Pot do slave deluje neverjetno neživljenjsko - vsaj za film, ki je bil posnet po resnični zgodbi. Že od prvega trenutka, ko se Philippe Petit (Joseph Gordon-Levitt) obrne v kamero, podre četrti zid in neposredno nagovori gledalca - in to seveda z vrha Kipa svobode, pred računalniško generiranim ozadjem New Yorka -, je jasno, da skuša Robert Zemeckis svoj film kar najbolj oddaljiti od dokumentarca Man On Wire (2008), v katerem je James Marsh opisoval isto poglavje zgodovine. (In zanj dobil oskarja.)

Ampak ker ima Petitov zgodovinski podvig v sebi res drobec pravljičnega in absurda, je bil bombastični ton verjetno zavestna odločitev. Zvest mu je tudi Gordon-Levitt v glavni vlogi, ki se tokrat požvižga na kakršno koli subtilnost; njegov Petit je vehementen nastopač; pod premiso, da mora Petit "vaditi svojo angleščino", se skozi večino filma prebije s posiljenim, neprepričljivim francoskim naglasom. Resno, tako karikirane "francoskosti" niste videli že od Pepéja Le Pewa in serije 'Allo 'Allo. (Veliko bolje se Američan obnese, ko v tistih nekaj replikah dejansko govori francosko, ampak to samo še dodatno poudari izumetničenost pristopa.)

Pot do slave je s svojimi (načeloma razumnimi) 123 minutami še vseeno za okoli sto minut predolga: zdi se namreč, da je vse, kar se zgodi pred zadnje pol ure, dolga in nepotrebna uvertura v osrednji podvig. Pariški ulični umetnik in vrvohodec Philippe Petit je 7. avgusta 1974 ob sončnem vzhodu stopil na žico, ki jo je ponoči s kolegi na skrivaj in nezakonito razpel med stolpoma pravkar zgrajenega Svetovnega trgovinskega centra, 400 metrov nad nezavarovanimi tlemi. Preden jim ga je policistom uspelo zvabiti na varno in ga aretirati, se je med dvojčkoma sprehodil osemkrat.

Podobno kot v svoji moderni klasiki Forrest Gump (1994), a niti približno tako uspešno, bi Zemeckis zgodbo rad povedal od začetka. Začnemo torej že veliko pred New Yorkom: z anekdotami o fantiču s francoskega podeželja, ki je s svojim talentom za akrobacije naredil vtis na vrvohodskega veterana, Papa Rudija (Ben Kingsley s še enim karikirano evropskim naglasom). Čeprav naj bi bil odnos med učiteljem in učencem kompleksen (Rudi na varovanca pazi kot na svojega sina, a mu obenem zaračunava svoje "družinske skrivnosti"), pravega konflikta človek ne začuti - tako kot ne začuti nobene kemije med Petitom in njegovim dekletom Annie (Charlotte Le Bon), ulično pevko, ki mu je pot prekrižala na ulicah Pariza. Podobno papirnati in enodimenzionalni kot Annie so vsi Philippovi pomagači - "zadet hipi", "fotograf", "koristoljubnež" - morda le z izjemo Jamesa Badgea Dala kot še enega ambicioznega Francoza v Parizu.

Ko nekega dne v zobozdravnikovi čakalnici Philippe opazi sliko orjaških stolpov, ki ju gradijo v New Yorku, mu je v hipu jasno, kakšno je njegovo življenjsko poslanstvo. Od te točke dalje se Pot do slave spremeni v štreno, podobno vsaki akciji o ropu banke. Zemeckis in Christopher Browne, ki sta po Petitovi avtobiografiji spisala scenarij, skušata v noči pred podvigom napete trenutke iztisniti iz ne pretirano dramatičnih situacij (Tovorno dvigalo je zasedeno! Po stolpnici se sprehaja varnostnik!), za katere je jasno, da misije ne bodo iztirile.

Vsaj polovico Poti do slave nisem mogla ugotoviti, kaj me na njej tako zelo moti. Vizualno je film precizen, premišljen in čudovito kadriran. Ko po dolgem odlašanju velikega trenutka Petit končno stopi na žico, je v kadru samo njegova noga, pod njo pa praznina, subtilno poudarjena v 3D-ju.

Osrednja težava ni v zgoraj omenjenem naglasu, a je z njim povezana: Pot do slave premore ogromno, neobvladljivo, motečo količino nasnete naracije. Gledalčeve roke ne spusti niti za hip, niti toliko, da bi ta sam prišel do kakršnih koli sklepov, pa čeprav poanta filma ni zapletena (in tudi v zakone fizike se ne poglablja pretirano). Petit opisuje dobesedno vse, kar se dogaja pred našimi očmi, kaj je v določenem trenutku občutil in kaj so si o tem mislili drugi. Preglasi celo trenutek, v katerem nam razlaga, da se je v zraku med dvojčkoma počutil "tiho in spokojno"; s tem gledalcu onemogoči vživljanje v trenutek in film pohabi prav tam, kjer bi moral biti najmočnejši.

Popolnosti posebnih učinkov najbrž ni treba posebej poudarjati: po zaslugi računalniške magije je zelo lahko pozabiti, da Petit svojo žico razpenja med stolpnici, ki ju v resnici ni več. Zemeckisu tega k sreči ni treba posebej tematizirati, ampak že implicitna referenca na 9/11, ki se ji film pač ne more izogniti, podčrta, da je Francoz pripadal nekemu preprostejšemu, naivnejšemu svetu, ki se je že davno sesul v prah. Če ne drugega, je Pot do slave lep primer, kako lahko posebni učinki delujejo v službi širše zgodbe, namesto da jo nasilno povozijo in preglasijo.

Zemeckis nam ponuja oldskul ljubezensko pismo New Yorku, poklon sanjačem in njihovim sanjam: v resnici bi z lahkoto dodal še pevsko točko ali dve in posnel muzikal. Če to presega sprejemljivo raven filmskega saharina, je najbrž vprašanje osebnega okusa.

Ocena: -3; piše Ana Jurc