Na slavnostni seji je državljanke in državljane, poslanke in poslence ter druge goste nagovoril predsednik DZ-ja Pavle Gantar. Foto: MMC RTV SLO
Na slavnostni seji je državljanke in državljane, poslanke in poslence ter druge goste nagovoril predsednik DZ-ja Pavle Gantar. Foto: MMC RTV SLO

Korenin slovenske samostojnosti in državnosti ne moremo iskati samo v nacionalnem samozavedanju, ki ga opredeljujejo skupen jezik, kultura, tradicija in zgodovina, pač pa tudi v prizadevanju, da si vsakdo uredi življenje po lastni meri in sposobnostih - skupaj in v sobivanju z drugimi; ali z drugimi besedami, po svobodi, prostosti in enakosti pred zakoni, ki so plod naše skupne volje, dogovarjanja in iskanja soglasja o najboljših rešitvah.

Predsednik DZ-ja

Boj za samostojno Slovenijo ni bil boj za kakršno koli Slovenijo, ampak za Slovenijo kot demokratično državo in za Slovenijo kot odprto družbo. Zato nekdanje Jugoslavije nismo zapustili kot nacionalisti, ampak kot demokrati. In mislim, da moramo biti na to ponosni.

20 let
"Tudi danes morajo biti dovoljene sanje in veliko novih dni je še pred nami! Izzivi časa so drugačni kot tisti pred dvajsetimi leti, toda niso nič manjši in nič manj pomembni kot tedaj. Prepričan sem, da jih bomo zmogli." Foto: BoBo

Ne smemo podleči skušnjavi po vseobsežnosti politike in poskusom njenega poseganja v zasebne in celo intimne sfere naših sodržavljank in sodržavljanov. /.../ Ne smemo ideologizirati medsebojnih razlik, ampak omogočati dostojno in enakopravno življenje vseh. Koncept človekovih pravic in svoboščin, kot je vtkan v našo ustavo, nam tega preprosto ne dovoljuje.

Vrniti se moramo k osnovni opredelitvi politike, namreč da je to upravljanje javnih zadev v korist vseh, pri čemer moramo znati vzpostaviti mehanizme, ki bodo opredelili skupno dobro in skupno korist, tako da bomo poskrbeli najprej za tiste, ki si sami najteže pomagajo.

Osrednji državni slovesnosti
Slavnostna seja državnega zbora
Večer za zgodovino
Slovenija praznuje

"Je dan, ki je v zadnjih dvajsetih letih postal simbolna točka ter presečišče teženj in sanj slovenskega naroda po svobodi in samostojnosti. Pot do tega veličastnega dne ni bila lahka. Od plebiscitarne odločitve pa do razglasitve dneva državnosti je bilo treba postoriti veliko dela," je ob slavnostni priložnosti pred polnim avditorijem v razpravni dvorani državnega zbora dejal Pavle Gantar.

Kot pravi, kronisti tedanjega časa z večjo ali manjšo naklonjenostjo opisujejo dileme osamosvojitvenega procesa, pa tudi strah pred negotovostjo, ki bi jo prinesla uveljavitev dejanske samostojnosti in državnosti.

"Bilo je tudi oklevanje in na drugi strani pozivi k rokohitrskemu ukrepanju. Ampak prevladala sta razum in zavedanje tedanje oblasti, da se ne smejo zgoditi niti najmanjše napake. Poznejši dogodki so pokazali, da je bilo delo dobro opravljeno, in zato vsem tistim, ki so nosili breme in odgovornost za proces dejanske osamosvojitve, velja izreči vse priznanje in hvaležnost."

Danes, ko je državnost Slovenije samoumevna, velja vendarle spomniti, da naša tedanja prizadevanja za lastno državo vsaj na začetku niso naletela na brezpogojno odobravanje, pravzaprav so bila sprejeta hladno in dokaj zadržano, poudarja Gantar. Realnost vojne je spremenila razpoloženje evropske in svetovne javnosti in tako tudi politike. "Spomnimo se prevladujočih tonov v zapisih svetovnih medijev tedanjega časa, ko so kar po vrsti konflikte v tedanji Jugoslaviji tolmačili kot bitko »nacionalizmov«, ki naj bi bila v funkciji preživetja nacionalnih partijskih političnih elit." Toda v bistvu je vendarle šlo za to, da se je nova demokratično konstituirana politika v Sloveniji spoprijela s centralizirano enopartijsko centralno oblastjo in politično hegemonijo, je dejal.

"Boj za samostojno Slovenijo ni bil boj za kakršno koli Slovenijo, ampak za Slovenijo kot demokratično državo in za Slovenijo kot odprto družbo. Zato nekdanje Jugoslavije nismo zapustili kot nacionalisti, ampak kot demokrati. In mislim, da moramo biti na to ponosni."

Po njegovem prepričanju zato korenin slovenske samostojnosti in državnosti ne moremo iskati samo v nacionalnem samozavedanju, ki ga opredeljujejo skupen jezik, kultura, tradicija in zgodovina, pač pa tudi v prizadevanju, da si vsakdo uredi življenje po lastni meri in sposobnostih - skupaj in v sobivanju z drugimi; ali z drugimi besedami, po svobodi, prostosti in enakosti pred zakoni, ki so plod naše skupne volje, dogovarjanja in iskanja soglasja o najboljših rešitvah.


"V tej luči se mi zdi pomembno poudariti nastajanje civilne družbe v Sloveniji v poznih sedemdesetih in skozi vsa osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Razvoj civilne družbe je vzpostavil celo vrsto alternativnih institucij in gibanj, v katerih in skozi katere so se artikulirale sprva nepolitične in celo antipolitične zahteve in pobude, ki so postopoma spreminjale javni prostor v Sloveniji in bistveno vplivale na nastajajoči javni diskurz."

Ta vzpon civilnosti je bil povezan s težnjo po avtonomiji posameznih življenjskih sfer, z odporom proti politični kolonizaciji vsakodnevnega življenja in s spoznanjem, da se je v odsotnosti možnosti za svobodno javno udejstvovanje treba organizirati mimo države in njene institucionalizirane enopartijske politike. "Zato ni naključje, da so se prve oblike civilno-družbenega angažiranja pojavile prav ob nastopu punka, saj je bila javna artikulacija nezadovoljstva in brezupa ob koncu svinčenih sedemdesetih let možna prav skozi glasbo kot najbolj »nepolitično« obliko protesta. Intelektualni angažma ob javni obrambi novih alter-kulturnih form, nastop mirovniškega gibanja kot odgovora na militarizacijo jugoslovanske družbe v posttitovskem obdobju, krepitev gibanja zelenih, nastop novih socializacijskih form, med drugim tudi gejevskega in lezbičnega, je postopoma ustvarjal neko drugo družbo in življenje v njej je potekalo mimo institucionalnih okvirov tedanjega rigidnega sistema."

V procesu oblikovanja civilne družbe so pomembno vlogo poleg medijev, ki se jih je poimensko spomnil, odigrale tudi profesionalne in stanovske organizacije. »Pisateljska ustava«, ki je nastala pod okriljem Društva slovenskih pisateljev in ob sodelovanju Slovenskega sociološkega društva, je poleg 57. številke Nove revije gotovo predstavljala eno prvih in eksplicitnih političnih artikulacij zahteve po svobodi, demokraciji in samostojnosti.

"Vsekakor lahko trdimo, da smo imeli proti koncu osemdesetih let na Slovenskem opravka z živahno, ustvarjalno in raznoliko civilno družbo, ki je bila različna po motivih in načinih organiziranja, hkrati pa povezana v zahtevah po svobodi in avtonomiji."Svoj vrhunec je, po besedah predsednika državnega zbora, civilno-družbeno angažiranje doseglo z ustanovitvijo Odbora za človekove pravice, ki je nastal kot odziv na »proces zoper četverico«. V Odboru se je združilo več deset tisoč posameznic in posameznikov in več kot tisoč kolektivnih članov. Z zborovanjem na Kongresnem trgu 21. junija leta 1988 v podporo četverici so bile jasno artikulirane tudi politične zahteve po omejitvi vojaške oblasti ter po zagotovitvi svobode govora z zahtevo po črtanju razvpitega 133. člena kazenskega zakonika in s tem za ukinitev verbalnega delikta. In navsezadnje, demokratični prehod, ki se je zgodil v letih 1989 in 1990 s prvimi svobodnimi, večstrankarskimi volitvami, je nepovratno utrl pot samostojnosti in državnosti Slovenije.

Gantar je pojasnil, da je bil njegov sprehod skozi bližnjo zgodovino namenski: "Najprej zato, ker sem želel poudariti, da je naša državnost povezana s svobodo in demokratičnim oblikovanjem oblasti. In zato, ker so nekatera spoznanja, kljub temu, da živimo v samostojni državi s pluralistično politiko in pluralističnim političnim sistemom, z mehanizmi omejevanja in samoomejevanja oblasti še vedno aktualna, v današnjem kriznem času še toliko bolj. Zgodovina nas opozarja in svari!"

Lekcije preteklosti v sebi, kot trdi, nosijo svarilo, da ne smemo podleči skušnjavi po vseobsežnosti politike in poskusom njenega poseganja v zasebne in celo intimne sfere naših sodržavljank in sodržavljanov, da ne smemo ideologizirati medsebojnih razlik, ampak omogočati dostojno in enakopravno življenje vseh. Koncept človekovih pravic in svoboščin, kot je vtkan v našo ustavo, nam tega preprosto ne dovoljuje.

Nedvomno danes živimo bolje kot pred dvajsetimi leti, vendar to ne velja za vse, poudarja. Čas krize je še bolj grobo kot sicer razkril tudi senčne plati družbenih in gospodarskih sprememb, ki se jih nismo nadejali, kot na primer poskuse zlorab javnih funkcij za zasebne koristi ter oblikovanje neformalnih omrežij za izvajanje političnih vplivov na pomembne javne odločitve; "da ne govorim o spornih menedžerskih prevzemih, ki so spravili v propad veliko podjetij in v obup številne delavke in delavce". Ampak pomembno je že to, da takšna dogajanja in pojavi ne ostanejo prikriti. Pri tem igrajo ključno vlogo neodvisni in avtonomni mediji - časi izpred dvajsetih let naj nam bodo pri tem ne le svarilo, ampak tudi zgled. Zaupanje v državo in njeno politiko pa bo odvisno le od tega, ali se institucije, ki utelešajo prizadevanja za skupno dobro, učinkovito in hitro odzivajo na poskuse »ugrabitve države« za koristi nekaterih ter obenem v škodo vseh drugih, je nadaljeval govornik.

"Vrniti se moramo k osnovni opredelitvi politike, namreč da je to upravljanje javnih zadev v korist vseh, pri čemer moramo znati vzpostaviti mehanizme, ki bodo opredelili skupno dobro in skupno korist, tako da bomo poskrbeli najprej za tiste, ki si sami najteže pomagajo."

Ob tem Gantar opozarja na potrebo po novem družbenem dogovoru, ki bo temeljil na vrednotah, vpisanih v tradicijo - ne tako davnih in oddaljenih -, ter prizadevanjih za samostojnost in demokratično preobrazbo. "Pri tem moramo veliko truda in tenkočutnosti vložiti v spodbujanje in vodenje odprtega, strpnega in vključujočega družbenega dialoga, vsakdo ima pravico in naj dobi možnost sodelovati v javnih zadevah! Tudi danes morajo biti dovoljene sanje in veliko novih dni je še pred nami! Izzivi časa so drugačni kot tisti pred dvajsetimi leti, toda niso nič manjši in nič manj pomembni kot tedaj. Prepričan sem, da jih bomo zmogli."

Korenin slovenske samostojnosti in državnosti ne moremo iskati samo v nacionalnem samozavedanju, ki ga opredeljujejo skupen jezik, kultura, tradicija in zgodovina, pač pa tudi v prizadevanju, da si vsakdo uredi življenje po lastni meri in sposobnostih - skupaj in v sobivanju z drugimi; ali z drugimi besedami, po svobodi, prostosti in enakosti pred zakoni, ki so plod naše skupne volje, dogovarjanja in iskanja soglasja o najboljših rešitvah.

Predsednik DZ-ja

Boj za samostojno Slovenijo ni bil boj za kakršno koli Slovenijo, ampak za Slovenijo kot demokratično državo in za Slovenijo kot odprto družbo. Zato nekdanje Jugoslavije nismo zapustili kot nacionalisti, ampak kot demokrati. In mislim, da moramo biti na to ponosni.

Ne smemo podleči skušnjavi po vseobsežnosti politike in poskusom njenega poseganja v zasebne in celo intimne sfere naših sodržavljank in sodržavljanov. /.../ Ne smemo ideologizirati medsebojnih razlik, ampak omogočati dostojno in enakopravno življenje vseh. Koncept človekovih pravic in svoboščin, kot je vtkan v našo ustavo, nam tega preprosto ne dovoljuje.

Vrniti se moramo k osnovni opredelitvi politike, namreč da je to upravljanje javnih zadev v korist vseh, pri čemer moramo znati vzpostaviti mehanizme, ki bodo opredelili skupno dobro in skupno korist, tako da bomo poskrbeli najprej za tiste, ki si sami najteže pomagajo.

Osrednji državni slovesnosti
Slavnostna seja državnega zbora
Večer za zgodovino
Slovenija praznuje