Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 21 glasov Ocenite to novico!
Ragnar Siil
Ragnar Siil je kot strokovnjak za kulturni in kreativni sektor del ekipe Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva. Foto: Shipo
Ragnar Siil
"[Slovenija je] izšla iz položaja, kakršen vlada v državah Vzhodnega partnerstva EU-ja, govorim torej o postsocialistični tranziciji. Zaradi tega jim lahko slovenski kulturniki bistveno bolje svetujejo, saj tudi bistveno bolje razumejo situacijo v teh državah, kot pa bi jo na primer Britanci ali Francozi," pove Ragnar Sill o enem izmed razlogov, da so za študijski obisk izbrali Slovenijo. Foto: Shipo
       Slovenija [je] pri črpanju evropskih sredstev za kulturo postala ena najuspešnejših držav glede na število prebivalcev. /.../ Zato smo se odločili izvesti študijski obisk tukaj, saj želimo, da se kulturni izvajalci v okviru Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva učijo od najboljših.       
Ragnar Siil
V preteklosti je Siil zasedal mesto podsekretarja za umetnost na estonskem ministrstvu za kulturo, trenutno pa med drugim dela v Creativity Labu v tamkajšnji prestolnici Talin, ki deluje predvsem kot svetovalna organizacija na področju kulturnih politik in kreativnih industrij. Foto: Shipo
Ragnar Siil
Študijski obisk Slovenije je Zavod Motovila, center za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih, organiziral v sodelovanju s Programom za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva ter z lokalnimi partnerji. Foto: Shipo
       Za razvoj kulturnih projektov je bistvena vzpostavitev zaupanja. Tukaj pa je še neizogibno dejstvo, da se morajo partnerji ujeti, se tako rekoč "zaštekati".       
 O pomembnosti podpiranja mobilnosti kulturnih izvajalcev
Ragnar Siil
"V Sloveniji sem zaznal tudi veliko pomanjkanje zaupanja v kreativne industrije, za katere se morda v širši javnosti preprosto ne ve, da so že in vseskozi postajajo še pomembnejše z gospodarskega vidika." Foto: Shipo
Ragnar Siil
Program Vzhodnega Partnerstva EU-ja podpira kulturne izvajalce v Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Gruziji, Moldaviji in Ukrajini - ta podpora pa je namenjena spodbujanju in usposabljanju za obširnejše vključevanje v čezmejno sodelovanje med kulturnimi izvajalci. Foto: Shipo
       Praksa kaže, da če so ljudje navajeni hoditi v kinematografe, bodo šli tja, tudi ko bo na sporedu na primer film domače, se pravi nacionalne produkcije. Na delu je t. i. učinek prelivanja iz komercialne sfere v bolj kulturno obarvano sfero. /.../ Menim, da nikakor ne more biti "preveč" kulture. Več kot je je in večji kot je izbor, toliko večje je tudi zanimanje ljudi zanjo.       
 
Ragnar Siil
"K sreči v nekaterih državah obstajajo nacionalni mehanizmi sofinanciranja - ponekod na primer ministrstva za kulturo vsem, ki so uspeli na katerem od razpisov EU-programov za kulturo in ustvarjalnost, prispevajo nekaj dodatnih sredstev," pojasni Sill. Foto: Shipo
       Države Vzhodnega partnerstva EU-ja se sicer spopadajo z zares mnogimi težavami, vendar takšnega entuziazma, kot ga premorejo tamkajšnji kulturniki, nisem doživel v nobeni državi EU-ja. To je prava strast, goreča želja po spreminjanju družbe na bolje. Državljani EU-ja smo v veliki večini to že izgubili, saj nimamo očitnega nasprotnika, proti kateremu bi se borili, oziroma ne vidimo ničesar tako usodnega, za kar bi se lahko zares strastno borili.       
Ragnar Siil
"Želim izpostaviti še svoje prepričanje, da če zares obstaja interes za ta partnerstva med izvajalci, ki lahko privedejo do uresničitve njihovih projektov, bodo sredstva tudi uspeli najti. Če pa gre nekomu zgolj za to, da pač poskusi, ali mu bo uspelo, se ima fino in potuje ter ni s srcem pri stvari, potem najbrž tudi ne bo uspel pridobiti teh preostalih 50 odstotkov sredstev." Foto: Shipo
VIDEO
Ragnar Siil o poti do nov...

Dodaj v

"Za vsak evro v proračunu glasbenega festivala v povprečju štirje evri stečejo nazaj v lokalno gospodarstvo"

Intervju z Ragnarjem Siilom, članom ekipe Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva
20. april 2017 ob 06:36
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Ljudje se zavedajo, da s tem, ko se prispeva k podpori kulturnikov, ti tudi veliko prispevajo nazaj v družbo," opiše mednarodni strateg na področju kulturnih politik in kreativnih industrij Ragnar Siil, kako je v njegovi rodni Estoniji širša javnost naravnana do kulturnikov. In ob tem poudari, da "njihovo financiranje ni nekaj, kar bi se postavljalo pod vprašaj".

Ragnar Siil, med drugim nekdanji podsekretar na estonskem ministrstvu za kulturo, je obiskal Slovenijo v okviru projekta Onkraj horizontov, ki ga je organiziral Zavod Motovila, center za spodbujanje sodelovanja v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih. Šlo je za študijski obisk 23 kulturnih izvajalcev iz štirih držav Vzhodnega partnerstva EU-ja. Obisk Slovenije pa je bil namenjen predvsem krepitvi čezmejnega sodelovanja med kulturnimi izvajalci gostujočih držav in tistimi, ki so dejavni na naših tleh. Tako so za pet dni Ljubljano, Maribor in Novo Gorico obiskali umetniki, kulturni menedžerji ter kustosi iz Armenije, Gruzije, Moldavije in Ukrajine (sicer sta v ta program vključena še Azerbajdžan in Belorusija). Gre za države, ki so že ali pa bodo v kratkem postale tudi članice EU-programa Ustvarjalna Evropa.

Ob koncu študijskega obiska smo se pogovarjali s Siilom, ki ima za seboj več kot deset let izkušenj na področju kulturnih politik in kreativnih industrij ter je trenutno del ekipe Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva.



Za študijski obisk, na katerem se je mudila skupina kulturnih izvajalcev iz štirih od šestih držav Vzhodnega partnerstva EU-ja, ste izbrali Slovenijo, pozneje bo sledil še obisk Češke. Zakaj ste se v izhodišču odločili prav za Slovenijo?
Za obisk Slovenije smo se odločili iz treh preprostih razlogov. Prvi je ta, da je Slovenija pri črpanju evropskih sredstev za kulturo postala ena najuspešnejših držav glede na število prebivalcev. Skoraj mi ni jasno, od kod Slovencem vse to znanje, kako zares dobro napisati prijavo projekta za razpisna sredstva. Zato smo se odločili izvesti študijski obisk tukaj, saj želimo, da se kulturni izvajalci v okviru Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva učijo od najboljših.

Drugi razlog je tako rekoč poreklo današnje Slovenije, ki je tako kot Češka in nekatere druge države EU-ja, po eni strani na poti sodobnih zahodnoevropskih držav z bogatimi izkušnjami uspešnega delovanja kulturnega sektorja. Po drugi strani pa je izšla iz položaja, kakršen vlada v državah Vzhodnega partnerstva EU-ja, govorim torej o postsocialistični tranziciji. Zaradi tega jim lahko slovenski kulturniki bistveno bolje svetujejo, saj tudi bistveno bolje razumejo razmere v teh državah, kot pa bi jih na primer Britanci ali Francozi. Tretji razlog pa so občudovanja vredne organizacije, ki delujejo na področju kulture v Sloveniji. Moram povedati, da smo se v okviru tega zgolj nekajdnevnega študijskega obiska sešli s številnimi slovenskimi kulturnimi izvajalci ter da sta njihova volja in zanimanje za vzpostavljanje mednarodnih partnerstev zelo močna.

Zakaj je pomembno podpiranje mednarodne mobilnosti kulturnih izvajalcev, ki šele omogoči tako rekoč fizični stik med ljudmi? Zakaj bi se morali sploh nekam fizično premakniti, če upoštevamo možnosti, ki jih ponujajo sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije?
Za razvoj kulturnih projektov je bistvena vzpostavitev zaupanja. Tukaj pa je še neizogibno dejstvo, da se morajo partnerji v mednarodnem sodelovanju ujeti, se tako rekoč "zaštekati". Brez tega ni uspešnega projekta in za to je nujno srečanje v živo. Seveda poteka sodelovanje nato tudi prek elektronske pošte in videokonferenc, vendar je za kreativne ljudi res bistveno, da se sploh ujamejo, saj brez tega ne morejo ustvarjalno sodelovati. Ustvarjalno sodelovanje je torej tudi skoraj nemogoče, če ni zaupanja. In če še nikoli niste sodelovali s katero od držav Vzhodnega partnerstva EU-ja, kako boste zaupali in se ujeli z nekom, ki prihaja od tam ter ga še nikoli niste srečali?

Poudaril bi še, da so slovenski kulturniki že popolnoma vključeni v evropsko kulturno področje. Prisotni so na festivalih, bienalih, sejmih na področju knjige, glasbe, gledališča … ni ene same EU-mreže, v kateri ne bi bilo Slovencev. Tako je tudi postalo že povsem običajno, da se jih vselej vključi, ko se snuje neki projekt. Če pa se ozremo na stanje v državah Vzhodnega partnerstva EU-ja, je pri njih konkretno drugačna situacija. Le redko so vključeni v mreže, težave imajo z vizumi, potovanja so lahko zanje predraga, kar se dogaja tudi zaradi devalvacije tamkajšnjih valut - zaradi česar jih za večino kulturnih izvajalcev preprosto "ni na zemljevidu". Preprosto ne pomislijo nanje, ker jih ne poznajo osebno in jih nimajo pred očmi - morda poznajo imena nekaterih organizacij, vendar tukaj manjka prav ta fizični stik, ki določenemu imenu dodeli obraz.

V Sloveniji je v širši javnosti precej prisotno prepričanje, da so kulturniki nasploh - vendar še posebej pa umetniki - brezdelni lenuhi, ki so neupravičeno prisesani na državna sredstva. Ste z leti tudi po drugih državah EU-ja zaznali več ali manj tako dojemanje kulturnih izvajalcev?
Sicer ne gre za nekaj, kar bi bilo nekaj specifično slovenskega, vendar lahko rečem, da je na primer v moji domovini takšna naravnanost res bistveno manj prisotna. Na splošno gre predvsem za vprašanje vrednotenja njihove vloge v širši družbi. Kulturniki so nasploh precej spoštovani v estonski družbi in njihovo financiranje ni nekaj, kar bi se postavljalo pod vprašaj. Ljudje se namreč zavedajo, da s tem, ko se prispeva k podpori kulturnikov, ti tudi veliko prispevajo nazaj v družbo. V Sloveniji sem zaznal tudi veliko pomanjkanje zaupanja v kreativne industrije, za katere se morda v širši javnosti preprosto ne ve, da so že in vseskozi postajajo še pomembnejše z gospodarskega vidika. Tovrstne informacije se v širšo javnost razširijo prek povezovanja z drugimi sektorji - ki pa jih je treba ozavestiti, kaj bi oni imeli od tega, da se povezujejo z izvajalci kreativnih industrij - in predvsem prek primerov dobrih praks, ki so vidni tako rekoč vsem.

Lahko podam primer glede neposrednega pozitivnega vpliva kulture na gospodarstvo. Tri ali štiri leta po nastopu svetovne gospodarske krize so mnoge mestne občine razmišljale o ukinitvi ali drastičnemu zmanjšanju finančne podpore lokalnim kulturnim festivalom. Zato smo se odločili opraviti analizo neposrednega vpliva dvajsetih glasbenih festivalov na lokalno gospodarstvo. Prišli smo do ugotovitve, da se za vsak evro v proračunu glasbenega festivala v povprečju štirje evri stečejo nazaj v lokalno gospodarstvo.

Bi tudi kot nekdanji zaposleni na ministrstvu za kulturo dejali, da je - ko se deli kolač, ki je pač omejenega obsega - bolje izdatneje podpreti manjše ali večje kulturne organizacije? V smislu zagate: lahko podpora manjših prinese drobljenje občinstva s sicer sorodnimi željami oziroma lahko podpora večjih prispeva k odmrtju nekih zares specifičnih vsebin …
Težka odločitev, vendar izkušnje kažejo, da pri konzumiranju kulturnih vsebin nimamo opravka z nekimi absolutnimi številkami. Nadalje tudi statistika kaže, da če odprete nek nov in kvaliteten muzej, to ne pomeni, da bo upadel obisk starejšim muzejem - se pa poveča skupna številka obiskov muzejev. Tako je tudi na glasbenem področju, saj če imamo bogato in raznoliko ter izbrano ponudbo glasbenih dogodkov, to spodbudi ljudi, da se jih na splošno udeležujejo še pogosteje. Mimogrede, ljudje se pogosto sprašujejo, ali so hollywoodski filmi na sporedu kinematografov nekaj dobrega ali slabega. Vendar praksa kaže, da če so ljudje navajeni hoditi v kinematografe, bodo šli tja, tudi ko bo na sporedu na primer film domače, se pravi nacionalne produkcije. Na delu je t. i. učinek prelivanja iz komercialne sfere v bolj kulturno obarvano sfero. Hkrati pa je res, da ne gre zanikati dejstva, da so lahko kdaj kateri zares specifični umetniški izrazi preglašeni. Če povzamem - menim, da nikakor ne more biti "preveč" kulture. Več kot je je in večji kot je izbor, toliko večje je tudi zanimanje ljudi zanjo.

Kako bi ocenili pomen institucij, ki spodbujajo mednarodno sodelovanje in mobilnost na področju kulture, kakršna je na primer Motovila v Sloveniji, v sklopu dejavnosti katere deluje tudi nacionalna informacijska pisarna za promocijo programa EU-ja Ustvarjalna Evropa za kulturne in ustvarjalne sektorje?
Ne zamišljam si, kako bi bila tovrstna sodelovanja brez njih sploh mogoča. Še posebej institucije, kot je Motovila s to nacionalno informacijsko pisarno, ki ste jo omenili. Zamislite si slovenskega kulturnega izvajalca, ki bi rad sodeloval v programu z izvajalci iz nekaj drugih držav EU-ja … Kje naj najde zares primerne partnerje? Kako naj izve, kaj se zares dogaja na določenem področju v neki drugi državi? Tukaj je nadalje še kopica vprašanj, na katera mu odgovorijo tovrstne institucije, ki so ustvarile bogato razvejano mrežo stikov. In tako lahko tega slovenskega izvajalca zanima mednarodno sodelovanje na nekem morda tudi zelo specifičnem področju, pri čemer mu Motovila pomaga na način, da stopi v stik z drugimi - recimo jim kar - "Motovilami" po drugih državah, ki imajo prav tako svojo bogato razvejano mrežo stikov in jim lahko razpošljejo povpraševanje tega zainteresiranega kulturnega izvajalca. Institucije s takimi mrežami nedvomno ogromno prispevajo k temu, da je mogoče najti boljše partnerske izvajalce. Zelo pomembne pa so tudi njihove izkušnje, vezane na posamične države, v katerih delujejo - vedo, kaj tam deluje in kaj preprosto ne.

In kakšna je vloga programa Vzhodnega partnerstva EU-ja pri povezovanju organizacij, ki delujejo na področju kulture, in kaj tovrstno povezovanje pomeni za samo področje kulture v državah, ki so vključene v ta program?
Ta program podpira kulturne izvajalce šestih držav, ki so vključene v to partnerstvo - kar pomeni torej podporo delujočim na področju kulture v Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Gruziji, Moldaviji in Ukrajini. Ta podpora je namenjena spodbujanju in usposabljanju za obširnejše vključevanje v čezmejno sodelovanje med kulturnimi izvajalci. To počnemo tako, da jih izobražujemo, jim na samih lokacijah predstavimo primere dobre prakse, poskrbimo za mreženje in jim konec koncev tudi preprosto svetujemo. Poskrbimo torej nekako za veliko zadev okoli njihovih dejavnosti, vendar pa teh dejavnosti samih ne financiramo. In tukaj moram izpostaviti, da v večini držav ta položaj ni preprost, saj je pomanjkanje sredstev za kulturo, in ko se enkrat iztečejo EU-jevi programi sodelovanja, se morajo znajti sami. Tudi zato skrbimo za to, da so se sposobni postaviti na lastne noge. Za kulturne izvajalce so te situacije seveda težavne, saj za marsikaj potrebuješ finančna sredstva.

In tudi na primer program Ustvarjalna Evropa v primeru odobritve projekta pritakne zgolj 50 odstotkov sredstev, za drugih 50 odstotkov morajo poskrbeti sami, kar je še posebej za kakšne manjše kulturne izvajalce lahko izjemno težko. K sreči v nekaterih državah obstajajo nacionalni mehanizmi sofinanciranja - ponekod na primer ministrstva za kulturo vsem, ki so uspeli na katerem od EU-razpisov za kulturo in ustvarjalnost, samodejno prispevajo nekaj dodatnih sredstev. Želim izpostaviti še svoje prepričanje, da če zares obstaja interes za ta partnerstva med izvajalci, ki lahko privedejo do uresničitve njihovih projektov, jim bo sredstva tudi uspelo najti. Če pa gre nekomu zgolj za to, da pač poskusi, ali mu bo uspelo s prijavo na razpis, se želi imeti fino in potovati ter ni s srcem pri stvari, potem mu najbrž tudi ne bo uspelo pridobiti teh preostalih 50 odstotkov sredstev.

Kakšni pa sta nadalje vloga in pomembnost EU-programov za opolnomočenje lokalnih kulturnih področij, torej manjših področij, ki obstajajo zunaj prestolnice - oziroma v primeru večjih držav obstajajo pač zunaj večjih mest? In glede na to, da ste bili v okviru študijskega obiska poleg Ljubljane tudi v Mariboru in Novi Gorici, kakšen je vaš vtis o manjših kulturnih področjih na naših tleh?
Ko je govor o kulturnih politikah ali ustvarjalnih industrijah, je težavno, da se običajno res osredotoča na državne ali pa regijske prestolnice, saj se tam odvija večina dejavnosti na teh področjih. Tudi zato je bila v okviru Programa za kulturo in ustvarjalnost EU-ja in Vzhodnega partnerstva v prej omenjenih šestih državah zagnana t. i. Iniciativa za ustvarjalna mesta in regije, namenjena majhnim in srednje velikim krajem. V okviru študijskega obiska Slovenije nas je tako zanimalo tudi, kako lahko kultura in ustvarjalnost prispevata k razvoju manjših krajev, zato sta bila obiska Maribora in Nove Gorice precej pomembna za nas. Še posebej navdušujoče je bilo na Goriškem doživeti zares majhen Šempas, v katerem je umetniška skupina BridA razvila zelo uspešno umetniško rezidenco. To je prekrasen dokaz, da ti ni treba biti - če malo pretiravam - središče univerzuma, da vzpostaviš in izvajaš odličen kulturni projekt.

Lahko podeljevanje EU-sredstev na področju kulture - in tudi na primer delovanje kulturnih inštitutov, ki jih imajo nekatere države po drugih državah sveta - deluje kot mehki sodobni imperializem? Brez izpolnjevanja v Bruslju predpisanih meril, kakšni naj bodo kulturni projekti, seveda ni mogoče dobiti sredstev. Do katere mere lahko to vodi v smeri ukalupljanja kulture sicer raznolikih in kdaj tudi precej specifičnih lokalnih področij?
Razvoj kulturnega področja posamezne države je odgovornost zgolj te določene države, kar je zapisano tudi v sporazumih EU-ja. EU niti ne sme odločati o kulturni politiki posameznih držav, tako da tega zagotovo ne bi imenoval imperializem. Tudi ni mišljeno, da bi programi, kot je Ustvarjalna Evropa, podpirali celotni razvoj kulturne politike posameznih držav. Namenjeni so temu, da dodajo vrednost evropski dimenziji projektov. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj nekateri projekti preprosto niso primerni za dodelitev sredstev programa Ustvarjalna Evropa, kar je po mojem mnenju popolnoma v redu. Enako velja za te inštitute nekaterih držav po drugih državah sveta, saj dodajajo vrednost kulturnim projektom in jih zgolj delno podpirajo. Vendar če lokalni mehanizmi financiranja ne delujejo dovolj dobro, se lahko dogaja, da se kulturni izvajalci zatekajo k tem organizacijam kot glavnim financerjem. To pa vendarle lahko vidim kot težavo - vendar kot težavo neurejenosti lokalnih mehanizmov financiranja.

Bi se strinjali, da vse večja EU-integracija kulturnih organizacij neizogibno prinese tudi vse večjo zbirokratiziranost njihovega delovanja, ki jih lahko oropa neke pristnejše ustvarjalnosti, kakršna praviloma poganja alternativnejše scene?
Dobrodošli v normalnosti (nasmešek). Glede na to, da prihajam iz Estonije, lahko rečem, da smo nekoč o tej normalnosti pravzaprav sanjali. Pred približno sedmimi ali osmimi leti je estonski premier dejal, da je naša vizija postati dolgočasna severnjaška država. S tem je mislil državo, v kateri se ne more zgoditi nič slabega in v kateri je mogoče vse predvideti - kar bi pač naj nekako bilo normalno življenje. Tako da moram reči, da imate s tega vidika povsem prav. Države Vzhodnega partnerstva EU-ja se sicer spopadajo z zares mnogimi težavami, vendar takšnega entuziazma, kot ga premorejo tamkajšnji kulturniki, nisem doživel v nobeni državi EU-ja. To je prava strast, goreča želja po spreminjanju družbe na bolje. Državljani EU-ja smo v veliki večini to že izgubili, saj nimamo očitnega nasprotnika, proti kateremu bi se borili, oziroma ne vidimo ničesar tako usodnega, za kar bi se lahko zares strastno borili.

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
sch
# 20.04.2017 ob 09:32
@mooodeeel brez tega evra se veliko kulturnih dogodkov sploh ne bi zgodilo, ker jih ne bi imeli iz česa financirati.
pok vejice
# 20.04.2017 ob 11:36
Vsako zagovarjanje kulture z argumenti ekonomije je znamenje nazadovanja družbe. Nočem brati celega prispevka, naslov je včasih dovolj.
velenjcan
# 20.04.2017 ob 08:05
Hvala, zanimivo in poučno pisanje.
por
# 22.04.2017 ob 16:50
@Karel Matjaž
Ali pa če bi festival organizirali z zasebnim denarjem. Očitno je več kot profitabilen če za vsak vložen 1€ zaslužiš 4€. Invistitorjev bi se moralo kar treti, stati v vrsti, da zaslužijo.

V lokalno gospodarstvo 4x, ne organizatorju.
Ursus1984
# 20.04.2017 ob 13:14
Jasno. Dejansko ni edini s tovrstnim stališčem. Lani je npr. svetovalno podjetje Paul & Collegen Consulting izdelalo analizo avstrijskih filmskih festivalov in prišlo do naslednjega sklepa:

"Vsak evro, vložen v avstrijske filmske festivale, povrne 4 evre. Skupna sredstva v višini 3.650.000 € torej ustvarijo neposredno ali posredno protivrednost v višini približno 14.615.000 €. Primer: vsak obiskovalec, ki potuje na festival - splošna publika, predstavniki stroke, novinarji, gostje festivalov - ostane na festivalu povprečno 3,9 noči in porabi pribl. 115 € na dan za hotelske, gostinske, transportne in druge storitve."
Aeda
# 20.04.2017 ob 11:46
Bilo bi za vse zainteresirane državljane pomembno in koristno, če bi takšne intervjuje POZNAVALCEV brali z dobrim/pozitivnim pogledom in razumevanjem in ne z nasprotnim...
mdural.
# 20.04.2017 ob 09:03
Tole je v bistvu zelo dober povzetek trenutne klime v Evropi.
Države Vzhodnega partnerstva EU-ja se sicer spopadajo z zares mnogimi težavami, vendar takšnega entuziazma, kot ga premorejo tamkajšnji kulturniki, nisem doživel v nobeni državi EU-ja. To je prava strast, goreča želja po spreminjanju družbe na bolje. Državljani EU-ja smo v veliki večini to že izgubili, saj nimamo očitnega nasprotnika, proti kateremu bi se borili, oziroma ne vidimo ničesar tako usodnega, za kar bi se lahko zares strastno borili.
Lintver
# 21.04.2017 ob 13:36
Tuintam, če bi bila kultura naroda povezana samo s financami, potem bi Slovenci že zdavnaj izumrli.
tuintam
# 20.04.2017 ob 14:16
Če ne drugega, sva SKUPJ, ti in jaz, povedala, da gre mogoče tule za zagovarjanje managementa v kulturi in ne za zagovor kulture same. To je dobra opomba k članku in dober povzeteklk.

PS: Naslednji je bi pa lahko bil, da tudi Države kot subjekt upravitelja ne bi smeli zamenjevati z državo kot celoto, oblasti z ljudstvom, dolžnika smatrati kot da je opebnem samo on svoj upnik ipd. Vse zozozo, sososo, ima skupni imenovalec. Verjel ali ne.
tuintam
# 20.04.2017 ob 14:08
zozozo

In ko naprej deduciraš in sklepaš, prideš do, saj veš kam ...
tuintam
# 20.04.2017 ob 14:07
zozozo

Če si malo nazaj bral, da imamo problem, kako črpati EU sredstva, ker bi jih naš management Država ipd. rad več in ker je kljub temu, da bi radi, da bi bilo vse ostalo od njih odvisno, od črpanja predvsem odvosen tudi sam.
tuintam
# 20.04.2017 ob 14:02
zozozo

Pa kaj. Prostor si čisto lepo deliva! To, da tisto, kar jaz pišem, veze nima s člankom, je pa bolj tvoje mnenje. Ne pčuvaj še drugih name. Se pač s člankom ti strinjaš. Skoraj tako, kot če bi ga ti spisal... :) Jaz pravim, da ima pomanjkljivost. Veliko. Zato dajem pripombe, če še nisi opazil. Velikokrat pa tudi kaj pohvalim. Sploh pa ne pisarim povsod, kot bi ti rad dejal.

Članek je dolg, da se bistva niti ne da pokapirati. Res je, da je to intervju. In da sem želel zato predlagati, da naj napišejo kakšen povzetek. Pa po mojem ga ne bi... Ker ni enostavno. In ravno v dolžini in nepreglednosti je pa mogoče celo tu štos.

Kar se mojih pripomb tiče, so pa le navidez dolge. V bistvu je vsaka skoraj samozadosten povzetek, da bi se dalo razumeti bistvo problema. Večine problemov. Ker ustava ima kolateralne posledice V VSEM (če še nisi opazil tega, kar bi jaz želel da tudi ti bi).

Zato se tebi pač zdi, da se ponavljam. Želim povedati, kje je vzrok VSEM napšim težavam. Mogoče si sicer tu spodaj, ker jih kot najboljši med najboljšimi pač niti nimamo ...

Velik dosežek je pa že to, da sem tule iz tebe zbezal priznanje, da managerje zagovarjaš in da si mogoče manager tudi ti sam. To ni nepomembno. Ker ni nujno, da manager res ustvarja pogoje. Lahko da ekspolatira druge. Nimamo vsi o njih tako dobrega mnenja, kot ti.

Tričert drugih bi sicer takoj čez kulturnike užgalo. Tako biodo pa prej malo pomislili, ali gre tu zanje ali mogoče za koga drugega ...
zozozo
# 20.04.2017 ob 13:47
@tuinntam - Ne vem, če ti moram kaj podtikat. Več kot polovica vsega besedila pod tem člankom je tvojega, od tega velika večina nima veze s člankom.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:45
@zozozo
@tuintam - Glej, teh povzetkov nihče ne bere, ker (a) so predolgi, (b) jih zalepiš povsod. Mogoče imaš celo kaj zanimivega za povedat, ampak tak način komunikacije je brezupen.


Boš že še razumel, upam. :)

Daj, govori v svojem imenu, prosim. Razen če si administrator ali pa si drugače lastiš tale prostor. Vem, meni boš podtaknil , da si ga. Jaz nikomu ničesar ne prepovedujem, kot da je na mojem. Ti pa.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:42
zozozo

Govori v svojem imenu. Ti si tisti, ki ne kapiraš.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:40
zozozzo

Če je vse vredu, in menedžeri zrihtajo, potem kulturniki dobijo plače. Da lahko živijo, jejo, in preživljajo svoje družine.


Prehitro si zadovoljen. Preratek v bistvu. :) Nekateri kulturniki. Tu je vprašanje, če ne gre ponovno za monopol. Vzrok tem je pa tam, kjer ti dopovedujem, da je... Ni Država (upravitelj, institucija) isto kot država v celoti. Naj ne bi bila. Pa pri nas pravno to je. Del celote še vedno dobesedno ukrade pravno identiteto celoti (podobno kot prej ZD družbi). V tem je keč. Da še vedno ne naredimo, kar bi bilo pa prav. Osnovo ti izmakne posrednik in spravi druge v odvisnost. Ne razumeš, Mal' še...
zozozo
# 20.04.2017 ob 13:36
@tuintam - Glej, teh povzetkov nihče ne bere, ker (a) so predolgi, (b) jih zalepiš povsod. Mogoče imaš celo kaj zanimivega za povedat, ampak tak način komunikacije je brezupen.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:34
zozozzo

:) Ne moreš verjeti, na kaj vse tisti povzetek v ustavi vpliva. To, kdo si lasti vzajemni kapital (imput in rezultate), celota ali del celote, ki upravlja. Če tega ne dojameš, ne morem pomagati!? Sem pa vesel tele kritike, ker kaže, da si že zelo blizu tega, da bi dojel. :)
zozozo
# 20.04.2017 ob 13:34
pri čemer je pa vprašanje, kaj se s kulturniki zgodi.

Če je vse vredu, in menedžeri zrihtajo, potem kulturniki dobijo plače. Da lahko živijo, jejo, in preživljajo svoje družine.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:32
Ne morem si kaj, da ne bi v tem Ragnarju Siil videl podobnega zvijanja, kot v našem ministru za kulturo, ki vprašanje, če res kaj razume. Že tistio, kar je Peršak rekel nazadnje, je bilo precej čudno (kako da je njegovo ministrstvo bolj kot socialna ustanova, ker se pač tudi od njega kaj zahteva). Tisto je bilo vzvišeno managersko stališče za popizditi, pa oprostite. Nevredno kulturnika. Podobno kot se vprašam, če je v tem doolgem članku sploh kaj govora o kulturi. Če ne vse bolj samo v prid managerjev v kulturi... pri čemer je pa vprašanje, kaj se s kulturniki zgodi.
zozozo
# 20.04.2017 ob 13:29
@tuintam - Pa ne moreš na vsaki temi isto, no ...
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:25
PS. Še vedno namreč mislim, da je kultura eksploatirana, eksploatirana pa tudi družba. Avtomatično. Čim si v ustavi prilašča kapital upravitelj, ki s tem niti ni več samo upravitelj. Ko človek postaja prisilni deležnik, kot v bankrotu upraviteklja... ko se mu ta podtakne v last namesto kapitala, kapital pa cugne (tudi zrak, vodo...). Hočem reči, da imamo splošen model napačen. ZRN ima vzajemni kapital v lasti celote, tudi tistih, ki jih sploh še ni in ki bodo kredite šele odplačevali... Pa ki jim pri nas upravitelj že prej vse še vedno mazne. Preda kupnine ali pa nove vzajemne investicije. Prizna upnika. Ko tudi direktno vrača v kulturo ipd. Lahko pa mu dejansko daje le drobtinbice, pri čemr v resnici kulturo zgolj eksploatira...
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:17
heristalski166

Točno. V bistvu se v temle članku zagovarja izključno managerje. Ki pa ni nujno, da so sploh kultura.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:13
Hočem reči, da dokler si bo celoten vzajemni kapital, kupnine od prodanega, nove javne investiije upd. prilaščal z ustavo upravitelj (pravna oseba Država in ostali upravitelji, ko to s tem že na začetku niso več, ko kapital maznejo, sebe pa podturijo v last namesto kapitala, ki ga skanalizirajo drugam), bodo profitirali predvsem slednji. Kultura bo pa eksploatirana enako, kot ostali... ki pa vse to ustvarjajo. ZRN ima zato vzajemni kapital ločen od upravitelja Države (itn.), državo kot celoto pa v smislu davkoplačevalcev kot celote ločeno opredeljeno. Da si noben upravitelj ne prilašča ne zaslug, identitete ustvarjalcev in ne kapitala, ki nastaja (o katrerem se pa tudi tu molči, kot grob). ZRN: Javni kapital je zasebni kapital davkoplačevalcev (davkoplačevalske celote, od nobenega posmič). Nek čvek o posrednem 'vračanju' nečesa; o glavnici pa ničesar; ko od te niti avtorji in niti naročniki nimajo ničesar... le vse večjo odvisnost.
zozozo
# 20.04.2017 ob 13:12
@kralj matjaž - Ali pa če bi festival organizirali z zasebnim denarjem. Očitno je več kot profitabilen če za vsak vložen 1€ zaslužiš 4€. Invistitorjev bi se moralo kar treti, stati v vrsti, da zaslužijo.

Vidim, da težko bereš in še težje razmišljaš Festival se organizatorju zelo zelo težko splača. Se pa splača gospodarstvu v okolici.
tuintam
# 20.04.2017 ob 13:00
Aeda
Vsako zagovarjanje kulture z argumenti ekonomije je znamenje nazadovanja družbe. Nočem brati celega prispevka, naslov je včasih dovolj.


Ni možno razumeti, kar si rekel. Ali "Ubiti sla?" ("Kill the messenger?") Ali je po tvojem napaka v družbi ali v kulturi?

Redukcija kulture na zabavljaštvo (kar pa točno nasprotniki kulture zagovarjajo), neglede na to, koliko se vrača posredno v družbo, te vrste industrija, ki so jo iznašli naši centralni modernisti, kako 'da so tako dobro porabili subvencije, da jih nedvomno še več potrebujejo', se pa tudi meni zdi vsaj malo čudno.

To, da smo najboljši med najboljšimi ne dvomim. :) Bi pa rekel, da neglede na to, koliko se indirektno vrača v družbo, to ne pomeni še ničesar.

Na žalost kupnin za prodan kapital ali pa novih javnih investicij, ki nastajajo, upravitelj nima možnosti predati v last tistega, ki vse to financira ... tako da dobičke imajo glavne upravitelji, pač, management. Država in na koncu spet z njo povezan zasebni monopol ipd. O čemer pa ne zvemo tu ničesar. Kako tudi monopol raste in pa komu (če kultura kaj od tega res ima).

Po mojem profitirajo predvsem posredniki.
Dr. Kumrovec
# 20.04.2017 ob 11:56
Država bi morala misliti dolgoročno in oblikovati ustrezno investicijsko strategijo na področju kulture. Koristi za vse bi lahko bile ogromne, samo pravo politiko rabimo.
kralj matjaž
# 20.04.2017 ob 08:17
mooodeeel
Ali pa če bi festival organizirali z zasebnim denarjem. Očitno je več kot profitabilen če za vsak vložen 1€ zaslužiš 4€. Invistitorjev bi se moralo kar treti, stati v vrsti, da zaslužijo.
heristalski166
# 20.04.2017 ob 12:41
zelo oguljene in bedne finte s katerimi se hočejo prodat metelkova, kino šiška nebuloze, ki so predvsem same sebi namen, oz namenjene temu da peščica družbeno kritičnih marksistov črpa kar dosti davkoplačevalskega denarja, imajo birokrati na ministrstvu za kulturo kritje za plače ki jih dobivajo da zgleda kot da nekaj delajo, ogroma večna ostalih je pa nategnenjih
mooodeeel
# 20.04.2017 ob 08:04
Vprasanje je ali bi tudi brez tega evra stekli v proracun stirje ali morda se kak vec! Ampak slovenci bodo na te finte seveda padali
Kazalo