Oktobra 2010 je Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012, povabil Marto Gregorčič k snovanju programa Evropske prestolnice kulture. Že novembra so imeli začrtane okvire programa Urbanih brazd, oblikovano raziskovalno ekipo, ki je imela bogate izkušnje tujih praks na ekoloških in socialnih področjih alternativne produkcije. Pri pripravi programa so upoštevali globalne in lokalne okoliščine, zgodovinske in kulturne prednosti in priložnosti mesta Maribor ter splošne potrebe ljudi in življenja v času kapitalizma. Foto: Urbane brazde, Vanja Bučan
Oktobra 2010 je Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012, povabil Marto Gregorčič k snovanju programa Evropske prestolnice kulture. Že novembra so imeli začrtane okvire programa Urbanih brazd, oblikovano raziskovalno ekipo, ki je imela bogate izkušnje tujih praks na ekoloških in socialnih področjih alternativne produkcije. Pri pripravi programa so upoštevali globalne in lokalne okoliščine, zgodovinske in kulturne prednosti in priložnosti mesta Maribor ter splošne potrebe ljudi in življenja v času kapitalizma. Foto: Urbane brazde, Vanja Bučan

Projekt je sestavni del programskega sklopa Urbane brazde in se financira s sredstev Evropske prestolnice kulture oziroma javnega zavoda Maribor 2012. Realizacije projekta pa ne bi bila mogoča brez številnih ur brezplačnega dela bodočih vrtičkarjev.

Matej Zonta
Urejanje urbanih vrtov Maribor
Najpomembnejšo vlogo je odigral odziv ljudi, ki so projekt takoj podprli. "Urbane brazde soustvarjamo skupnosti, ki so se začele samoiniciativno in vzajemno povezovati in sodelovati," pojasnjuje Zonta. Foto: Urbane brazde, Vanja Bučan
Otroci urejajo okolico šole
V navezavi s projektom Trajnostna lokalna preskrba, kjer zadruga Dobrina že četrti mesec delno preskrbuje določene javne zavode na Teznem z živo, sezonsko hrano, poteka tudi urejanje vrtov in okolice teh zavodov. Postavljajo primer, kako lahko učilnica postane vrt in vrt predavalnica. Foto: Urbane brazde, Vanja Bučan

Seveda to, da bi brez večjih ovir končali projekt, katerega odprtje je 9. junija. Na ravni oblasti, da bi bil posluh za te prakse in da bi jih, kjer je to potrebno, tudi podprli, vsaj tako kot to počnejo v nekaterih državah Evropske unije, denimo v Angliji, kjer s triletnim financiranjem podprejo šolo, ki si želi urediti kuhinjski vrt ali z obveznim zagotavljanjem površin za vrtičkarje, ko se zbere zainteresirana skupina teh. Na ravni skupnosti pa, da bi ljudje v naših praksah prepoznali enega izmed mogočih načinov organiziranja, ga sprejeli, popravili, dopolnili in, kar je najpomembnejše, spravili v vsakdanjo prakso brez večjega odlašanja.

Matej Zonta o tem, kaj si vodje projekta najbolj želijo
Urbani vrtovi Maribor
Vrtičkarji so se zavezali, da ne bodo uporabljali sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev in mineralnih gnojil, temveč le tista sredstva, ki so v skladu s pravili ekološkega kmetovanja. Vrtiček bodo redno vzdrževali, da se pleveli in škodljivci ne širijo. Foto: Arhitekturni studio Sani Okretič
Urbani vrtovi Maribor
Vrtičkar ima možnost zakupa vrtička v velikosti 50 ali 100 kvadratnih metrov. O velikosti vrtičkov odloča vrtni odbor na predlog vrtičkarja ter na podlagi njegovih zmožnosti in razpoložljivih vrtičkov. Za vrtičkarje s posebnimi potrebami obstaja možnost zakupa dvignjenih gredic. Foto: Arhitekturni studio Sani Okretič
Urbani vrtovi Maribor
Po zgledu bogatih evropskih primerov skupnostnega urbanega vrtnarstva so neposredno ob veliki koncentraciji blokovskih naselij vzpostavili alternativne skupnostne vrtove. Foto: Arhitekturni studio Sani Okretič

zdrave hrane in samooskrbe, ki je bila včasih ljudem samoumevna, se vse bolj krepi. Da bi tudi prebivalcem mest omogočili gojenje lastnih pridelkov, v Mariboru poteka projekt urbanih vrtov.

Slovenija je po možnosti samooskrbe s hrano med zadnjimi v Evropi. Ker se vedno bolj zavedamo, da je za uživanje kakovostnih živil pomembno, da je pot od njive do krožnika čim krajša, se z različnimi projekti in spodbudami stvari z majhnimi koraki spreminjajo. Eden izmed pomembnih in zelo zanimivih projektov poteka v Mariboru v sklopu Evropske prestolnice kulture. Začrtala ga je sociologinja Marta Gregorčič in raziskovalka ekipe, ki je upoštevala predvsem potrebe občanov Maribora v času kapitalizma. Gre za urbane vrtove – obdelovalno zemljo na obrobju blokovskih naselij, kjer imajo tamkajšnji prebivalci možnost dobiti svojo gredico za lasten vrtiček.

"Urbani vrtovi predstavljajo ekonomske, ekološke, kulturne in socialne izzive lokalnemu prebivalstvu, saj poleg prostora za druženje, menjave, interakcije, samooskrbo in učenje nudijo tudi socialni in kulturni korektiv, hkrati pa ponovno povežejo življenje z neposrednim izkustvom zadovoljevanja človekovih potreb," je zapisano v predstavitvi na njihovi spletni strani. Projekt poteka že leto dni in v tem času so dobili hektar neobdelane zemlje pri Borovi vasi v Mestni četrti Radvanje, ki je v lastni občine.

85 vrtičkov, skupna lopa, igrala, potke ...
Tam so zasnovali poseben model skupnostnih vrtov, ki najemnikom nudi gredice ter skupne površine, na katerih bodo zgrajena skupna lopa, pokrit prostor s klopmi, igrišče za otroke, travnat del, potke, skupni nasadi drevja in grmičevja. Uporabljeni bodo le naravni materiali, skrb za skupne površine pa bo stvar vseh vrtičkarjev. Zanimanje in navdušenje med občani sta bili izjemni in 85 vrtičkov v izmeri 50 oziroma 100 kvadratnih metrov je premalo za vse, ki si jih želijo. Trenutno na lokaciji potekajo še zadnja dela za ureditev območja, tako da bodo lahko vrtičkarji začeli obdelovanje letos aprila. Čez zimo so organizirali izobraževanja in delavnice o različnih vidikih ekološkega vrtnarjenja, ki so bili obvezni za najemnike.

Drugi del projekta urbanega vrtnarstva pa predstavlja ureditev vrtičkov in nasada sadnega drevja v mariborskih osnovnih šolah in domovih za starostnike. Z vračanjem možnosti za gojenje lastnih začimb in sadja v šole, kar je nekoč že bila praksa, želijo obogatiti pedagoški proces ter znova vzpostaviti stik otrok z naravnim okoljem.

O tem, kako poteka projekt in kakšen je odziv ljudi, smo se pogovarjali s koordinatorjem projekta Matejem Zonto.

Projekt urbanih vrtov poteka leto dni. Od kod ideja in kako je projekt zaživel?
Pri Skupnostnem urbanem vrtu pa smo se morali opreti predvsem na tuje prakse iz Avstrije, Nemčije, Anglije, Irske, ZDA. Take oblike skupnostnega urbanega vrta, kot smo ga predvideli, v Sloveniji še ni. Edini nam znani primerljivi primer z vidika organizacije skupnosti je projekt Onkraj gradbišča v Ljubljani. Sicer pa v Sloveniji prevladuje individualno vrtičkarstvo, kjer vsak vrtičkar postavi svojo lopo in ograjo. Se pa tudi pri teh oblikah vrtnarjenja razvije določena oblika skupnosti, ki je zelo pomembna, od izmenjave semen, sadik do nasvetov, in včasih to prerase v druženje in prijateljstvo. To so tisti pomembni vidiki vrtičkarstva, ki jih je izgon vrtičkarjev v Ljubljani poteptal. Zato radi pravimo, da smo se iz domačih praks in načrtov največ naučili od ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ljubljanski primer je pokazal, kako se vprašanja vrtičkarstva in vrtičkarjev ne smemo nikakor lotiti - ni bil napačen samo izgon vrtičkarjev, ampak tudi način, kako so se z odlokom lotili novih ureditev vrtov. Kot dober primer ureditve, ki je bil pripravljen za Maribor, velja načrt iz osemdesetih let, ki je predvideval ureditev vrtov v Stražunskem gozdu, a ni bil realiziran. Opremljeni s temi primeri in praksami iz tujine smo sestavili predlog ureditve skupnostnega urbanega vrta. Predlagali smo pet lokacij v mestu. Zaradi različnih razlogov - razpršeno lastništvo, načrti gradenj - smo se s podžupanom Mestne občine Maribor Tomažem Kanclerjem dogovorili za najprimernejšo lokacijo pri Borovi vasi v Mestni četrti Radvanje, ki je bila neobdelana, v bližini drugih vrtičkarjev in najbolj gosto poseljenega dela mesta.

Kakšen je odziv ljudi?
Odziv ljudi je izjemen, ne le v Mariboru, tudi v partnerskih mestih, predvsem pa prihajajo želje po podobnih projektih iz Ljubljane, Kranja. Prav tako so številni tuji strokovnjaki že prišli podpret in preverit naš model skupnostnega urbanega vrta. Napovedane imamo že številne oglede skupnostnega urbanega vrta - organizacije diplomiranih agronomov mariborske univerze, profesorjev in študentov z Univerze v Ljubljani, skupine vrtičkarjev in študentov iz Gradca, hkrati se vrstijo tudi obiski tujih novinarjev. Čudovit odziv ljudi in podporo lokalnega prebivalstva pa lahko začutimo vsakič, ko delamo na lokaciji. Okoliški prebivalci se ustavljajo na sprehajalni stezi in zato tudi ni čudno, da že več mesecev povpraševanje po vrtičku presega zmožnosti skupnostnega urbanega vrta. Dober odziv vrtičkarjev se kaže tudi v njihovem rednem obiskovanju sestankov, predavanj in delovnih akcij, ki jih neprekinjeno organiziramo že od poletja 2011, od dvakrat do trikrat na mesec. Trenutno smo zapolnili že vseh 85 vrtičkov in na čakalni listi je okoli 20 ljudi, številka pa narašča iz dneva v dan. Med več kot sto zainteresiranimi so predvsem prebivalci bližnjih blokov iz Borove in Nove vasi.
Kaj največ gojijo najemniki vrtov?
Pripravo na prvo sezono skupnostnega vrta začnemo v aprilu, zato za zdaj lahko omenim le skupnostno zasaditev, ki so jo vrtičkarji z delovnimi akcijami opravili novembra 2011. Gre za skupni nasad starih lokalnih sort sadnega drevja, ki je v večji meri zasajeno zunaj zagrajenega območja vrta in je namenjeno tudi sprehajalcem, ter skupni nasad sadnega grmičevja, ki obkroža celotno območje vrta.
Koliko stane najemnina?
Pri skupnostnem urbanem vrtu težko govorimo o najemnini v klasičnem pomenu. Gre namreč za to, da celotna skupnost vrtičkarjev, ki se je organizirala v društvo, prevzame v najem celotno območje in kolektivno skrbi za življenje vrta. V našem primeru so vrtičkarji za potrebe delovanja ustanovili društvo Urbani eko vrt. Tako društvo dobi od mesta v najem parcelo po simbolni najemnini nekaj centov za kvadratni meter na leto. Se pa zaveže, da bo vzdrževalo celotno območje in da bo skrbelo, da bodo vrtičkarji obdelovali vrtove v skladu s standardi, ki veljajo za ekološko kmetovanje. Tako vsak vrtičkar poleg simbolne uporabnine za svojih 50 ali 100 kvadratnih metrov plačuje tudi sorazmerni delež za uporabo skupnih površin. Plača tudi članarino za društvo in vplača letni delež v sklad za vzdrževanje skupnih objektov, lop, igral, ograje in nasadov. Zaveže se k plačilu dela stroškov odvoza komunalnih odpadkov in letnega nadzora spoštovanja predpisov ekološke pridelave. Hkrati vsak vrtičkar določeno število ur nameni za sestanke in skupne delovne akcije. To je del pravilnika, ki so ga sprejeli sami vrtičkarji. Če vse navedeno seštejemo, lahko z gotovostjo trdimo, da je celotni letni strošek za vrtičkarja bistveno nižji, kot znaša samo letna najemnina za vrtičkarja v Ljubljani (1,1 € za kvadratni meter na leto).

Boste vrtove še širili?
Glede na predvidena sredstva in čas projekta širitev dodatnih primerov skupnostnega vrta ni mogoča. Smo pa še naprej pripravljeni svetovati in izobraževati javne institucije, vrtce, šole, domove za starejše, skupine vrtičkarjev … V Mariboru ustvarjamo majhne, a pomembne primere dobrih praks ter smo pridobljene izkušnje in znanje pripravljeni deliti s tistimi, ki želijo v svojem lokalnem okolju ustvariti podobne vrtove v dobro skupnosti.

Ob tem pa poteka še podoben projekt v šolah.
V sklopu projekta Izobraževalno-rekreacijski vrtovi v javnih institucijah pa smo se osredotočili na Mestno četrt Tezno, kjer smo že v letu 2011 uredili šolski vrt na Osnovni šoli Martina Konšaka in Osnovni šoli Slave Klavore ter vrtove v treh enotah vrtca Tezno. S tem smo vrtove vrnili tja, kjer so nekoč v še večjem obsegu že obstajali. Še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti je imela skoraj vsaka šola kuhinjski vrt in sadno drevje, ki je bilo uporabljeno tudi za prehrano otrok. Ko smo urejali dvajsetmetrsko tradicionalno pergolo v eni izmed enot vrtca Tezno, je direktorica vrtca našla staro fotografijo tega vrtca, na kateri je bila podobna pergola. Na območju nekdanjega kuhinjskega vrta Osnovne šole Martina Konšaka smo z učenci uredili dvignjeno gredo z zelišči in zelenjadnicami, metuljni vrt, vodni motiv ter polkrožno pergolo s klopcami za učilnico v naravi. Postavljamo primer, kako lahko učilnica postane vrt in vrt predavalnica.
Je povpraševanje tudi od drugod?
Želja po sodelovanju je prišla tudi od nekaterih drugih šol in domov v Mariboru, a vseh želje zaradi omejenosti programskih sredstev ne moremo realizirati. Vendarle pa se trudimo redno predstavljati vrtove, nekateri angažirani ravnatelji ali drugi delavcih na šolah so našo pobudo že prenesli v svoje šole, na zelenice pred šolo in v nove sadovnjake. S tem ko se vrt vključuje v pedagoški proces, pridobivamo vsi – otroci, učitelji, drugi sodelavci -, predvsem pa se s takim učenjem odpirajo tudi nove percepcije in razumevanja o naravnem in socialnem okolju, ki ga soustvarjamo.

Je kakšen odziv državnih institucij na vaš projekt?
Spodbuden odziv je bil že ob predstavitvi projektov v Bruslju. Uradni odziv smo v Sloveniji prejeli od nekdanjega ministra za kmetijstvo Dejana Židana, s katerim smo imeli tudi sestanek. Minister je izrazil podporo projektu. Na ministrstvu so konec 2011 načrtovali delovno skupino za urbano vrtnarstvo, kamor so nas povabili, a je do zdaj ostalo na ravni dogovorov. Glede na kolektivno pogodbo nove vlade in izjave ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča bi bilo smiselno nadaljevati pogovore ter jih voditi tudi v povezavi z drugimi resorji - na primer šolstvom, v primeru šolskih vrtov. Sicer pa smo že lani prejeli številne neformalne pohvale od različnih ljudi na raznih ministrstvih in tudi evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika.

Oglejte si 3D-animacijo Urbanih vrtov, ki so jo pripravili v Arhitekturnem studiu Sani Okretič:

Projekt je sestavni del programskega sklopa Urbane brazde in se financira s sredstev Evropske prestolnice kulture oziroma javnega zavoda Maribor 2012. Realizacije projekta pa ne bi bila mogoča brez številnih ur brezplačnega dela bodočih vrtičkarjev.

Matej Zonta

Seveda to, da bi brez večjih ovir končali projekt, katerega odprtje je 9. junija. Na ravni oblasti, da bi bil posluh za te prakse in da bi jih, kjer je to potrebno, tudi podprli, vsaj tako kot to počnejo v nekaterih državah Evropske unije, denimo v Angliji, kjer s triletnim financiranjem podprejo šolo, ki si želi urediti kuhinjski vrt ali z obveznim zagotavljanjem površin za vrtičkarje, ko se zbere zainteresirana skupina teh. Na ravni skupnosti pa, da bi ljudje v naših praksah prepoznali enega izmed mogočih načinov organiziranja, ga sprejeli, popravili, dopolnili in, kar je najpomembnejše, spravili v vsakdanjo prakso brez večjega odlašanja.

Matej Zonta o tem, kaj si vodje projekta najbolj želijo