Slovenski narod je razglasitev nove države že v naslovu označil za dan svobode. Foto: Arhiv NUK
Slovenski narod je razglasitev nove države že v naslovu označil za dan svobode. Foto: Arhiv NUK

Konec prve svetovne vojne, imenovane tudi velika vojna, za katero so računali, da bo končala vse tedanje vojne, pa svetu ni prinesel pravega miru. Orožje na bojiščih je sicer utihnilo, boj pa se je prenesel na diplomatski parket. Tako so se že jeseni 1918 sesula nekatera stara cesarstva, vzniknile pa so tudi nove državne povezave.

Woodrow Wilson
Ameriški predsednik Woodrow Wilson (1856‒1924), ki je s svojimi znamenitimi "točkami" omogočil osamosvojitev Slovanov izpod Avstro-Ogrske. Foto: Wikipedia
Manifestacija na dan svobode
Zbirališče na ljubljanskem Kongresnem trgu je 29. oktobra 1918 posnel fotograf Avgust Bešter. Foto: Arhiv NUK
Sabor
Zbirališče Hrvatov pred saborom 29. oktobra 1918. Foto: Wikipedia

V torek, 29. oktobra, 1918 se je Ljubljana že navsezgodaj zbudila ob igranju koračnic. Za spodbuden začetek dneva so bile naprošene godbe iz Trbovelj, Zidanega Mostu in Višnje Gore. Izhodišče njihovih pohodov so bili Narodni dom, hotel Slon in kavarna Evropa. Tam okrog sedmih, osmih pa so v mesto začeli prihajati tudi bogato opremljeni in močno zasedeni vozovi. Množica se je zbirala na Kongresnem trgu in prostoru pred pošto in hotelom Slon ter se potem ob devetih začela razvrščati v sprevod.

Ivan Hribar
Ivan Hribar (1851‒1941) je v Ljubljani sporočil razglasitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Foto: dLib

Prvo slovensko državotvorno dejanje leta 1918 torej pomeni velik narodni podvig: prvič v zgodovini smo bili sploh povprašani, v kakšni državi želimo živeti. Prvič smo se lahko odločali o obliki državne ureditve in smo torej izbirali med republiko (vladavino ljudstva) ali monarhijo (nadvlado zajedavskih grofov in baronov). Prvič se je v imenu neke države pojavila oznaka slovenstva, in to celo na prvem mestu. In prvič so na čelo kake države postavili Slovenca, v tem primeru dr. Antona Korošca.

Izsek iz Slovenskega naroda
Slovenski narod je 13. novembra objavil uradno francosko obvestilo o premirju in uri, ko je na bojiščih zavladal mir. Foto: Arhiv NUK
Dr. Anton Korošec
Dr. Anton Korošec (1872‒1940) je bil ključna slovenska politična osebnost leta 1918 in predsednik nove Države SHS. Foto: Wikipedia
Dr. Mihajlo Rostohar
Dr. Mihajlo Rostohar (1878‒1966) je odrekel vojaško pokorščino Avstro-Ogrski in prvi prisegel novi slovanski državi. Foto: Wikipedia

Pomenile so njihovo odrešitev – v pravem pomenu besede. Enajstega novembra 1918 se je namreč natanko ob enajsti uri končala prva svetovna vojna. Zjutraj ob petih je bilo v nekem potniškem vagonu podpisano premirje med tedanjimi evropskimi antantnimi silami in Nemčijo, šest ur pozneje pa je na bojiščih že zavladal mir.

Za božič so bili zares doma
Ko so poleti 1914 možje in fantje navdušeni odhajali na fronto, so jim poveljniki vseh vpletenih strani obljubljali, da bodo ob božiču že nazaj. Res je, držali so besedo, vendar z nemajhno "zamudo". Vpoklicani so namreč računali na božič leta 1914. Zadeva pa se je zavlekla kar za štiri leta, vse do pozne jeseni leta 1918, ko je končno le nastopil mir in so potem od bojev utrujeni vojaki in njihovi domači božič res lahko praznovali v družinskem krogu.

Na pogorišču starega sveta
Konec prve svetovne vojne, imenovane tudi velika vojna, za katero so računali, da bo končala vse tedanje vojne, pa svetu ni prinesel pravega miru. Orožje na bojiščih je sicer utihnilo, boj pa se je prenesel na diplomatski parket. Tako so se že jeseni 1918 sesula nekatera stara cesarstva, vzniknile pa so tudi nove državne povezave.

V kotlu dogodkov, ki so kar prehitevali drug drugega, so se znašli tudi slovanski narodi, ki so do tedaj živeli pod žezlom Avstro-Ogrske. V času vojne so si še posebej Slovenci, Hrvati in Srbi prizadevali, da bi staro monarhijo posodobili in v njenem okviru zaživeli podobno, kot so si to uredili Nemci in Madžari. Konec meseca maja 1917 so tako poslanci vseh treh južnoslovanskih narodov, združeni v Jugoslovanski klub, prišli na dan s posebno deklaracijo, ki je na podlagi naravnega prava zahtevala ustanovitev nove slovanske državne enote, vendar še vedno v okviru tedanje Avstro-Ogrske.

Načrt pa pri parlamentarcih in cesarju Karlu ni dobil podpore. Obenem s tem pa so se spomladi 1917 v evropski spopad vmešale tudi Združene države Amerike. Z njihovo pomočjo naj bi se vojna čim prej končala in naj bi kmalu nastopil dolgo pričakovani mir. Za uspeh tega načrta se je še posebno zavzel sam ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je do novega leta 1918 pripravil zanimivo rešitev krize.

V 14 točkah, imenovanih Fourteen points, je po praznikih obelodanil lastno zamisel za ureditev spornih zadev. Ena od točk, deseta po vrsti, se je tako nanašala tudi na ozemeljsko ureditev slovanskega vprašanja v Avstro-Ogrski. Wilson je v njej živečim narodom naklonil pravico do samoodločbe (autonomous development ali tudi self-determination).

To pa je bila dobrodošla novost. Poljska, ki je bila do tedaj že več kot stoletje razdeljena med Nemčijo, Rusijo in Avstro-Ogrsko, bi lahko po končani svetovni vojni postala samostojna država. Češka, ki si je že v devetnajstem stoletju prizadevala za vzpostavitev avstro-ogrsko-češke države, pa bi od ogrskega dela stare monarhije lahko prevzela Slovaško in se prav tako osnovala kot republika. Vprašanje pa je bilo, kako naj bi se opredelili njuni bratje na slovanskem jugu.

Med Slovenci, Hrvati in Srbi
Najnovejši položaj je tudi od Slovencev terjal kar najhitrejše in najmodrejše ukrepanje. Po italijanski ofenzivi ob reki Piavi, ki je junija 1918 močno načela sloves cesarsko kraljeve armade, pa jim je dobesedno začela teči voda v grlo.

Politični veljaki v Ljubljani so končno le sprevideli, da stare delitve ne vodijo nikamor, zato so se prijateljsko sestali še pred koncem poletja. Po velikem šmarnu je tako 16. in 17. avgusta 1918 prestolnica doživela pomembno zborovanje, na katerem so se povezale dejavne politične stranke in ustanovile Narodni svet, ki naj bi Slovence enotno popeljal v nove čase.

Ta nadstrankarska organizacija pa je poleg urejanja domačih razmer začela iskati tudi povezave z drugimi južnimi Slovani. Prizadevanja so bila uspešna in tako je bil v dneh 5. in 6. oktobra v Zagrebu ustanovljeno Narodno vijeće Slovenaca, Hrvata i Srba, torej Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, katerega predsednik je postal Slovenec dr. Anton Korošec.

Zadnji dnevi pod Avstrijo
Vojna se je medtem še nadaljevala, a na bojiščih ni bilo zaslediti večjega premika. Narodnostna vrenja v državi pa so cesarja Karla prisilila k spremembi stališč do prizadevanj iz nenemških delov njegove države. V sredi oktobra je tako že ponujal federalistično ureditev države in večjo samostojnost posameznih narodnih enot. Toda bilo je že prepozno.

Položaj je še zaostril vnovičen napad Italijanov, ki so v četrtek 24. oktobra, torej leto dni po končanih bojih ob Soči, prebili avstrijske položaje ob reki Piavi in zajeli 300.000 avstro-ogrskih vojakov. Nekdaj tako proslavljena armada cesarja Karla je pričela razpadati. In tedaj je bilo vsakomur popolnoma jasno, da stari monarhiji grozi neizprosni konec.

Člani Narodnega sveta v Sloveniji so sprevideli, da je nastopil čas, ko je Avstriji treba dati končno slovo, prebivalstvo pa pred napredujočim sovražnikom zaščititi po lastni plati. In tako je že v začetku naslednjega tedna napočil dan, ki je Slovencem in drugim južnoslovanskim narodom v okviru Habsburške monarhije prinesel težko pričakovano osvoboditev.

Dan svobode
V torek, 29. oktobra 1918, se je Ljubljana že navsezgodaj zbudila ob igranju koračnic. Za spodbuden začetek dneva so bile naprošene godbe iz Trbovelj, Zidanega Mostu in Višnje Gore. Izhodišče njihovih pohodov so bili Narodni dom, hotel Slon in kavarna Evropa.

Tam okrog sedmih, osmih pa so v mesto začeli prihajati tudi bogato opremljeni in močno zasedeni vozovi. Množica se je zbirala na Kongresnem trgu in prostoru pred pošto in hotelom Slon ter se potem ob devetih začela razvrščati v sprevod.

Na čelu so korakali konjeniki liberalnega telovadnega društva Sokol, nato pa so se vrstili vozovi iz mesta in oklice. Sledili so jim katoliški telovadci Orli, prav tako na konjih in nadaljnja množica voz. Večina ljudi pa se je na krožno pot odpravila kar peš: šolska mladina, telovadci Sokola in Orla, strokovna in kulturna društva, vojaki, nekateri ujetniki, invalidi in številni posamezniki. Sprevod se je najprej pomikal po Dunajski cesti, potem pa zavil na desno proti kolodvoru. Tu je tekla Cesta ob Južni železnici. Od tam se je spet usmeril desno po Resljevi cesti, vse do Jubilejnega (Zmajskega) mostu. Na drugi strani Ljubljanice so se ljudje obrnili proti škofijskemu poslopju in mestni hiši. Od tam pa so korakali, jahali in se peljali čez Mestni trg do šentjakobske cerkve. Sledilo je spet prečkanje Ljubljanice ter pot po Zoisovi in Emonski cesti vse do Valvasorjevega trga (danes trga francoske revolucije). Po Vegovi ulici pa je množica nadalje prispela do prostornega Kongresnega trga s parkom Zvezda. Tjakaj se je nagnetlo, reci in piši, okrog 30.000 ljudi.

Nova država je rojena
Prireditev, imenovano "manifestacija", je organiziral posebni "manifestačni" odbor, ki je k sodelovanju povabil najvidnejše politične osebnosti tedanjega časa. Z balkona deželnega dvorca (danes sedeža ljubljanske univerze) so tako zadoneli slovesni nagovori strankarskih predstavnikov in veljakov. Čast oznanjenja nove države v tem delu Evrope je pripadala nekdanjemu ljubljanskemu županu, med vojno pa političnemu pregnancu, Ivanu Hribarju, ki je na tem shodu zastopal Narodni svet za Slovenijo in Narodno vijeće iz Zagreba. V zanosnem govoru se je spomnil vseh, ki so bili zaslužni, da smo Slovenci dočakali dan osvoboditve izpod Avstro-Ogrske in začetek življenja v novi državi Južnih Slovanov.

Hribarju je sledil dr. Lovro Pogačnik, kot zastopnik Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanskega kluba na Dunaju. Nato je v imenu kranjskega deželnega zbora govoril njegov podpredsednik dr. Karel Triller. Jugoslovansko socialno demokratsko stranko je zastopal Josip Kopač, v imenu ljubljanskega mestnega sveta in Jugoslovanske demokratske stranke (bivših liberalcev) pa se je oglasil dr. Ivan Tavčar. Močno vznemirjeno množico je pozdravil z besedami: "Dandanes je dan našega vstajenja. Naša slavnost velja temu vstajenju. Zamolčati pa nočem, da je naša slavnost obenem slovesen pogreb. Pokopujemo namreč predvsem tisti krivični vpliv avstrijskega ponemčevanja, ki nas je stoletja moril v svojih krempljih ..."

Na koncu pa je spregovoril še ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki je že dolgo slovel zaradi svojega navdušenja za novo slovansko državo.

Nastop poročnika Rostoharja
Med sprevodom, ki je dospel do Kongresnega trga, je bila tudi peščica, kakih dvesto, avstro-ogrskih vojakov, vseh po vrsti slovenske krvi. Štiridesetletnemu poročniku Mihajlu Rostoharju je uspelo, da se je mimo uradnega programa uvrstil med govornike. Pred vznemirjeno množico je iz nožnice potegnil sabljo in zaklical: "Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!" Množica je z odobravanjem sprejela to njegovo pogumno dejanje, ki bi seveda, če bi se zadeve iztekle drugače, pomenilo veleizdajo.

S tem je bil spored na Kongresnem trgu končan. Poleg slavnostnih govornikov so se odrezali tudi pevci društev Glasbena Matica, Ljubljanski zvon in Slavec, ki so si dali duška s pesmimi v slovanskem duhu, kot na primer Buči, buči, morje Adrijansko, Slovenec sem, Lijepa naša domovino, Onamo, onamo in podobne.

Na zborovanju v Ljubljani pa ni bilo človeka, ki ga je marsikdo težko pričakoval: predsednik Slovenske ljudske stranke, Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu in predsednik Narodnega vijeća v Zagrebu, dr. Anton Korošec, je bil namreč odsoten, ker se je že podal v Švico, da v mednarodnih krogih zagotovi priznanje novi slovanski državi na jugu Avstro-Ogrske.

Naprej
Po velikem zborovanju, se je množica skozi ozko Wolfovo ulico podala proti Prešernovemu spomeniku. Ta je bil slovesno okrašen, ob njem pa so ljudi pričakale "narodne dame" v svojih značilnih narodnih nošah. Njihova predstavnica Franja Tavčarjeva, žena ljubljanskega župana, je nanj slovesno položila venec. In spet so se oglasili tudi slovenski pevci.

Od pesnikovega spomenika pa je ljudstvo pot vodila navzgor po Prešernovi (danes Čopovi) ulici, kjer je bil pred hotelom Slon tudi razhod množice. V času sprevoda so bile v Ljubljani zaprte vse trgovine. Prekinjene so bile tudi razprave na sodišču. Mesto je bilo svečano okrašeno s cvetjem in zastavami. Dvoglavega orla, ki je krasil grb avstro-ogrske države in tudi pročelje mestne hiše pa je v teku dneva "zmanjkalo". V novi državi ni imel več nobenega pomena.

Preostali dogodki velikega dne
Po razhodu je ljudi čakalo še nekaj zanimivosti. V deželnem gledališču je bila popoldne posebna predstava. Tisti, ki se za kulturo ni navduševal, pa je lahko zavil v hotel Union, kjer se je ob treh začela ljudska veselica. Zvečer pa je bila zopet dana možnost za ogled gledališke predstave.

Tega dne pa je zasedal tudi mestni svet, ki je moral urediti vse potrebno, da v naslednjih dneh ne bi prišlo do neprijetnosti, kajti Avstrija še ni rekla zadnje besede.

Vzporednice
Istega dne kot je bilo v Sloveniji veliko zborovanje, je tudi hrvaški sabor v Zagrebu sprejel odcepitev od Avstro-Ogrske in razglas o ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tudi tam se je na trgu pred to zakonodajno hišo zbrala velika množica. Na Dunaju pa je cesar Karel prosil za premirje. Ljubljanski škof Jeglič se je na dan osvoboditve v svojem navdušenju odločil za posebno dobrodelno dejanje. Novoustanovljeno Narodno galerijo, ki je vzbrstela pred dobrim mesecem, 18. septembra 1918, je namreč osrečil s kraljevskim darom 20.000 kron.

Dan potem
Narodni svet za Slovenijo je dan po razglasitvi, že v sredo, stal pred pomembnimi odločitvami. Ukinjena je bila avstrijska policija, treba pa je bilo rešiti tudi vojaške zadeve, da oblast na Dunaju v Ljubljano ne bi poslala vojske, ki bi zatrla ljudska prizadevanja. V tem pogledu pa se je spet izkazal poročnik Rostohar. S prijatelji je na kolodvoru prestregel vlak s hrvaškimi vojaki, ki so se iz Zagreba peljali na pomoč zdesetkani avstrijski armadi v Italiji. Rostohar je Hrvate prepričal, da je vojne konec in da je tudi že Zagreb razglasil novo državo. Skupaj z njimi je potem razorožil vojake, ki so v Cukrarni stražili ruske in srbske vojne ujetnike. Celotna četa pa je potem zajela še delujočo avstrijsko posadko, ki pa so jo sestavljali le Madžari.

V četrtek, 31. oktobra, je predsedstvo Narodnega vijeća, ki je predstavljalo vrhovno oblast v novi državi, na predlog Narodnega sveta v Ljubljani imenovalo prvo narodno vlado za Slovenijo. Njen predsednik je postal poslanec dr. Josip Pogačnik. Imela je vsa pooblastila za urejanje zadev na območju Slovenije, z izjemo vojske in zunanje politike.

Dotedanji deželni predsednik grof Attems je tega dne z dvema avtomobiloma odpotoval iz Ljubljane. Nekaj dni pozneje je Avstrija prosila za premirje, 11. novembra pa je tudi Nemčija omogočila, da je na vseh bojiščih zavladal mir.

Prva zgodba o uspehu
Konec oktobra 1918 je bila torej rojena slovenska državnost. Še leta 1883, ko so na Kranjskem slovesno praznovali 600-letnico življenja Slovencev pod habsburško krono in je deželo obiskal tudi sam cesar Franc Jožef, se je zdelo, da bo tako trajalo še vse prihodnje čase. Razmere pa so zdaj, komaj 35 let pozneje, pokazale, da Slovenci znamo stopati tudi po samostojni poti.

Prvo slovensko državotvorno dejanje leta 1918 torej pomeni velik narodni podvig: prvič v zgodovini smo bili sploh povprašani, v kakšni državi želimo živeti. Prvič smo se lahko odločali o obliki državne ureditve in smo torej izbirali med republiko (vladavino ljudstva) ali monarhijo (nadvlado zajedavskih grofov in baronov). Prvič se je v imenu neke države pojavila oznaka slovenstva, in to celo na prvem mestu. In prvič so na čelo kake države postavili Slovenca, v tem primeru dr. Antona Korošca.

Dan spomina
Nova država Slovencev, Hrvatov in Srbov pa je žal živela le dober mesec dni. V mednarodnem pogledu ji je sicer uspelo navezati nekatere diplomatske stike, vendar pa jo je uradno, sredi novembra, priznala le Kraljevina Srbija. Kot najugodnejša rešitev se je zato pokazala združitev s to bratsko slovansko državo. Prvega decembra 1918 je tako vzniknila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta dan je potem postal "zveličaven" pri obujanju spominov na pretekla združevalna leta.

29. oktober pa je vse bolj tonil v pozabo. Vendar ne povsod. Pred devetdesetimi leti je denimo prav na predvečer njegove desete obletnice, 28. oktobra 1928, Slovenija predstavila novo pridobitev. Po poskusnem oddajanju, ki je trajalo že od meseca septembra, je namreč tega dne uradno začel delovati Radio Ljubljana.

Konec prve svetovne vojne, imenovane tudi velika vojna, za katero so računali, da bo končala vse tedanje vojne, pa svetu ni prinesel pravega miru. Orožje na bojiščih je sicer utihnilo, boj pa se je prenesel na diplomatski parket. Tako so se že jeseni 1918 sesula nekatera stara cesarstva, vzniknile pa so tudi nove državne povezave.

V torek, 29. oktobra, 1918 se je Ljubljana že navsezgodaj zbudila ob igranju koračnic. Za spodbuden začetek dneva so bile naprošene godbe iz Trbovelj, Zidanega Mostu in Višnje Gore. Izhodišče njihovih pohodov so bili Narodni dom, hotel Slon in kavarna Evropa. Tam okrog sedmih, osmih pa so v mesto začeli prihajati tudi bogato opremljeni in močno zasedeni vozovi. Množica se je zbirala na Kongresnem trgu in prostoru pred pošto in hotelom Slon ter se potem ob devetih začela razvrščati v sprevod.

Prvo slovensko državotvorno dejanje leta 1918 torej pomeni velik narodni podvig: prvič v zgodovini smo bili sploh povprašani, v kakšni državi želimo živeti. Prvič smo se lahko odločali o obliki državne ureditve in smo torej izbirali med republiko (vladavino ljudstva) ali monarhijo (nadvlado zajedavskih grofov in baronov). Prvič se je v imenu neke države pojavila oznaka slovenstva, in to celo na prvem mestu. In prvič so na čelo kake države postavili Slovenca, v tem primeru dr. Antona Korošca.