"Ivković je Kazluaskasa nadigral s taktiko in dokazal, da je eden najboljših trenerjev v Evropi," je po zmagi Olympiacosa na Final Fouru povedal Rašo Nesterović, ki je še lani nosil dres rdečih iz Pireja. Eden največjih velikanov v evropski košarki Olympiacos je dvakrat do zdaj postal prvak stare celine in obakrat mu je to uspelo pod taktirko Ivkovića.

V zadnjih sezonah sta nesramno bogata ladijska in jeklarska magnata brata Giorgos in Panagiotis Angelopoulos ogromno denarja vložila v klub, pripeljala številne zvezdnike, a želenih rezultatov ni bilo. V prvenstvu Olmypiacosu ni uspelo prekiniti vladavine največjega tekmeca Panathinaikosa. Zadnji naslov rdečih je star ravno toliko, kot je bila stara evropska lovorika – 15 let. Prav tako mu tudi, kljub dvema uvrstitvama na Final Four, ni uspelo doseči novega naslov Evrolige.

Duda znova rešitelj rdečih
Pred dvema sezonama je tako klub prevzel Ivković, ki ga je v prvi sezoni popeljal le do pokalne lovorike in naslova grškega podprvaka. V Evroligi se je zvezdniška zasedba poslovila v četrtfinalu. Pred letošnjo sezono sta se s finančnimi težavami srečala tudi oba grška giganta. Olympiacosa je celo še bolj udarilo kot Panathinaikos in tako je prišlo do popolne preobrazbe moštva.

Odšli so glavni zvezdniki, prišlo je nekaj obetavnih igralcev, nekaj povprečnih košarkarje, ter nekaj neuveljavljenih Američanov, vse skupaj pa je Duda znal združiti v pravo motšv. Ekipa se je sestavila okoli Vassilisa Spanoulisa. Sprva jim ni šlo in napredovanje iz skupine so si Ivkovićevi varovanci zagotovili šele po treh zmagah v zadnjih treh krogih. Nato pa se je stroj počasi le zagnal in v četrtfinale so iz skupine med Top 16 napredovali skupaj s CSKA-jem.

Obramba znova prinsela naslov
V četrtfinalu je najprej morala premoč priznati Siena. Serijo so Grki dobili s 3:1. Na zaključnem turnirju v Carigradu je ekipa, ki domuje v dvorani Miru in prijateljstva, veljala praktično za "outsiderja", a z odlično obrambo je najprej premagala Barcelono, nato pa po izjemnem preobratu, ko je 12 minut do konca zaostajala še za 19, še CSKA. Tako je Olympiacos, ki ga na začetku sezone ni nihče uvrščal med favorite, v odločilnih tekmah pokazal največ, fanatično obrambo, nepopustljivost in ugnal oba glavna kandidata za naslov prvaka. Pod vso neverjetno zgodbo pa se nedvomno prvi podpiše Dušan Ivković.

Duda se je rodil 29. oktobra 1943 v Beogradu. Za košarko ga je navdušil starejši brat Slobodan "Piva" Ivković. Skupaj sta pričela igrati pri Radničkem. Duda je dres beograjskega moštva nosil deset let. Piva je veljal za velikega talenta. Imel je izjemne predispozicije, bil velik talent, a so mu nadaljnjo kariero preprečile težave z očmi. Kot trener je bil Piva, ki je bil v preteklosti celo blizu prevzemu Olimpije, eden izmed revolucionarjev. Naslovi, trofeje in medalje niso bile pomembne, zanj je štela le popolnost. Veliko je deloval z mladimi in številni so se kasneje razvili v vrhunske košarkarje. Piva, s katerim je bil Duda močno povezan, je preminul v prometni nesreči 28. septembra 1995.

S Partizanom do trojčka

Po končani igralski karieri se je Duda hitro podal v trenerske vode. Najprej je deloval pri Radničkem, kmalu pa ga je Ranko Žeravica pripeljal k Partizanu, kjer je bil sprva njegov pomočnik. Žeravica je kmalu odšel v tujino in leta 1978 je Ivković prevzel vodenje članskega moštva.

Že tedaj je Duda postavil svoj koncept. Tako kot je to delal praktično vso kariero, je že takrat moštvo osnoval okoli enega igralca. Vajeti igre je na parketu zaupal, kot ga je Ivković poimenoval, božanskemu igralcu Draganu Kićanoviću in že v prvi sezoni je "parni valjak" pod vodstvom Ivkovića osvojil trojček. Najboljši je bil v Koraćevem pokalu, pokalu Jugoslavije in tudi državnem prvenstvu. Jugoslovansko prvenstvo je bilo tedaj najmočnejše na stari celini, Partizan pa je ugnal tudi Bosno, ki je tistega leta postala evropski prvak.

Nekakšno pravilo treh sezon
Tri lovorike v prvi sezoni je uspelo v jugoslovanski košarki doseči le še Željku Obradoviću, ki je tedaj celo s Partizanom postal evropski prvak, a Jugoslavija je že razpadla in so Beograjčani tako imeli lažjo pot do državne lovorike. Duda je sicer zatrdil, da je prepričan, da če bi tisto sezono imeli namesto Bosne priložnost v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju igrati oni, bi prav tako postali prvaki.

Po treh sezonah se je poslovil od črno-belih in odšel k Arisu. Eden izmed razlogov za odhod v Solun je bila tudi sinova bolezen in je družina v Grčijo tako odšla tudi zaradi boljše klime. Nato se je vrnil v domovino in vodil Crveno zvezdo, Šibenko ter Vojvodino. Te nekoliko manjše klube ni prevzel zaradi denarja, pač pa mu je reševanje oziroma to, da postavi nek klub na noge, predstavljalo dodaten motiv. To je tudi sam večkrat poudaril, da zanj lovorike niso vse, čeprav jih je osvojil ogromno, koliko, še sam niti ne ve.

V Grčiji postal "košarkarski Zevs"
Leta 1991 se je znova podal v Solun, a tokrat k PAOK-u. Nato je sledila epizoda pri Panioniosu in za tem je prvič prišel v Pirej. Že v prvi sezoni je Olympiacos popeljal do prvega evropskega naslova. Finalni turnir je bil v Rimu in v polfinalu je Ivkovićeva zasedba na krilih izjemnega ameriškega organizatorja igre Davida Rivers, kateri je bil v tisti ekipi osrednja figura Ivkovićeve igre, izločila Olimpijo, nato pa v finalu ugnala še Barcelono.

Po treh sezonah se je poslovil od Olympiacosa, a ostal v grški prestolnici. Postal je trener AEK-a. S tretjim največjim atenskim klubom je osvojil leta 2000 pokal Saporta. Po razhodu z AEK-om, za časa delovanja v Grčiji se je Dude oprijel vzdevek "košarkarski Zevs", je bil celo blizu odhoda v NBA k Denverju, a je na njegov naslov priromala ponudba ambicioznega CSKA-ja, ki je pričel z načrtom za pohod na evropski vrh.

Temelji za zmagoviti pohod CSKA-ja
"Rdečo armado" je sicer trikrat popeljal na Final Four, a kot sam pravi jim je vedno zmanjkalo nekaj sreče. Dvakrat – v Barceloni in Tel Avivu – so v polfinalu izgubili proti gostitelju turnirja, nato pa klonili še v Moskvi. Trikrat je CSKA postal pod vodstvom Ivkovića državni prvak, Duda pa je postavil osnove za naslednje sezone, ko so si pod taktirko Ettoreja Messine Moskovčani dvakrat pokorili košarkarsko Evropo.

Znova po treh sezonah je našel novo sredino. Ostal je v ruski prestolnici in prevzel Dinamo ter z njim osvojil novo evropsko lovoriko. Leta 2006 je slavil v pokalu Uleb, današnjem Eurocupu. Nato tri leta ni vodil kluba, 2010 pa je znova odšle v Pirej, kjer je zamenjal Panagiotisa Giannakisa.

Zlata generacija belstela pod Dudo
Leta 1988 je prevzel vodenje reprezentance. Pred tem je bil Duda pomočnik selektorja, tedaj pa mu je bila zaupana velika odgovornost z vodenjem nove zlate generacije. Sprva jo je popeljal na olimpijske igre in v Seulu osvojil srebro. V moštvu so bili sami odlični igralci. Prvo ime mlade zasedbe je bil košarkarski čudežni deček Dražen Petrović, pod košem je kraljeval Vlade Divac, s klopi je bil odličen Žarko Paspalj, v prvi peterki je blestela tudi splitska naveza Dino Rađa–Toni Kukoč, udarni branilski par pa je z Draženom sestavljal Jure Zdovc.

Nad najtrofejnejšim slovenskim košarkarjem je bil Duda navdušen. V izbrano vrsto ga je prvič poklical prav Ivković in odlični obrambni igralec je prvo peterko le še dopolnil k perfektnosti. Sprva so mnogi dvomili v izbor Zdovca, a tu je Duda še enkrat več dokazal svojo avtoriteto. Ni se oziral na srbski lobi, celo Kićanoviću in Draženu Dalipagiću naj bi nekoč, ko sta nekaj govorila glede izbora igralcev, zabrusil, da če ne bosta tiho, ju bo hitro nagnal nazaj v Čačak oziroma Mostar.

Sanjske predstave v Zagrebu
Ekipa je bila pravi 'Dream team', ki je svojo moč pokazala leta 1989 na domačem prvenstvu v Zagrebu, ko je suvereno osvojila naslov. Prihodnje leto so "plavi " v Argentini uspeh dopolnili še z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka. Pred razpadom Jugoslavije je Ivković z izbrano vrsto v Italiji še ubranil naslov najboljšega v Evropi. Za tem je slavil na prvenstvu leta 1995, nato pa v reprezentanci deloval kot selektor, Obradović pa je bil trener in tudi ta naveza je prinesla uspeh.

Tokrat rešitelj srbske reprezentance
Po več kot desetletju se je vrnil v reprezentanco. Tako kot 20 let nazaj mu je bila zaupana nadarjena generacija. Po številnih neuspehih srbske izbrane vrste je Bora Stanković dejal, da kot edinega rešitelja vidi le Dudo. Uspeh je prišel že na prvem velikem tekmovanju. Desna roka Ivkovića je pri Srbiji postal Miloš Teodosić, ki je "orle" na Poljskem prek polfinala proti Sloveniji popeljal do naslova evropskega podprvaka. Na svetovnem prvenstvu v Turčiji je Srbija osvojila četrto mesto, kar je bilo za Dudo prvo veliko reprezentančno tekmovanje brez osvojene medalje. Prvi večji neuspeh pa je doživel lani v Litvi, ko je bil na Eurobasketu šele osmi.

Ivković, ki je z 68. leti kot najstarejši postal evropski klubski prvak, je sicer velik ljubitelj golobov. Pravi, da zdaj to že ni več hobi, ampak je strast. Dudina družina sicer ni bila povezana s športom. Mama je bila pesnica, oče doktor prava, v sorodu pa je celo z Nikolo Teslo. Teslina mama in Dudina babica sta bili namreč sestri.