Rabelj – rudnik v srcu
Dokumentarni film je deloma zgodovinska rekonstrukcija, deloma pa dokaz močne vezi med zemljo, delom in človekom. Prvo pridobivanje mineralov, ki je bilo takrat mogoče lena odprtem, na pobočjih Kraljeve špice (Monte Re), verjetno sega v rimske čase. Po več stoletjih je rabeljski rudnik prešel pod habsburško, od leta 1919 pa pod italijansko upravo.
Po drugi svetovni vojni so rudarske dejavnosti v Rablju rasle vzporedno z modernizacijo rudarskih procesov, dokler niso dosegle vrhunca proizvodnje in spodbudile gospodarski in socialni razvoj brez primere, ki je postal svetel zgled za druge podobne razmere v Evropi.
Rudnik je bil tudi most, ki je spodbujal sodelovanje in v številnih primerih prijateljstvo med italijanskim in slovenskim prebivalstvom, med zgornjo dolino Soče, dolino Jezernice ali Ziljice (Rio del Lago) in Kanalsko dolino. Tudi v času, ko so bili odnosi med vladama dveh držav napeti.
Seveda je delo rudarjev vedno težko, naporno in v nekaterih primerih nevarno, vendar se v rabeljskem rudniku vsi z nostalgijo spominjajo obdobja največje gospodarske rasti in dostopnosti številnih socialnih storitev, povezanih z življenjem v jaških.
Nostalgija preveva zgodbe rudarjev, ki so vedno navajeni govoriti v sedanjiku, tudi ko pripovedujejo o grozljivem udoru in porušenju bolnišnice leta 1910. Rudnik, ki so ga zaprli leta 1991 ob velikem ljudskem protestu, nekako še vedno živi, in sicer po zaslugi ustanovitve mednarodnega Geomineralnega parka, Muzeja rudarske dediščine in Društva rudarjev Rabelj. Prav nekdanji rudarji, oblečeni v habsburške uniforme, so s svojim zgodovinskim spominom in zgodbami, pogosto polnimi čustev, pravi protagonisti.
Film sta posnela Ivo Pecile in Marco Virgilio za podjetje Spiral.
