Ko sem, boksarski zelenec, v soboto zvečer v dvorani Barclays v Brooklynu po zaslugi novinarske akreditacije sedel na sedežu, ta večer sicer vrednem 200 dolarjev, pravzaprav nisem vedel, kaj naj pričakujem. Dobrih deset metrov od mene se je začelo dogajati nekaj, kar sem sicer že videl, a nikoli iz žabje, natančneje krtove perspektive in kljub vsej digitalni televizijski tehnologiji nikoli tako od blizu in neposredno.

Ring, osrednje prizorišče dvorane, v katerega je bilo uprtih skoraj štirideset tisoč oči in na desetine kamer, se je zdel kot oltar v rimskem templju, na katerem se bo kmalu zgodilo nekaj velikega. Celo minimalno oblečena lepotica z zavidljivim prsnim obsegom, ki je po ringu štorkljala z visoko dvignjenim reklamnim panojem pivovarskega sponzorja, se je v vzdušju pričakovanja začetka spektakla zdela kot uvod v mistični ritual.

Ko sta se Dejan Zavec in Keith Thurman ob zvoku gonga dvignila in prvič prekrižala pesti, sem se spraševal, kaj se ta trenutek dogaja v njunih glavah. Bila sta tam, v soju žarometov, tako rekoč na dlani, razgaljena do pasu, a hkrati sta se zdela v ringu najbolj sama na svetu: spominjala sta na vojaka tik pred usodno bitko, morda na človeka, ki sprejema najpomembnejšo odločitev v življenju, ko je po pravilu vedno sam.

Že prve minute obračuna je celo meni hitro postalo jasno, da se Zavčev nasprotnik Keith Thurman pred obračunom ni hvalisal, ko je brez obotavljanja napovedal zmago s tehničnim nokavtom. 24-letni mladenič s Floride, ki se sicer “tepe” že od svojega sedmega leta, se je iz po ameriško zgovornega mulca pred bojem v ringu spremenil v neusmiljen ubijalski stroj. Za vsako ceno je hotel hitro in odmevno zmago, tudi zanj je bil to prvi, še kako pomemben, nastop v New Yorku.

Šele ob toči bliskovitih in človeškemu očesu komaj zaznavnih udarcev, ki so padali po Dejanu Zavcu, glasovih skrajnega fizičnega napora in človeških tekočinah, ki so pršele po zraku, sem doumel, zakaj se v boksu ne govori o boksarjih, ampak o borcih, bojevnikih. Primerjava z gladiatorji je morda oguljen kliše, a noben kliše ne postane kliše brez razloga.

Od napovedi o “bitki med mladostno zaletavostjo na eni ter modrostjo, ki jih prinašajo boksarske izkušnje na drugi strani”, po štirih rundah dvoboja ni ostalo veliko. Morda je prav zaradi izkušenj Dejan Zavec zdržal na nogah do konca obračuna; toda njegov obraz po dvoboju, ko je stopil iz slačilnice, mi je povedal več od vseh njegovih besed pozneje. Ne vem sicer, koliko hudega sta v karieri Dejana Zavca že videli njegova žena in mama, toda tega pogleda jima res ne privoščim!

In česa sem se jaz naučil ob obisku vrhunskega borca, spoštovanega Mistra Simpaticusa Jana Zavca, kot je njegovo inozemsko ime v New Yorku? Za vstop v ring je vedno znova potreben velik pogum, kajti evolucija nas uči, da se ljudje nevarnosti, bolečini, bolezni, nesreči …, če se le da, izognemo. Dejan Zavec, naš človek s Ptuja, je kljub temu prišel v Ameriko, v meko svetovnega boksa, in tvegal. Prišel je, da se dokaže drugim, da se dokaže sebi. Kdo bo rekel, pri 37-ih mu res ni bilo treba! Doživel je hud in boleč poraz, a nikoli mu ne bo žal, da je poskusil tudi na tej strani Atlantika. In zaradi tega je veliko bolj Američan kot Slovenec!