Devetindvajsetletni gostinski delavec Denis Kokol se je javno prvič izpostavil šele na mariborskih vstajah, zdaj pa zbira podpise podpore za kandidaturo na županskih volitvah. Od potrebnih 812 je na dan pred iztekom roka zbral nekaj več kot 300 podpisov, kljub temu pa namerava vztrajati do konca. Sicer pa je pred časom ljudi pozival, naj podprejo katerega koli od neodvisnih kandidatov, saj meni, da "nismo šli na ulice zato, da bomo sedaj volili iste ljudi".

Tudi sam se je za kandidaturo odločil, ker je presodil, da so ljudje pri ponujanju alternative zadržani, saj večinoma računajo, da se bo namesto njih izpostavil kot nekdo drug. Sam je prepričan, da bi skupaj s Kanglerjem moral odstopiti tudi celotni mestni svet, a kljub temu meni, da bo novi župan lahko sodeloval tudi z obstoječim mestnim svetom, saj bo delo sveta po nedavnih dogodkih javnost budno in kritično spremljala.

Kaj je bil povod za vašo odločitev, da boste kandidirali za župana?
Preprosto je bilo videti, da se po dogodkih v Mariboru ni ponudila nobena alternativa. Večinoma vsak posameznik razmišlja, da sam ne bo šel v to, ker bo namesto njega to storil nekdo drug. In temu je treba enkrat storiti konec. Nekdo se pač mora opogumiti in reči, da tega ne bo več dovolil. K odločitvi pa so me nagovarjali tudi ljudje okoli mene.

Kaj je po vašem mnenju v Mariboru šlo narobe, da je sprožilo dogodke, ki so pripeljali v trenutni položaj?
To je jasno vsakomur. Franc Kangler je s svojo ekipo poskrbel za veliko stvari, ki so pripeljale v ta položaj, denimo propadla univerzijada, radarji in tudi sam odnos do meščanov. Že pred štirimi leti, ko mu je skupina ljudi prvič pokazala, da se ne strinja z njegovim vodenjem, nas je zaničevalno poimenoval "uličarji," "banditi" in podobno. Mislim, da tak odnos ljudje prepoznajo. Stvari so se pa v nadaljevanju samo še kopičile.

Kako kot Mariborčan gledate na proteste, ki so se razširili tudi po drugih krajih v Sloveniji, in kako gledate na kulturni praznik, ko se je zgodila vseslovenska ljudska vstaja na eni in Zbor za republiko na drugi strani?
Maribor je nedvomno bil povod za vse drugo dogajanje, saj se tudi v državni politiki dogajajo podobne stvari, tudi sodstvo deluje slabo. Mariborčani smo bili tisti, ki smo to potegnili, in potem so tudi številne iniciative stopile skupaj. Težave na lokalni mariborski ravni so do neke mere dokaj podobne težavam na državni ravni. Maribor je bil samo začetek vstaj, ki se bodo, če ne bo prišlo do sprememb, verjetno tudi nadaljevale. Kar se Zbora za republiko tiče, gre za še eno politično igro, ki je na neki način tudi provokacija. Zadnjih dvajset let, ko so eni in isti ljudje na oblasti, je prišlo do situacije, ko ljudje delajo za 400 evrov na mesec oziroma si kljub vsakodnevnemu delu skozi mesec ne morejo vsak dan privoščiti štruce kruha. To pomeni, da nekaj ni v redu, in jaz ne vidim, kako lahko potem ti isti ljudje organizirajo neke manifestacije, kjer nam ponujajo, da bodo isti ljudje stvari pripeljali na bolje. Če bi bilo to mogoče, bi se to verjetno že zgodilo.

Kakšno je vaše stališče do zahtev, da bi morali odstopiti tudi mestni svetniki? Ali bi obstoječi svet lahko ogrozil delovanje novega župana?
Vsekakor bi moral mestni svet odstopiti. V demokratični družbi bi morali, ko odstopi prvi človek, odstopiti tudi vsi drugi. Oni tega ne razumejo in protestnikom govorijo, da to ni demokratičen način. Vemo pa, da bo tudi novi župan s takšnim mestnim svetom težje deloval. Po drugi strani pa bo, vsaj po mojem mnenju, imel novi župan možnosti za kakovostno delo, saj bo mestni svet tudi bolj pod pritiskom javnosti in bo moral potrditi zadeve, ki se bodo izkazale kot dobre za mesto. Tu bodo gotovo tudi preko medijev mestni svetniki pod pritiskom. Hkrati pa bo zaradi tega mestni svet tudi pozornejši na samega župana, če bo ta imel nekakšne čudne zahteve, kot jih je imel Kangler.

Franc Kangler je za seboj pustil več nedokončanih projektov. Bi jih vi, če bi bili izvoljeni, izpeljali do konca?
On je res pustil veliko projektov, a ti gotovo niso vezani nanj, kot je to rad poudarjal. Projekte, ki so dobri za mesto, lahko nadaljuje kdor koli. Sicer pa je bila največja težava, da si mesto Maribor pod Kanglerjevim vodstvom ni določilo prioritetnih ciljev, tako da še danes ne vemo, kam gremo. Gradili smo fontane, stolpnice in podobno, medtem ko bi morale biti prioritete usmerjene k ljudem, socialnemu področju in gospodarstvu. Že ceste same so katastrofalne. Celotna njegova zastavitev projektov, je bila, za moje pojme, žalostna.