Točki na naslovu Niederkirchnerstrasse 8, 10963 Berlin bi lahko rekli tudi središče nekdanje države zla. Enote SS so se pod vodstvom Heinricha Himmlerja skozi leta iz enot za osebno varstvo Adolfa Hitlerja in iz paravojaške organizacije dejansko razvile v neke vrste državo v državi. Ta razvoj je svojo (vsaj) simbolno potrditev dobil v ustanovitvi 'Reichssicherheitshauptamta' (Centralnega urada za državno varnost). Ta urad, ki so ga skupaj vodili Heinrich Himmler, Reinhard Heydrich in Ernst Kaltenbrunner (dejansko je imel največ besede prvi), je izvajal politiko enot SS, podrejena pa mu je bila tudi tajna policija (gestapo).
In sedež tega urada je bil na zgoraj omenjenem naslovu, ki bi ga tako lahko imenovali tudi naslov sedeža 'legla nacističnega zla'. Od tukaj se je izvajala politika holokavsta in dokončne rešitve judovskega vprašanja, o kateri se je odločilo na konferenci v Wannseeju (dogajanje je navsezadnje dobro predstavljeno v filmu Conspiracy (Zarota, 2001), v kateri je Kenneth Brannagh odlično upodobil Heydricha), in tukaj se danes o tej politiki lahko tudi podučimo.
Od provizorične razstave do dokumentacijskega centra
Že konec osemdesetih so na tem kraju (zloglasna stavba je bila ob koncu vojne porušena), čez katero je pozneje tudi tekla meja med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom, uredili Topografijo terorja, neke vrste provizorično razstavo na prostem o zločinski nacistični politiki in njenih žrtvah. Ob 65. obletnici druge svetovne vojne so odprli tudi pravo muzejsko zgradbo oziroma dokumentacijski center. Ob njegovem odprtju je direktor fundacije Topografija terorja Andreas Nachama povedal: "Upam, da bodo obiskovalci v center vstopali ponosno in z vzdignjenimi, ne pa s sklonjenimi glavami. To namreč ni spominski kraj, ampak kraj, kjer se vsi učimo." Odprtja sta se udeležila tudi berlinski župan Klaus Wowereit in nemški predsednik Horst Köhler. Ta je pred slavnostnim rezom rdečega traku še dejal: "Seznanjanje z zgodovino je eden temeljev, na katerih gradimo naše razumevanje samih sebe kot nacije. Prav zaradi tega soočanja s preteklostjo in našega negovanja spominskih krajev je Nemčija danes spet spoštovan član družine narodov."
Po prvem načrtu so že gradili in potem zgrajeno tudi razgradili
Pravzaprav bi morali dokumentacijsko središče odpreti že pred nekaj leti. Vendar se je zapletlo s samo stavbo. Že leta 1993 je namreč na natečaju zmagal švicarski arhitekt Peter Zumthor. Njegovi umirjeni in elegantni objekti že sami na sebi izžarevajo spokojnost in tudi skoraj eterično vzvišenost (spomnimo se na njegove kapelo brata Klausa, muzej kölnske nadškofije Kolumba, kapelo sv. Benedikta ali pa toplice v Valsu), kakršna pritiče spominskim stavbam. Tudi graditi se je že začelo. Ko pa je bilo porabljenih že 13 milijonov evrov, so ugotovili, da Zumthorjev koncept dejansko ni izvedljiv. Kar je že bilo zgrajenega, so porušili, in tako v zemlji pokopali tretjino denarja, ki sta ga dežela Berlin in nemška država namenili za projekt.
Desetletje pozneje je nato z novim predlogom in na novem natečaju zmagala berlinska arhitektka Ursula Wilms in za 21,2 milijona evrov so njen projekt tudi izpeljali. Stavba je mračna, lahko bi bila tudi vrhnji del bunkerja, in kot sklenjena betonska kocka je nekakšen antipod bližnjemu razgibanemu spomeniku žrtvam holokavsta oziroma polju betonskih stel arhitekta Petra Eisenmana. Tako priljubljen kot ta spomenik novi 'učni center' verjetno ne bo postal, četudi v Berlinu pričakujejo, da bo Topografijo terorja obiskovalo po pol milijona ljudi na leto.