Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Assalam O Alaikum« ali pozdravljeni v duhu Pakistanske kuhinje . Pakistanska kuhinja je med manj znanimi kuhinjami indijske podceline, a po krivici. Ima bogato tradicijo ter je polna odličnih in raznolikih jedi. Čeprav velja območje ob reki Ind, ki ga obsega Pakistan, za zibelko civilizacij in je bil dom različnih starih kultur – recimo vedske civilizacije, ki je v 2. tisočletju pred našim štetjem postavila temelje hinduizmu – je Pakistan dokaj mlada država, nastala šele leta 1947. Današnja glavna jed bo Kari Ačari s sojinimi polpeti , ter znana pakistanska mesna nabodala imenovana Seekh kebab . Vnukinja bo '' skočila '' v pekarno po lepinje , ker za pripravo kruha 'nan' ne bo dovolj časa.
Južna Afrika je dežela različnosti. Njeni ljudje, pokrajina, kultura in jeziki so vznemirljiva in pestra zmes .Južnoafričane imenujejo tudi mavrični narod. A najpomembnejši segment Južne Afrike pa je afriška kuhinja, katero bodo danes pripravili v atovi kuhinji. Tokratni čarokuhinjski meni pa sestavljajo čakalaka, goveji steak na grilu ter palačinke po južnoafriško. A za dober zrezek, gre vnukinja k mesarju, kjer se vedno kaj zanimivega dogaja. V jedilnem kotu pa vsi skupaj okušajo, kako jim je uspela Južnoafriška kuhinja.
Američani imajo zelo radi tako imenovano kulturo hitrega prehranjevanja – fast food. Najbolj znani so pri njih hamburgerji, hot dogi, pice, pohani piščanci. V tokratni oddaji bomo pripravili Mac & cheese, to so testenine - polžki, drobni s sirom, za sladico pa bo jabolčno pito. Vnukinja se poda na tržnico, kjer sreča inšpektorja za trans maščobe, ki ji na vsak način hoče predstaviti škodljivost trans maščobnih kislin. V jedilnem kotu pa ju že nestrpno pričakuje babica.
Tajska je dežela eksotike in čudovitih okusov v hrani. Ker je Tajska velika in raznolika dežela, je tudi kuhinja zelo pestra. Na Tajskem načeloma pripravijo obrok iz veliko jedi, kjer je potem vedno zraven riž. Ker jedo na hitro, sami ali pri uličnih stojnicah, pa so to večinoma jedi z rezanci. Tako sta Pad Tai – praženi rezanci in juha s tofujem ter rezanci med najbolj znanimi samostojnimi jedmi na Tajskem. Ker gre tokrat vnukinja po opravkih bo v jedilnem kotu delal družbo babi in atu gost, ki pogosto obišče Tajsko.
V tokratni Čarokuhinji pri Atu bomo pripravili Tortillje Espanola, po domače španska omleta in pecivo iz listnatega testa, katerega Španci imenujejo migelitos . Španija je velika dežela, njeni posamezni deli imajo specifična podnebja in tudi zgodovino. Prav regijske razlike so močno vplivale na to, kar danes razumemo pod špansko kuhinjo, na metode priprave hrane in na sestavine. Med tem ko Ata v kuhinji pripravlja sestavine za kuhanje, se vnukinja odpravi na tržnico do branjevke in do pekarne. V jedilnem kotu pa babica že potrpežljivo čaka na špansko jed.
Na Madžarskem so jedi na žlico z mesom najbolj prepoznavne jedi v njihovi kulinariki. Tudi tokrat v kuhinji manjka babica in atu pomaga, pri pripravi tipične madžarske jedi, soseda. Vnukinja Ajda je že zgodaj šla v mesnico po meso, kjer jo presenečeno pričaka mesar Franc. A tokratna vnukinja Ajda, se ne pusti zmesti mesarju. Ko v kuhinji ata dobi vse sestavine potrebne za kuho najbolj znane jedi na žlico na Madžarskem, se veselo loti kuhanja. Vnukinja Ajda mu pomaga pripraviti prilogo, ki jo je dobila v pekarni. A tudi tokrat ne gre brez hudomušne babice, ki po svoje zacini tokratno pripravo Madžarske hrane.
Kulinarika Danske je ena izmed bolj nenavadnih kuhinj v severni Evropi, ki pa jo bo Ata tokrat začinil po svoje. Ker je babi odsotna, mu na pomoč priskoči soseda, ki jo igra Lea Čok in nova vnukinja Kaja Vidmar v vlogi Ajde. Tipični danski vsakdanjik pogojuje tudi prehrambene navade, kjer je čas za obroke kratek in so temu primerno prilagojene tudi jedi. Njihovi značilni obloženi kruhki na 100 načinov navdihujejo Ata, Gojmirja Lešnjaka-Gojca, da si ob pomoči vnukinje Ajde in sosede, pričara vsakdanjo dansko kulinariko doma. Obisk vnukinje na tržnici popestri branjevka, ki jo hudomušno ogovarja. A tokrat ata v jedilnem kotu čaka presenečenje, ki mu jo zagode babica, Ljerka Belak.
Vipavska dolina leži v zahodnem delu Slovenije, na prehodu iz osrednje Slovenije v furlansko nižino. Od vzhoda proti zahodu jo oklepajo planote Nanos, Hrušica in izraziti rob Trnovskega gozda. Na jugu jo od Krasa ločijo Vipavski griči. Na zahodu se Dolina izteka v Goriško ravan. Gladko dolinsko dno je odžejano z glavno vodno žilo – reko Vipavo, ki veže zgornji in spodnji konec doline. Svoje popotovanje začenja v Vipavi, od nas pa se, hiteča proti Soči, poslovi v spodnji Vipavski dolini. Tu je doma famozna vipavska jota s kislo repo, ki so jo sicer izvorno pripravljali z zeljem, a je repo v tem času lažje dobiti. Značilne jedi so še fižolova mineštra - gostljata juha iz kuhanega pretlačenega in celega fižola v zrnju s koruzno polento, šelinka - juha iz gomoljev in listov zelene, zelenjave in začimb ter svinjskim parkljem, ki se v njej kuhajo (k juhi jedo polento) in skuha - z vinom okisana enolončnica iz leče ali fižola v zrnju z začimbami (v njej kuhajo tudi klobase ali gnjatne obreznine). Posebna značilnost gornje Vipavske doline je močan severovzhodni veter - burja, ki se zaganja s hitrostjo 120 kilometrov na uro in celo več. Prav na burjo je vezana slikovita podoba s kamni obloženih streh. Ker sta danes kuhanje prevzeli babi in vnukinja, gre ata zopet na tržnico. Tam ima svojo branjevko, s katero se zanimivo zaplete. Branjevko igra Ljerka Belak.
Briška kuhinja je zelo mediteranska, neverjetno iznajdljiva in ustvarjalna. Polna privlačnih starinskih potez, pomlajena z novimi kombinacijami in preoblečena v svetovljanska oblačila. Vse leto sveže sestavine, okusna in sočna zelenjava, domače mesnine (še posebej salame in pršut), dišeča bela polenta, bogastvo dišavnic in divjih poganjkov (hmelj, divji beluši, loboda). V briški kuhinji se uporablja veliko zelenjave, oljčno olje, juhe, mineštre, polento… Na briškem tondu (krožniku) se velikokrat znajdejo ribe, toč (posebna omaka) s polento in golaž s pršutom. Briška kuhinja je bogata s pecivom. Od češnjevega štrudlja do mnogih vrst briških piškotov. Naše babice si zaslužijo posebno zahvalo, ker so te recepte ohranile do danes. K sestavinam peciva spada tudi sadje - fige, češnje, češplje, breskve... Ata je že popolnoma pozabil na nedavno dolgo odsotnost babice in jo spet pusti k mesarju. V kuhinjo se je znova naselila družinska idila kuhanja v troje - ata, babice in vnukinje.
Dolina Soče obsega višinski del Severne Primorske regije. Administrativno vključuje občine Bovec, Kanal ob Soči, Kobarid in Tolmin. Na zahodu meji na Italijo, na jugu na Trnovski gozd, Banjšice in Brda. Na severu se po osrednjem grebenu Julijskih Alp stika z Gorenjsko, na vzhodu pa se nadaljuje v Idrijsko-Cerkljansko hribovje. Območje se nahaja na stičišču štirih geografskih enot: alpskega, predalpskega, dinarskega in submediteranskega sveta; ter na stičišču dveh evropskih makro regij: alpske in jadranske. V zaključeno celoto to območje povezuje reka Soča, ki predstavlja simbol regije. Razgibana zgodovina in bogata kulturna dediščina – kmečki punti, prve čitalnice, tradicionalne obrti, povsod prisotne ostaline iz soške fronte v prvi svetovni vojni, upor proti fašizmu in boj za slovenski jezik pod italijansko okupacijo, rapalska meja, po drugi svetovni vojni pa izkušnja življenja ob »železni zavesi« med zahodno in vzhodno Evropo – so močno zaznamovali ljudi in prostor. Vplivali so na skupno lokalno zavest, narečne posebnosti, tradicijo, kulturo, običaje in kulinarične značilnosti. Ko zadiši iz bovške kuhinje, se zmorejo le redki upreti znamenitim kulinaričnim posebnostim, kot so čompe an skuta, frika, slastni buški ali trentarski krafi ter že stoletja cenjen bovški sir. Ata je popolnoma pomirjen, ker se je babica končno vrnila. In danes gre on sam na tržnico, ker se boji babico spet spustiti tja - kdo ve, kdaj bi se tokrat vrnila. Vnukinja pa uživa v ponovnem skupnem kuhanju z babico in atom.
Idrijsko obsega hribovit predel med Rovtami, Idrijo in Cerkljami. Nekdaj je bilo to območje gospodarsko razpeto med Trstom in Dunajem, zato se je tod močno razvilo furmanstvo, a tudi tihotapstvo in razbojništvo. Za te kraje je bilo značilno trdo življenje, narava ljudem ni prizanašala, veliko je bilo hribovskih kmetij. Ljudje so morali dobro in kalorično jesti, na primer idrijske žlikrofe - majhne žepke iz testa, polnjene z maščobo, krompirjem, čebulo, zaseko ali prekajeno slanino z dodatkom začimb in dišavnic. Žlikrofe lahko zabelimo, uživamo jih tudi z omako »bakalco« iz koštrunovega ali zajčjega mesa. Še ena značilna jed je smukavc – enolončnica, ki so jo včasih pripravljali vse od pomladi, ko so pognali prvi zelnati listi, do jeseni in zgodnje zime, ko so ga kuhali iz ohrovtovih listov. Danes ga lahko pripravimo tudi iz listov kolerabe in brokolija. Ker babice še ni, vnukinja dobi vse potrebno za kuhanje pri svoji branjevki na trgu, skupaj z nasveti, kako jedi pripraviti. Ker vnukinjina prijateljica ne zdrži več, da ata zavajata glede kuharskih sposobnosti njenega očeta, mu priznata resnico - a ata ne verjame…
Savinjska dolina se deli na Zgornjo in Spodnjo. Zgornja Savinjska dolina pravzaprav ni le ena sama, ampak skupek več dolin, ki se zajedajo globoko v Savinjske Alpe. Mnoge tamkajšnje domačije, nekatere od njih se že dlje časa ukvarjajo tudi s turistično dejavnostjo, so prava visokogorska kraljestva, krepko nad tisoč metri nadmorske višine. Visokogorski travniki, pašniki in gozdovi nudijo bogastvo zdravilnih zelišč in gozdnih sadežev, ki jih domačini ponujajo turistom v obliki čajev, sokov ali namočene v žganju. Ena najbolj znanih jedi Zgornje Savinjske doline je gotovo geografsko zaščiten zgornjesavinjski želodec, sušena mesnina iz najbolj kakovostnega svinjskega mesa in slanine. Danes je na jedilniku savinjski želodec kot predjed, glavna jed pa bo gobov golaž s testeninami, širokimi rezanci in solata. Za sladico bodo ajdovi štruklji s prelivom iz suhih sliv. Vnukinja na tržnici spozna branjevko, pri kateri nabavlja sestavine, potrebne za kuharijo pri atu in babici.
Šaleška dolina je od nekdaj slovela kot dolina gradov, cerkva in polj. Bujni gozdovi ter z ribami bogati potoki in vodotoki so od nekdaj vabili obiskovalce. Dolina se imenuje po naselju Šalek, ta po gradu in grad po nekdanjem grofu Egelofu Šaleškemu (Egeloffus de Shelek). Na vzhodni strani leži danes mesto Velenje, na zahodni strani doline pa Šoštanj. Na turističnih kmetijah v Šaleški dolini pripravljajo pestro izbiro juh z močnatimi ribanci (drobljenci) in vlivanci ali forflci. Drobljence iz zmesi sadja, moke in mleka zakuhajo v hruševo čežano. Kuhajo tudi mlečno forflcovo župo s češplji, ki ji ponekod dodajo proseno kašo. Vlivance ali drobljence dodajajo tudi v gobovo juho. Kot jušne zakuhe pripravljajo razne mesne zvitke in dvobarvne fanclje, pečene močnato-jetrne kocke. Vsak prebivalec Velenja je danes povezan s tradicijo rudarjenja (knapovščino) že s tem, da živi v Šaleški dolini. Velenjčani so v glavnem ponosni na svoj dom in rudnik, saj je Velenje vsekakor posebno mesto. Na tržnici se inšpektor trudi, da bi mlade navdušil za svoje delo. In spet naleti na vnukinjo, ki pa je tokrat ne prepozna. V kuhinji pomaga vnukinjina prijateljica, ker babice še vedno ni s poti. Da bi ga spravili v dobro voljo, dekleti atu natvezita zgodbo, da je prijateljičin oče svetovno znani kuhar, ki dela na Danskem.
Haloze, čudoviti svet goric in rajskih dobrot. Vinorodni okoliš Haloze (1502 hektara) je eden od sedmih okolišev 9813 hektarov obsegajoče slovenske vinorodne dežele Podravje. Haloze so hribovje, ki v dolžini 40 km poteka ob desnem bregu reke Drave, južno od Ptuja in so prijeten svet močno razgibanih, nizkih terciarnih goric. Začenjajo se na zahodu pri Makolah oziroma Jelovškem potoku in pobočju Plešivice, in se potem vlečejo v že omenjenem sorazmerno ozkem pasu v smeri JZ-SZ, vse do Zavrča oz. Goričaka na hrvaški meji. Ime Haloze prvič omenjajo v 15. stoletju kot Chalas in Kalosen. Izviralo pa naj bi iz latinskega Colles, kar pomeni vinorodne gorice, ali iz staroslovanske besede halonga, ki pomeni gričevnat svet. Vnukinja na tržnici preseneti inšpektorja, ki je tokrat nekoliko zmeden.
Slovenske gorice imajo veliko podobnosti s Prlekijo, s katero se v veliki meri prekrivajo, vendar kljub temu predstavljajo samostojno gastronomsko regijo. So izrazito gričevnata pokrajina z dolinama Ščavnice in Pesnice, ki se razširita v Ptujsko in Mursko polje. Pri naselju Radenci in v Pesniški dolini je veliko izvirov naravne mineralne vode. Z njo ljudje že stoletja pijejo belo vino kot »špricer« (mešanico vina in mineralne vode) in »škropec« (vino z manjšim curkom mineralne vode). Za Slovenske gorice je značilna tudi kipjena gibanica ali kvasenica. Kot pove ime, je to slana ali sladka pogača iz kvašenega testa, obložena s skuto in kislo smetano. Najprimernejša za uživanje je takoj po peki. Od drugih gibanic se razlikuje predvsem po testu, ki ni vlečeno. Prav tako haloška gibanica nima več plasti, ampak je nadev položen na testo, ki ga prekriva le ob robu. Na tržnici inšpektor ob preverjanju računov naleti na vnukinjo, ki mu zopet ne pusti do besede. Ata je zaskrbljen, ker se babica še vedno ni vrnila, zato vnukinja povabi na obisk v jedilni kot svojo prijateljico (igra jo Lea Čok).
Za območje Obsotelja in Kozjanskega je posebej značilnih šest jedi: kozjanska juha, zmes, koruzni pečenjak, mlinci, kopun in sirova zafrkjača. Seveda pa boste v gostinskih objektih na območju našli tudi klasično ponudbo hrane. Med jedmi, ki danes bolj redko zaidejo na mize, a se jih na območju trudijo vključiti v gostinsko ponudbo, so tudi stare jedi, kot so slivov ali drnulov močnik, klecnprot (sadni kruh) in pršjača. Posebnost kozjanske gastronomske regije je pogača, ki ji tukaj pravijo zafrk(n)jača. Ime je povezano z načinom priprave te slastne jedi, nadevane s skuto, položene na kvašeno testo, ki ga ob robovih zavihajo ali »zafrknejo«. Kot samostojna jed ali priloga k omakam in mesnim jedem pa so odlični kozjanski krapi, žepki iz ajdovega testa, nadevani s proseno kašo in zabeljeni z ocvirki in smetano. Vnukinja z zanimanjem opazuje ata, kako pripravlja jedi, babica pa zaloti mesarja Franca v neprijetni situaciji v njegovi mesnici.
V Posavju so številne šege in navade povezane z izvrstnimi lokalnimi jedmi. Poleg divjačine, rib in kolin, so priljubljene še puhla s pregreto smetano, cop na lop, bizeljski ajdov kolač, pečeni sirovi štruklji in korejevc. Ko govorimo o Posavju, pa ne smemo pozabiti na Bizeljsko - pokrajino, obdano z vinogradi in soncem na dlani. Tam se mir in spokojnost prepletata z dobro kulinariko in prijetnimi ljudmi. Pot do osrčja bizeljsko-sremiškega vinorodnega področja nas bo v oddaji vodila skozi naselji Bukošek in Župelevec. Posebnost te pokrajine so repnice - jame, skopane v kremenčev pesek, kamor so nekoč shranjevali repo, danes pa je ta prostor večinoma namenjen hrambi in zorenju kakovostnih bizeljskih vin. Bizeljsko namreč daleč naokoli slovi kot dežela vina. Babico na tržnici zaloti inšpektor, vendar mu ta ne ostane dolžna...
V zabavni kuharski seriji Čarokuhinja spremljate Gojmirja Lešnjaka Gojca v vlogi ata, ki v svoji kuhinji pripravlja jedi po starih receptih. Družbo mu dela nečakinja, ki pa si za pripravo jedi ne vzame toliko časa in si kot mlada sodobna ženska raje kupi že pripravljene in zamrznjene jedi. 15-minutno humoristično in izobraževalno serijo popestrijo tudi obiski znanih gostov, ki ata in njegovo nečakinjo obiščejo v kuhinji in pripravljene jedi tudi poskusijo.
V zabavni kuharski seriji Čarokuhinja spremljate Gojmirja Lešnjaka Gojca v vlogi ata, ki v svoji kuhinji pripravlja jedi po starih receptih. Družbo mu dela nečakinja, ki pa si za pripravo jedi ne vzame toliko časa in si kot mlada sodobna ženska raje kupi že pripravljene in zamrznjene jedi. 15-minutno humoristično in izobraževalno serijo popestrijo tudi obiski znanih gostov, ki ata in njegovo nečakinjo obiščejo v kuhinji in pripravljene jedi tudi poskusijo.
V zabavni kuharski seriji Čarokuhinja spremljate Gojmirja Lešnjaka Gojca v vlogi ata, ki v svoji kuhinji pripravlja jedi po starih receptih. Družbo mu dela nečakinja, ki pa si za pripravo jedi ne vzame toliko časa in si kot mlada sodobna ženska raje kupi že pripravljene in zamrznjene jedi. 15-minutno humoristično in izobraževalno serijo popestrijo tudi obiski znanih gostov, ki ata in njegovo nečakinjo obiščejo v kuhinji in pripravljene jedi tudi poskusijo.
Neveljaven email naslov