Samu je na domači kmetiji začel pomagati, ko je bil še zelo mlad. Kombajn je prvič upravljal pri osmih letih, s šoto se je začel ukvarjati pri štirinajstih, preden je smel voziti moped. Tudi njegovi načrti za prihodnost so povezani s podjetništvom in šoto. Šota na Finskem raste na več kot 10 milijonih hektarjev, kar je primerljivo s površino celotne Madžarske.

Nastaja na močvirnatih gozdnih tleh in zraste za milimeter na leto. Na Finskem, kjer se raztezajo prostrani gozdovi, je šotnih območij veliko. Uporabljajo jo za ogrevanje, v živinoreji in zaradi nizke vrednosti pH tudi v rastlinjakih, saj deluje antibakterijsko.

“Sprva smo pridobivali trdo šoto za gorivo. V osemdesetih smo jo rezali za domačo rabo. Na začetku devetdesetih smo dobili prvega odjemalca, krajevno toplarno, za katero smo šoto rezali. Suho šoto smo začeli pridobivati leta 2010 ali 2011,” pove Samu Laitila.

“Politično stališče do šote je na Finskem odklonilno, ni več priljubljena. Iz Rusije uvažamo nadomestke,” še doda Samu, ki je bil na nedavnih lokalnih volitvah izvoljen v mestni svet v mestu Lutakkoneve.

“Tradicionalni finski gozd je precej prostran in močvirnat. Les iz njega ni dovolj dober za predelavo, so pa barjanski gozdovi primerni za pridobivanje šote. Po več desetletjih kopanja šote lahko območje znova pogozdimo. Novi zasadi so nato primerni za lesno industrijo, vendar bodo ta drevesa rastla še sto let. Ko jih bodo posekali, bodo območje spet pogozdili,” razloži Samu, ki se, kot pravi, spozna tudi na gozdarstvo. V lasti ima sto hektarjev gozda in je vajen obrezovanja in sečnje dreves ter vnovičnega pogozdovanja.

Samujeva družina se je pred vstopom Finske v Evropsko unijo pred letom 1994 ukvarjala z rejo piščancev, potem pa so se preusmerili v pridelavo šote, kar je postalo zelo donosen posel. Samu bi rad v nekaj letih prevzel očetovo dejavnost s šoto, vendar je na Finskem nasprotovanje pridobivanju te naravne surovine vse močnejše, čeprav ni enotnih analiz, da bi s tem vplivali na absorpcijo ogljikovega dioksida na teh površinah in s tem na podnebne spremembe.

“Preden je Finska vstopila v Evropsko unijo, smo imeli kokoši nesnice, toda prodaja jajc po vstopu v Unijo ni več prinašala zaslužka. Takrat je šota znova postala priljubljena, zato smo se posvetili njej. Na približno 50 hektarjih pridelujemo osnovne kulturne rastline. Kolobarimo z ječmenom in ovsom. Zadnja leta sejemo tudi pšenico, vse bolj pa se posvečamo suhi šoti. Živinorejci še vedno povprašujejo po njej, saj jo potrebujejo. Šota v prahu je nujna za blaginjo živali. Ne vemo pa še, s čim se bomo ukvarjali, če bo povpraševanje po šoti usahnilo, saj je njeno pridobivanje veliko donosnejše od poljedelstva. Cena je višja,” razloži Samu.

Samu pove, da je zadovoljen in da mu je delo v veselje, želi pa si v Avstralijo, kjer bi pridobil še nove spretnosti in zamisli za kmetovanje.

“Čez približno dve leti načrtujemo menjavo generacij. Oče mi bo prepustil kmetijo. S šoto se bom ukvarjal, dokler bo šlo. Poljedelstvo bo obrobnejša stvar. Če pa bo šote zmanjkalo, se bom moral domisliti česa drugega. Rad bi živel od zemlje. Upam, da bodo tu imeli delo tudi prihodnji rodovi.”

Samu je prepričan, da lahko pridobivanje šote v prihodnje zagotovi delovna mesta tudi mladim generacijam.