Dolžniške težave območja evra so avgusta prešle v novo fazo. Če se je do julija govorilo, da gre za krizo obrobnih članic evrskega območja (Grčija, Irska in Portugalska ter deloma tudi Španija), je zdaj jasno, da se je s težavami Italije kriza preselila v t. i. osrednje države, pojasnjuje Mrak.

Trenutna orodja za reševanje evra niso zadostna
Ker so vsa orodja za obvladovanje krize zasnovana na predpostavki, da so težava periferne države, ti instrumenti niso več zadostni, saj je resno ogrožena Italija, obstaja pa tudi nevarnost izgube najvišje bonitetne ocene Francije. Čim se kriza razširi na velika gospodarstva, so javni dolgovi teh držav v absolutnih številkah večji, kot je predvidena finančna moč teh mehanizmov, poudarja Mrak. Zato na ta način ne bo mogoče stabilizirati območja evra.

Osnovna dilema je, kako naprej
V tem trenutku se po njegovih besedah postavlja osnovna dilema, kako naprej. Ena pot je, da se gre z vsemi sredstvi v reševanje evra. To po njegovih besedah pomeni bistveno bolj neposredno vlogo Evropske centralne banke kot posojilodajalca državam v skrajni sili z vsemi tveganji za inflacijo, ki jo to prinaša. Le ECB ima namreč skozi tiskanje denarja neomejeno sposobnost zagotavljanja finančnih sredstev, vendar pa takšno povečanje količine denarja v obtoku na daljši rok prinaša nevarnost inflacije.

Poleg tega mora tovrstno reševanje evra po Mrakovih besedah spremljati bistveno tesnejša fiskalna povezanost članic z občutno bolj zavezujočimi določili glede javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga. Nujno bo torej spremeniti pogodbo Evropske unije.

Skrajni scenarij: nacionalne valute
"Če tega ne želimo ali to ni politično sprejemljivo, je treba zelo jasno povedati, da takšnega evra, kot smo mislili, da bo, ne bo več," svari Mrak. In odločitve bo treba sprejeti sorazmerno hitro. "Čas se izteka," dodaja. Skrajni scenarij prehoda na nacionalne valute bi po njegovih besedah jasno pomenil, da bodo države zaprle prost pretok kapitala, to pa bi pomenilo zelo veliko nevarnost za notranji trg EU-ja.