cilji so trenutno vezani na Real, a ima jih tudi v dresu Slovenije.

Vodstvo Reala je malo pred njegovim 18. rojstnim dnem odprlo vrata novinarjem. Najstnik je bil med drugim tudi v oddaji Nedeljski gost, v Madridu se je z njim pogovarjal novinar Vala 202 Franci Pavšer (pogovoru lahko prisluhnete tudi s klikom na desno sliko).

Ponedeljek je bil zate zanimiv dan, pogosto rečemo dolg kot ponedeljek, dopoldne teorija za izpit za avto, popoldne trening. Kaj ti je bolj ostalo v spominu?
Mislim, da mi bo tokrat bolj ostala v spominu teorija za izpit za avto. Res mi je odleglo.

To je bilo celotna noč učenja, pa še kaj čez verjetno.
Da, da, sem se že učil, zadnja dva tedna sem se zelo veliko učil in videti je, da je bilo vredno.

Gre to v španščini?
Da, že peto leto sem tukaj in mislim, da jo že obvladam.

Številni mladi sanjajo, da bi igrali v Realu, ti pa, da bi imel izpit za avto, kajne?
Zato, ker sem že v Realu, drugače pa sem že od malega hotel zaigrati v Realu in to so sanje, v katerih živim. Zdaj pa so sanje, da bom imel izpit za avto.

Pa to je bila šele teorija. Si zelo želiš voziti avto?
Da, da. To je bil prvi korak, drugi je že vožnja. Mislim, da bo vožnja lažja zame, teorija je bila pač težka.

Soigralcem v Realu si enakovreden na parketu, na parkirišču pa ne. Kako se počutiš, ko po treningu ali tekmi poskačejo v svoje limuzine, ti pa pogledaš, kje te čaka mama?
Seveda, oni so že stari 30, nekaj takega. Oni bi lahko imeli že svojega voznika, da jih pelje na treninge, na tekme. Sam pa bi si želel, da se peljem sam.

Se pravi, vam po svoje zavidajo?
Pravzaprav da. Jaz njim, oni pa meni.

Kako pa je recimo, ko se košarkarji pogovarjajo o tem, kakšen avto ima kdo, kdo ima boljši avto, športni, terenski? Kako se vi vključite v te pogovore?
S Taylorom se veliko pogovarjam o avtih, največ o športnih, pa tudi v garderobi se veliko pogovarjamo o njih.

Torej se spoznaš na avtomobile, tu nisi nič prikrajšan v primerjavi s soigralci?
Ne, se spoznam na avte in so mi zelo všeč.

Kaj pa, ko se drugi soigralci, ki so večinoma že očetje, začnejo pogovarjati o otrocih in tem, kakšen voziček ima kdo, pa kateri otrok joka, hodi, govori? Kaj pa takrat?
Pravzaprav se ne pogovarjam z njimi o tem, do tega je zame še nekaj let ... Zdaj to še ni zame.

To verjamem, ampak recimo Randolph je med košarkarji, ki več igrajo, najmlajši in je 10 let starejši od tebe, vsi drugi pa več. Denimo vse do Nocionija, ki je 20 let starejši. Kako deluje ta medgeneracijski korak, kako se družite, kako se pogovarjate?
Mislim, da ni veliko razlike in da se lahko o vsem pogovarjamo. Pravzaprav se pogovarjamo o vsem s celotno ekipo.

Imajo do vas očetovski odnos? Recimo s kakšnimi nasveti ali se šalite itd.?
Mislim, da smo že enakovredni. Veliko se šalimo, ampak kakšen nasvet pa zmeraj prav pride. Tako da tudi kakšen nasvet mi dajo.

Vidim, da med tekmo tudi kdaj kdo kaj reče, denimo Nocioni in drugi.
Zmeraj prav pride kakšen nasvet, sploh od starejših igralcev, kot sta Reyes in Nocioni.

Kako pa recimo zdaj, ko postajaš eden vodilnih košarkarjev Reala? Trener je rekel: "Zame so vsi, ki igrajo, zvezde." Kako se recimo zdaj počutiš, ko greš po cesti? Te prepoznavajo, greš lahko v trgovino?
V trgovino grem normalno. Sem ter tja te kdo ustavi, ki se spozna na košarko, in hoče kako fotografijo, ampak drugače grem lahko normalno v kino, trgovino, restavracijo.

Bil sem v Realovi trgovini in pravijo, da sta Llullov in tvoj dres najbolj prodajana.
Tega nam res ne povedo, ampak mislim da. Zdaj po tej sezoni, ko dobro igram ... Zmeraj ko bolje igraš, se več dresov proda. Sploh po božiču je narasla prodaja. Ko praznujejo tri kralje, se mi zdi, da jih je veliko kupilo moj dres.

Tudi na tekmi vidimo skupine navijačev, recimo srednješolcev. Tudi po tekmi vidim, da vas včasih ustavijo. To bi bili lahko tvoji vrstniki.
Veliko je ljudi, ki me ustavijo. Predvsem me ustavljajo najstniki mojih let in to je zame velik ponos.

Kakšen pa je tvoj odnos s Pablom Lasom? Že pri 16 te je dal v ekipo, močno ti zaupa. Kakšen je vajin odnos?
Mislim, da je Pablo eden najboljših trenerjev v vsej Evropi. Najin odnos je odličen. Kot trener izpolnjuje svoje obveznosti, če naredim kaj narobe, mi to pove. Mislim, da je med nama odličen odnos.

Vidim, da se mu med tekmo kdaj opravičiš. Ali to pomeni, da si kaj naredil po svoje ali zakaj?
Ne, ko naredim kakšno napako, predvsem v obrambi, ko nisem skoncentriran na obrambo, po navadi rečem oprosti, ker nisem bil skoncentriran.

Kaj pa meti na koš? Imaš pooblastila, da lahko vržeš kadar koli, ali se opravičiš, kadar vržeš mimo dogovora?
Ne. Mislim, da moraš vreči vedno, ko imaš kakšen dober met.

In trener nima nič proti?
Vedno kadar je dober "šut", trener ne reče ničesar. Če ne izkoristiš dobre priložnosti za met, takrat kaj reče.

Torej imate veliko svobode vsi v igri Reala. Opažam tudi, da ne vlečete do konca 24 sekund, če nekdo že v prvi sekundi lahko vrže na koš, in tudi v protinapadu ni težav. Vidim pa tudi, da zelo malo nakazujete kombinacije akcij. Ni tega, ko pridete čez sredino. To pomeni, da ste že toliko uigrani, da tega ni treba kazati ali da si kaj rečete, ali je vse skupaj improvizacija?
Mislim, da imamo velikokrat akcije ... Imamo različne akcije, ampak ni jih tako veliko. Po navadi Pablo ob minuti odmora nariše akcijo in je zato sploh ni treba nakazovati.

Kaj pa pozneje? Saj po minuti odmora je več akcij.
Saj po navadi jih označujemo, ampak velikokrat igramo v tranziciji, to pa imamo samo eno organizirano, zato ne kažemo ničesar.

Na YouTubu si že dolgo prepoznaven. Že v mladinskih kategorijah so bili filmčki, kjer so recimo znotraj celotne tekme poiskali samo tebe in to izrezali. Kdo to nalaga, imaš kakšne prijatelje?
Sploh ne vem, kdo to nalaga, mislim, da ljudje, ki se prav ukvarjajo s tem, ampak konkretno ne poznam nikogar.

Ampak to se dogaja že nekaj let, ne zdaj, ko si prepoznaven v Evroligi, že na mladinskih tekmah se je.
Na mladinskih tekmah se je to tudi dogajalo. Ko sem bil mladinec, sem to malo več gledal, zdaj pa se poskušam izogibati temu.

Po španskih pravilih mladoletni košarkarji ne dajejo intervjujev. Dolgo smo čakali na to priložnost, dočakali smo jo mesec pred polnoletnostjo. Ti je bilo všeč, da imaš mir, ali si že komaj čakal, da malo nastopaš in da kaj poveš?
Oboje. Mislim, da sem bil tudi nestrpen, da dam kakšne intervjuje, ker ko gledam druge, sem bil nestrpen. Po drugi strani sem bil pa tudi v redu, ker sem imel malo miru, ampak sem tudi zdaj v redu, ker lahko dajem intervjuje.

Sploh pa te je verjetno skrbelo, da bi kaj povedal, ko je bilo toliko javnih ugibanj, za katero reprezentanco boš igral? Slovensko, špansko, srbsko, črnogorsko, ne vem, kaj vse je bilo slišati.
O tem sploh ni bilo debate in glede tega sploh nisem bil nervozen, ker sem si vedno želel igrati za Slovenijo in vedno bom igral za Slovenijo.

Pravzaprav je bilo kar nekaj negotovosti, čeprav so denimo na košarkarski zvezi rekli, da imajo tvojo obljubo. Septembra si imel dovolj tega pričakovanja vsega skupaj in si kar sam tvitnil, da boš igral le za Slovenijo. Zdaj lahko prvič poveš, kako je pravzaprav s tem.
Kot sem dejal prej, zmeraj sem hotel igrati za Slovenijo in Košarkarska zveza Slovenije je zmeraj imela mojo obljubo, da bom zaigral za Slovenijo, in to obljubo bom izpolnil.

Ampak vsako poletje je nekaj prišlo vmes ... poškodba, boj za mesto v ekipi in podobno.
Če bom zdrav in če bo vse v redu, bom seveda nastopil na EP-ju 2017.

Te je bolelo, ko so te razglasili za igralca, ki noče nastopiti za Slovenijo?
Malo me je zabolelo, ampak mislim, da je to normalno, ker so se ustrašili, da bom igral za drugo reprezentanco. Ampak sam sem bil čisto miren, ker sem vedel, da bom zmeraj igral za Slovenijo.

Tudi v Španiji te menda veliko sprašujejo, ali boš igral za Španijo.
Ne, mislim, da to ni res.

Menda je na novinarskih konferencah to pogosto vprašanje.
Da, je pogosto vprašanje, ampak do mene ali do mojih agentov, do moje družine ni nikoli prispelo povabilo, da bi igral za Španijo. Mislim, da je samo Jorge Garbajosa nekoč dejal, da imam odprta vrata, ampak to ni bilo nobeno povabilo.

Kot športni direktor španske reprezentance, kajne?
Da.

Kaj pa pričakuješ od letošnjega evropskega prvenstva? Kakšne tekmovalne ambicije imaš? Zagotovo ne samo revijalnih.
Na tem evropskem prvenstvu bom igral z Gogijem, Zoranom in vsemi drugimi ... Jih je preveč, da jih naštejem, z vsemi hočem osvojiti to medaljo na Eurobasketu.

Igral boš skupaj z Goranom, NBA-zvezdo. Kako pričakuješ to?
Že prej sem razmišljal o tem. Gogi je trenutno eden najboljših organizatorjev igre v Ligi NBA in se zelo veselim, da bom igral z njim.

Oba imata rada žogo v rokah. Bo dovolj ena žoga za oba?
Seveda bo dovolj. Mislim, da z Gogijem nisva sebična igralca, tako da bo dovolj ena žoga.

Kdo pa bo organizator igre?
Tega pa ne vem, to se bomo morali odločiti, ampak mislim, da se lahko malo menjavava.

Misliš, da bi lahko, tako kot je Dirk Nowitzki dvignil Nemčijo, tudi ti dvignil Slovenijo razred višje, končno do te kolajne?
Si želim tega in upam, da bom to lahko dosegel, predvsem na tem evropskem prvenstvu. Kot rečeno z Gogijem, upam, bom to dosegel.

Po neki tekmi si v šali rekel, da je najpomembneje zate, da narediš izpit za avto, potem pa še dodal pokale, ki jih želiš. Si ambiciozen. Kaj vse si želiš osvojiti?
To je bilo res v šali. Najbolj si želim, da osvojimo Evroligo, kar bi bilo super, in nato, da osvojim vse druge lovorike.

V karieri si že marsikaj osvojil, zlasti v mladinskih kategorijah. Kaj pa so recimo tvoje sanje?
Moje sanje so biti evropski ali svetovni prvak za Slovenijo, na klubski ravni pa biti prvak Evrolige.

Imaš zmagovalno mentaliteto. Se jeziš ob porazih?
Seveda se jezim ob porazih, ampak naslednji dan moraš pozabiti na poraz in se iz tega kaj naučiti.

Soigralec Sergio Rodríguez je dejal, da na igrišču vlečeš modre poteze, a da te je vendarle treba še vzeti kot otroka, ki se še igra v košarki in uživa.
Mislim da. Zmeraj uživam, ko igram košarko. Kadar ne uživam na igrišču, vedno igram slabo, in mislim, da je na igrišču treba uživati.

Zelo si atraktiven, prej sva že govorila o tem, da si velikokrat na YouTubu. Od kod ta domišljija, igrivost, pravzaprav narediti potezo več, podaje med nogami in podobno?
To kar samo pride. Ko se veseliš in igraš dobro, pride kar samo od sebe.

Kakšen status pa v Madridu prinaša recimo članstvo v Realu, so kakšni privilegiji?
Pravzaprav ne. Tu, kjer treniramo in igramo, je vse čudovito. Imamo neverjetno garderobo, to je vse super, ampak drugače ne.

Si se že srečal s predsednikom kluba Florentinom Perezom?
Da, velikokrat. Florentino Perez pride po naši tekmi, nam čestita in res je dobro, da ga imamo.

Kaj pa denimo s kraljem Felipejem, Filipom VI.?
Felipeja sem videl samo enkrat, ko smo osvojili kraljevi pokal, naslednji dan smo ga šli obiskat.

Kaj pa z nogometnim kraljem Ronaldom?
Decembra smo imeli božično večerjo. Sedel za mizo z njim in res je super dečko.

Koliko pa se recimo družite s košarkarji in nogometaši?
Pravzaprav se ne družimo toliko. Velikokrat gremo na nogometno tekmo, vsaj jaz, ker me to zelo zanima. Drugače se pa ne družimo veliko.

Koliko pa si na navzoč na Facebooku? Kot mladenič zagotovo spremljaš te sodobne medije. Menda 37.500 ljudi spremlja tvojo stran na Facebooku, imaš pa tudi klub svojih navijačev, oboževalcev, kakor koli tistih, ki so to stran naredili.
Facebook je stran, ki jo ima danes že vsak. Ampak sam večinoma uporabljam Instagram, ker mi je zanimivejši.

Ali bi šel po tej sezoni v Ligo NBA, če bi pravila to dovoljevala? Tega ne smeš storiti pred 19. letom.
O tem nisem razmišljal, sem osredotočen na to, kjer sem zdaj.

To pa kar težko verjamem. Zagotovo misli kdaj odidejo v NBA. Ne rečem, da je že zdaj treba tam igrati, ampak gotovo imaš neko tako ambicijo.
Seveda. Vsak sanja, da bi igral v Ligi NBA, ampak kakor pravim, sem zdaj v Real Madridu in razmišljam o Realu.

Tu je še veliko izzivov, kajne?
Da.

Pod hlačkami imaš običajno tudi še pajkice na nogah. Zakaj?
Pravijo, da ti to ogreje noge. Sam to nosim, ker je malo lepše in moderno.

A tako. Kaj pa poškodbe? Nekaj drobnih poškodb si imel, pa tudi koleno zdraviš. Ti služi?
Tukaj imamo tri fizioterapevte in zdravnika, ki nam dajejo vsak dan 100-odstotno podporo. Do zdaj so bile to manjše poškodbe, nič hujšega, mislim, da sem zdaj v redu.

Že pri 13 letih si se preselil v tujino. Kako ti je bilo recimo, ko si prišel s kovčkom na letališče v Madrid in si rekel, zdaj bom pa tu živel?
V bistvu ni bilo tako prijetno, kakor sem mislil, da bo. Prva dva meseca mi je bilo zelo težko, ampak potem je steklo.

Kaj pa recimo bere 17-letnik, ki že več kot štiri leta živi in se šola v Španiji? Kakšno glasbo posluša, katere filme gleda, kaj spremlja na spletu?
Najraje poslušam vso balkansko glasbo, torej slovensko, hrvaško, srbsko ... Filmi? Težko vprašanje. Veliko filmov sem pogledal, tako da ne bi znal reči, kakšne rad gledam.

Naj se še vrnem na ta zgodnji odhod v tujino. Veliko otrok si je zdaj tebe vzelo za vzor. Sanjajo o čimprejšnjem odhodu v tujino in tako naprej. Kaj bi jim ti rekel? Bi jim priporočal pri 13 oditi v tujino? Recimo vsi zdaj vidijo neko rešitev v "čim prej iz Slovenije".
Da greš v tujino, moraš vedeti, kaj bi rad imel klub, v katerega greš. Na primer Real je vedel. Sploh ni bilo vprašljivo, zelo dobro je imel vse pripravljeno in zato sem se odločil, da grem.

Ampak preden si šel v Real v Madrid, si bil še na preizkušnji v Turčiji. Kako pa je bilo tam?
Bil sem na preizkušnji v Turčiji, kot se spomnim, niso bili tako zadovoljni z mano, tako da sem potem šel v Real.

Ti se zagotovo še kako tepejo po glavi, kajne? Kdo pa je recimo tvoj košarkarski vzornik?
Nimam vzornika. Mislim, da je veliko igralcev, po katerih se zgledujem. Na primer Stephen Curry ali pa LeBron James. In seveda imam tudi v Realu Sergia Llulla, od katerega se veliko naučim.

Primerjajo te z Draženom Petrovićem, ki je prav tako blestel že v mladosti. Slišal sem celo za primerjavo s šahistom Bobbyem Fischerjem. Kako ti gledaš na te primerjave z velikimi talenti sveta?
Zelo dobro se počutim, da me primerjajo s takšnimi igralci, ampak zmeraj mislim, da je vsak svoj igralec, vsak ima svoj slog igre - sem Luka in igram na svoj način.

Vajen si odgovornosti iz mladinskih kategorij. Koliko pa je recimo tvoj rekord na tekmi? Koliko si dal največ točk? Vem, da si jih več kot 50 pogosto dosegal.
Ko sem igral še za šolo, mislim, da je bilo 71 točk, ampak nisem prepričan.

Kako pa je zdaj, ko si v Realu med največjimi zvezdniki in si pravzaprav 17-letnik? Kako gledajo soigralci na to, da si jih zasenčil, pritegnil pozornost, požel slavo, zvezdništvo?
Tu v Realu me vsi igralci sprejemajo kot normalnega človeka, ker nihče nima tega v sebi, da bi bil jezen name. Zato mislim, da so tukaj v Realu vsi v redu.

Ker si visok in igraš na mestu organizatorja igre, pogosto pa so ob tebi manjši, hitronogi igralci, hitro premikajo noge, si na videz počasen. Kaj pa v resnici? Koliko tečeš na 60, 100 metrov? Si enakovreden tem?
Ne bi znal povedati, ker tu v Realu ne merimo, kako hitro šprintamo, izboljševati moramo predvsem mojo eksplozivnost. To je ena od stvari, ki jih moram narediti.

Imaš še veliko načrtov, da izboljšaš svojo igro?
Seveda imam načrte. Vse se da izboljšati in tako moram še zelo veliko izboljšati.