Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Količina medicinskega znanja se je leta 2020 podvojila na vsakih 73 dni. Leta 1950 je bil ta čas ocenjen na 50 let. Kako bi lahko zdravniki obvladovali to količino informacij in znanje priklicali v spomin, ko bi ga potrebovali? Kako jim lahko pri tem pomaga umetna inteligenca? Umetna inteligenca zelo hitro analizira posnetke magnetne resonance ali računalniške tomografije in zazna vzorce, ki jih ljudje ne. Slovenski raziskovalci pa želijo z uporabo umetne inteligence napovedati, ali bodo nedonošenčki razvili kognitivne in motorične težave, raziskujejo, kako bi izboljšali zdravljenje najpogostejše oblike možganskih tumorjev, in poskušajo s slik računalniške tomografije napovedati, kako veliko je tveganje pri ljudeh, ki so preživeli raka dojke, da po zdravljenju razvijejo nekatere kronične nenalezljive bolezni, ki se lahko pojavijo kot posledica zdravljenja.
Umetna inteligenca pa lahko strokovnjakom pomaga tudi napovedovati razvoj bolezni. Na Fakulteti za elektrotehniko UL razvijajo modele za napovedovanje poteka multiple skleroze, kronične bolezni, ki prizadene osrednje živčevje.
Glioblastom je najpogostejša in najsmrtonosnejša oblika možganskih tumorjev, za katerega ni učinkovitega zdravljenja. Za njim vsako leto v Sloveniji zboli okoli 120 ljudi. Raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo in Fakultete za računalništvo in informatiko UL želijo z umetno inteligenco najti nove, učinkovitejše načine zdravljenja.
Bolniki z redkimi boleznimi navadno čakajo na diagnozo več let, pri marsikom pa sploh ne ugotovijo, za kakšno bolezen gre. Poznamo namreč več kot 7 tisoč redkih bolezni. Slovenska profesorica na Univerzi Harvard v ZDA, Marinka Žitnik, s svojo ekipo razvija orodje globokega učenja za diagnozo bolnikov z redkimi genskimi boleznimi.
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Asfalt na cestiščih traja približno 20 let, to pomeni, da se samo v Sloveniji vsako leto na cestah zamenja več 100 tisoč ton asfalta. Da bi čim bolj zmanjšali porabo naravnih virov in zmanjšali vpliv na okolje, se čedalje bolj uveljavlja ponovna uporaba starega asfalta.
Približno 95 % peska in kamna ter 5 % bitumenskega veziva je recept za enega izmed najstarejših in najbolj razširjenih gradbenih materialov na svetu – asfalt. Njegova uporaba vsako leto narašča. Doba trajanja asfalta na cestiščih je približno 20 let. V Sloveniji se vsako leto na cestah zamenja več 100 tisoč ton asfalta. Bi lahko starega reciklirali in ponovno uporabili? Izdelava in vgrajevanje klasičnega vročega asfalta sta zaradi visokih temperatur energijsko potratna, nastajajo pa tudi plini, ki so škodljivi za zdravje delavcev in okolje. Zato in tudi za večjo odpornost asfalta razvijajo nove asfalte. Poleti se površina asfaltne plasti lahko segreje čez 60 stopinj Celzija in se zmehča. Takrat se lahko na asfaltu pojavijo kolesnice. Kako bi jih lahko preprečili?
Vsako leto po svetu vgradijo v ceste več kot milijardo ton asfalta. Zato da bi pri njihovi uporabi nastajalo čim manj deformacij, asfalt že v laboratorijih testirajo na mehansko obrabo in tudi različne podnebne spremembe.
Izdelava in vgrajevanje asfalta sta zaradi visokih temperatur energijsko potratna. Poleg tega pri vgrajevanju asfalta nastajajo plini, ki so škodljivi tako za zdravje delavcev kot za okolje. Zato strokovnjaki raziskujejo, kako bi lahko pri obeh procesih učinkovito znižali temperaturo in obenem zagotovili enako ali primerljivo kakovost asfalta.
Vsak teden Nejc Davidović, dr. Matej Petković in dr. Miha Slapničar v oddaji Ugriznimo znanost zastavljajo fizikalne, matematične in kemijske uganke. Preizkusite svoje znanje!
Še pred kakimi 50 leti je bila življenjska doba oseb s hemofilijo približno 15 let. Zanje je bil lahko usoden celo padec pri učenju vožnje kolesa. V našem telesu deluje izjemen sistem, ki po eni strani preprečuje strjevanje krvi v ožilju, po drugi pa omogoča strjevanje krvi ob poškodbah. Kako je pri bolnikih s hemofilijo ta sistem okvarjen? Zanjo večinoma zbolevajo moški, ženske pa so prenašalke. Bolezen imenujemo tudi bolezen kraljev, saj naj bi bila prenašalka hemofilije britanska kraljica Viktorija, bolezen pa se je po njenih dveh hčerah prenesla na kraljeve dvore Španije, Nemčije in Rusije. V Sloveniji živi 231 oseb s hemofilijo. Kako živijo danes in kako dobro obvladujemo to bolezen?
Da je zdravljenje učinkovito, je treba bolezen ne le čim prej diagnosticirati, ampak ugotoviti tudi, ali ima bolnik blago, zmerno ali hudo obliko hemofilije. Z genskimi analizami lahko predvidijo druge morebitne zapléte, pomembne pa so tudi za gensko zdravljenje.
Hemofilija je za bolnike nekoč pomenila bistveno krajše življenje in slabšo kakovost življenja. Zaradi napredka pri zdravljenju pa se je v zadnjih desetletjih to bistveno spremenilo. Ne le, da hemofiliki danes dosežejo enako starost kot drugi ljudje, ampak imajo lahko popolnoma običajno življenje.
Za hemofilike je bil nekoč že vsak najmanjši padec lahko usoden. Da je bilo tako predvsem za bolnike s težko obliko hemofilije, se spominja danes 65-letni Janez Dolinšek, ki ima srednje težko obliko hemofilije tipa B.
Dolgoročne posledice vrhunskega športa so lahko tudi prikrite. Nekdanji profesionalni kolesar Jani Brajkovič je prvi Slovenec, ki je leta 2010 zmagal na prestižni enotedenski dirki po Dofineji. V bogati športni karieri je dosegel številne uspehe. Pravi, da je bil odvisen od kolesa. 17 let se je boril celo z bulimijo. Motenj hranjenja je po njegovem mnenju v profesionalnem kolesarstvu veliko več, kot kaže statistika. To pušča posledice na telesnem in tudi duševnem zdravju.
Raziskovalci Univerze v Glasgowu so leta 2019 v ugledni znanstveni reviji New England Journal of Medicine objavili izsledke raziskave, v kateri so pokazali, da nekdanji škotski profesionalni nogometaši, predvsem branilci, kar 5x pogósteje umrejo zaradi demence Alzheimerjevega tipa kot splošna populacija. Da imajo nogometaši povečano tveganje za razvoj nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, je lani potrdila tudi raziskava švedskega Karolinskega inštituta.
Vrhunski šport ponuja obilico veselja športnikom in njihovim navijačem. Ob zmagah so poplačani vsi napori, poškodbe in bolečine, ki jih doživljajo vrhunski športniki. A to ni vse, kar se jim lahko zgodi. Nogometaši in boksarji imajo povečano tveganje za razvoj nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, kot je demenca. Pri športih, pri katerih je zaželena nizka telesna teža, je pogost sindrom relativnega energijskega pomanjkanja. Podhranjenost poruši tudi imunski sistem in športniki imajo lahko ponavljajoče se virusne okužbe. Kje je meja med zdravim športom in zlorabo?
V mladosti se nam razvija pljučna kapaciteta. Večina športov nanjo nima večjega vpliva, izjemi sta lahko plavanje in veslanje. V mirovanju normalno vdihnemo približno 5 litrov zraka na minuto, ob naporu do 170 litrov na minuto. Vrhunski plavalci in veslači pa vdihnejo tudi do 200 litrov zraka v minuti. Pljuča so le redko omejevalni dejavnik pri športnikih, če le niso poškodovana ali bolna.
Podhranjenost poruši imunski sistem. Težave se lahko pokažejo kot ponavljajoče se virusne okužbe. Ena takšnih je infekcíjska mononukleoza, s katero se več kot 90 % svetovnega prebivalstva okuži večinoma v otroštvu. Medtem ko večina ljudi to bolezen preboli brez zaplétov, včasih tudi brez diagnoze, pa je lahko to ena izmed najtežjih preizkušenj za vrhunske igralke in igralce tenisa.
Neveljaven email naslov