Torej tisti, ki daje Prešernovim nagrajencem navdih za njihovo umetniško ustvarjanje, s katerim bogatijo zakladnico slovenske kulture. »Živeti umetnost pomeni presegati čas!« Za ta slogan letošnje Prešernove proslave ob kulturnem prazniku lahko rečem, da velja za umetnike, ki so dobili letos nagrado. Presegajo naš čas in tudi naš prostor.
Mislim na p. Vladimirja Kosa. Že 60 let živi na Japonskem. Japonska kultura mu je zelo blizu. To izraža tudi v pesmih z religiozno vsebino, a japonskim pridihom. Vsa njegova umirjena drža pa kaže, da se je dobro inkulturiral v tako drugačno deželo. Poučeval je filozofijo na univerzi Sophia, predvsem pa živel z vsem srcem predanost Kristusu in oznanjevanju evangelija na tem azijskem otoku.
Že 60 let je tudi jezuit. V duhu ustanovitelja Ignacija Lojolskega dopoldne poučuje, popoldne pa preživlja med najbolj ubogimi, brezdomci in sirotami na obrobju Tokia, v zavetišču Adači-ku. Po srcu pa ostaja v svojih 90 letih življenja pravi Slovenec. Ko pristaja letalo na brniškem letališču in zagleda slovenske gore, mu srce zaigra, pravi. Oči se mu zaiskrijo ob domači slovenski hrani, potici, klobasi in prekmurskih dobrotah. Slovenije ne pozabi, zato nam tako zvesto pošilja svoje stihe. Danes je eden najvidnejših slovenskih pesnikov.
V svoji visoki starosti nas je ob obisku domovine presenetil z novo zbirko Pesmi iz domačih pravljičnih gozdov. Med njimi najdemo tudi pesem Mami: »Oj, mama, me čakaš? Me čakaš v nebesih? Potrpi še malo, o Jezusu nisem dovolj še zapel.« Ta kos bi rad še pel. Pa ne o čemer koli. »Svet je zanj preprost, a ne brez čudežev,« kakor je zapisal v Božanski operi. »In ne brez tonske lestvice razpela. In ne brez Njega, ki je Božji Spev.« O Njem, svojem Stvarniku in rešeniku, bi rad ljudem pel, pravi. P. Kos je torej eden izmed velikih še živečih Slovencev, ki iz tako različnega miselnega sveta bogati nas in ves naš slovenski kulturni prostor.
Drugi mož, ki nas bogati in ima svetovni sloves, zato ker mu preprosto uspeva vračati ljudem dostojanstvo, je drugi letošnji nagrajenec Prešernovega sklada - Jože Možina. Pedro Opeka ga je ob obisku Madagaskarja leta 2009 tako nagovoril, da se je odločil, da bomo tudi Slovenci zapisali njegov program na filmski trak, ne le Francozi ali kdor koli je prišel slučajno mimo velikega karizmatika, od katerega je odhajal drugačen, z novim zanosom. Opeka nam v zgodbi pripoveduje le svojo vero: »Naš planet bomo preuredili, če bomo v ospredje postavili solidarnost in ljubezen, v najrevnejših pa vzbudili željo, da verjamejo vase.« Ta njegov slogan mu uspeva. Hiša za hišo, vas za vasjo, sredi smetišča razvitega sveta, piše Opeka, ki pravi, da je le opeka v mozaiku sveta. Uspeva mu razosebljene brezdomce s smetišča vračati v skupnost Akamasoja. Tudi Možini uspeva pokazati na našo revščino, a ne le črno, pokazati na svetlo resnico, s katero gradimo svet, ne hlapcev, ampak ponosnih Slovencev. Za Pedrove prijatelje na Madagaskarju je Jožetu Možini uspelo pri nas zbrati 100.000 evrov.
Takih ljudi Slovenci res ne smemo več postavljati pod mernik, ampak na svetilnik, pa naj gre za preprosto Možinovo Opeko ali največjega še živečega pesnika emigracije p. Kosa. Samo Njune čevlje pa naj merijo le Kopitar in kopitarji! K nam pa »Edinost, sreča, sprava naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!«