Gre za deli, s katerima so se zaradi obsežnosti in prevodne zahtevnosti ukvarjali kar dve leti. Začnimo z zapiski, ki jih je Inke Garcilas, potomec inkovskega kraljevskega rodu Garcilaso de la Vega, zapisal leta 1609. Knjiga je v prvi vrsti kronika, a se hkrati ponaša z etnografskimi, s filozofskimi in z lingvističnimi elementi, pravi etnologinja in kulturna antropologinja Tina Volarič

Avtor je popisal zgodbe iz življenja Inkov, ki jih je slišal v otroštvu. Dotika se tako politične ureditve tega imperija, gospodarstva, vsakdanjega življenja, šeg in verovanj kot tudi španskega osvajanja. Garcilaso naj bi se dela lotil zaradi ljubezni do svoje dežele in tudi zato, da bi Inki končno našli mesto v prepričljivih zgodbah.

Knjiga, zaklenjena pred javnostjo
Med perujskim odporom proti španskemu osvajanju konec 18. stoletja je knjiga doživela prepoved, ko je španski kralj Karel Tretji zapiske zaklenil pred javnostjo zaradi njihove dozdevno nevarne vsebine. Kraljevske zapiske o Inkih je prevedel Miro Bajt.

Roman o identitetah
Pamukovo delo Črna knjiga, roman o identitetah, tako individualnih kot kolektivnih, je prvi neposredni prevod iz turškega v slovenski jezik, s tem pa se je spopadla Erna Pačnik. Zgodba pripoveduje o Galipu, ki v Istanbulu išče svojo izgubljeno ljubezen. Njegovo iskanje usmerjajo skrivnostna znamenja, ki jih prebira iz časopisnih vrstic kolumnista in v istem obdobju izginulega sorodnika Celala. Roman je bil eden izmed glavnih razlogov za Nobelovo nagrado za književnost, ki jo je Pamuk prejel leta 2006.