Število gledalcev, ki bo na klubski tekmi na slovenskih tleh težko preseženo. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Število gledalcev, ki bo na klubski tekmi na slovenskih tleh težko preseženo. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Chelsea je med najbolj priljubljenimi tujimi klubi v Sloveniji, kar je vplivalo na velik obisk. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Bratje Skofic
Motiv je izposojen iz ameriške zgodovine, a zgodba bratov Skofič je izjemno odmevala in v športu, ki ni deležen velike pozornosti, naredila pravo revolucijo. Obračun med Slovenijo in Bolgarijo je videlo več kot 2.500 gledalcev. Foto: Media Umetnost/Luka Gorjup

Vzroka sta bržkone tudi kriza in nizka raven, na kateri se je znašel ljubljanski šport (o čemer sem pred časom že pisal).

Rokometašice Krima Mercatorja in odbojkarji ACH Volleyja še igrajo v najelitnejših evropskih ligah (pri obeh je krivulja uspehov sicer obrnjena navzdol), a jasno je, da sta košarka in nogomet tisti športni panogi, ki imata občutno močnejši magnet, ki bi lahko predramil ljubljansko občinstvo.

Košarka je v prestolnici dolgo kljubovala kapitalu, ki je centre moči večinoma ustvaril v Španiji, Italiji, Grčiji, Turčiji in Moskvi (seveda del krivde za vse večji prepad z evropskim vrhom leži tudi na plečih Olimpije). Zmaji so zdaj že drugo leto brez Evrolige in nič ne kaže, da bi se lahko tja hitro vrnili, ključi domačega primata pa so že pol desetletja povsem zasluženo v rokah Krke.

In potem pridemo do nogometa. Zgodba poletja v tem delu Slovenije je nedvomno prijateljska tekma proti Chelseaju (1:2), ki je na stoženske tribune zvabila 15.972 gledalcev, oziroma skoraj natanko toliko kot v celotni sezoni Prve lige (tri tekme so bile zaradi kazni odigrane pred praznimi tribunami)!

Tekma je še enkrat razkrila potencial, ki ga ima nogomet v tem prostoru. Vrhunska ekipa na drugi strani je poskrbela, da je beseda "poletje" le izgovor, le mit. Poletni čas velja za neugoden, za nezaželen. Odbijal naj bi precejšen delež potencialnih gledalcev, ki naj bi raje od gledanja nogometa iskali senco ali pa kje drugje uživali svoj prosti čas.

A neko praobliko tega fenomena smo v resnici videli že pred ducat leti. Konec avgusta 2002 (spet v poletnem času) je Robert Prosinečki prvič zaigral za Bežigradom, ki se je spet stresel in na tribune zvabil kar 7.000 gledalcev. Kdo si ni želel videti asa, ki je med drugim nosil dres tako madridskega Reala kot Barcelone? Učinek je bil enkraten. Preostalih 11 domačih tekem, na katerih je zaigral Žuti, si je v povprečju ogledalo "le" še 2.300 gledalcev. In ne pozabimo, takrat je imela Olimpija še šest krogov pred koncem sezone prednost pred poznejšim prvakom Mariborom.

Podrobna analiza številk razkriva še nekaj. Od omenjenih 11 tekem se je število gledalcev devetkrat vrtelo v razponu 400-2.500, dvakrat pa je število eksplodiralo in se povsem približalo začetni sedemtisočici. Ko je maja 2003 za Bežigradom gostovalo Šmartno, je tekmo videlo 5.500 gledalcev. Isti mesec pa si je obračun proti Mariboru ogledalo 6.000 gledalcev. Tekma proti Šmartnemu je bila brezplačna, Maribor pa je že sam po sebi dovolj privlačna znamka.

Odkar imamo svojo državo, je Ljudski vrt edini objekt, ki je na tribune na tekmah državnega prvenstva zvabil več kot milijon gledalcev. Nobeden od 39 preostalih klubov ni prišel niti do polovice te številke. Mariborska zgodba je nekaj posebnega. Vsi preostali potrebujejo številne sprožilce (Prosinečki, brezplačne vstopnice, Maribor, Chelsea ...), ki bi poskrbeli za visoko udeležbo na tribunah.

Včasih je navijač čutil privilegij, da je bil na nogometni tekmi. Danes nogometaši čutijo privilegij, da igrajo pred polnimi tribunami. Očitno smo prišli v čas, ko je treba vse prodajati. Tudi nogometno tekmo. Za "uspešno prodajo" pa je potrebna tudi zgodba z vsebino. Če se to poklopi, je mogoče prodati tudi povsem obrobni šport. Spomnite se le čustveno močne zgodbe bratov Skofič, zaradi katerih je bila razprodana ragbijska tekma ...