi se, da je Princ Ki-Ki-Do postal povsem odveč v lastnem gozdu.
Robotek Boti se znajde sredi travnatega skalovja. Opazi požrešnega Teptavka, ki lomasti naokrog in hrusta skale. Z Botijem zgrmita v jamo. Požrešni Teptavko pohrusta tudi vse kristale z jamskih zidov in na koncu še Botija. Od preobilice hrane rigne, in Boti je spet prost.
Nekoč se je Volk odločil, da bo za svojo bajto zasadil velik vinograd. Ampak velik vinograd zahteva veliko dela in tako je poklical lisico in zajca, da bi mu pomagala zasaditi trto. Lisica in zajec sta res prišla. Zajec je takoj prijel kramp v roko in začel kopati, lisica pa se je zmrdovala in vzdihovala in nikakor ni hotela poprijeti za delo. Namesto tega je ves čas razmišljala o veliki skledi medu, ki jo je imel volk spravljeno za bajto. “Poslušaj, botrček, ali slišiš, kako me kličejo?” je naenkrat vprašala lisica. “Kdo te kliče? Jaz nič ne slišim,” ji je odgovoril volk. “H krstu me kličejo, za botrico bom. Grem, pa pridem hitro spet nazaj! Še opazila ne bosta, da me ni bilo.” To je rekla lisica, volk je pokimal, zajec pa je bil kar tiho in je naprej kopal jarek za trto.
V Ki-Ki-Do-jevem gozdu pritiska strašna zima. Zato dobrosrčna pujsa Rozi prezeblim živalim plete topla oblačila. Oblačila pa so prevelika, premajhna, ali neprimerna, da so živali v njih povsem nemočne. V gozdu nastane tako velika zmeda, da mora posredovati celo Princ Ki-Ki-Do. Princ Ki-Ki-Do s pomočjo zvestih komarjev Tineta in Bineta najde salomonsko rešitev. Neprimerna oblačila razparajo. Iz vse volne pujsa Rozi naplete velikansko preprogo iz nje pa naredijo tako velik šotor, da v njem najdejo toplo zavetje vse živali. Srečne živali Ki-Ki-Do-ju zapojejo božično hvalnico, on pa se le skromno prikloni in odet v sveže spleteni gromozanski šal odleti v sončni zahod.
Neveljaven email naslov