Zelo smo spoštovali selektorja. Nikomur ni niti na misel prišlo, da bi postavljal kakršne koli pogoje ali pa da se ne bi podrejal ekipi.
Je pa to bila ena generacija, ki se je dobro razumela. Drug drugemu smo se podrejali. Bili smo pravi prijatelji in zares je vladal moštveni duh.
Prvenstvo je bilo sredi avgusta, priprave pa smo začeli že nekje maja. Tako smo imeli približno štiri mesece priprav. Pred prvenstvom smo odigrali še te igre dobre volje v Seattlu, kjer smo bili tudi prvi, tako da je bilo vse skupaj res kar naporno.
To so zelo lepi spomini. Bilo je eno najboljših prvenstev, tudi kar se tiče moje igre. Veliko sem igral, dobro sem igral, postali smo svetovni prvaki, tako da je bilo zares lepo.
Pri srcu mi je pa najbolj ostal Kukoč s svojim talentom in tudi pogledom na košarko. Rajši je dal dobro podajo, kot pa zadel koš. Zaradi tega je imel tudi v Ligi NBA pozneje kar nekaj problemov. Bil je zares raznovrsten in zame najboljši košarkar v tej generaciji.
Druga zlata generacija jugoslovanske košarke je izjemne predstave z EP-ja 1989 kronala z osvojitvijo naslova svetovnega prvaka. Eno ključnih vlog je odigral tudi Jure Zdovc.
Zdovc, ki je bil v ekipi edini Slovenec, je z Draženom Petrovićem sestavljal udarni branilski par. Po izjemnih igrah na domačem evropskem prvenstvu so uspeh še nadgradili in ugnali tudi ZDA, ki jih je vodil zdajšnji selektor Mike Krzyzewski, na voljo pa je imel tudi nekaj poznejših zvezdnikov Lige NBA.
V moštvu, sestavljenem iz samih zvezdnikov jugoslovanske košarke, z izjemo poškodovanega Dina Rađe, ki pa je spodbujal moštvo kar na berglah, je vladal izjemen ekipni duh. Reprezentanti pa so bili prava klapa in iskreni prijatelji. Poleg samega naslova se tako Zdovc z veseljem spomni tudi soigralcev. Številni so se mu pridružili tudi na poslovilni tekmi ob koncu kariere.
Kakšni spomini vas vežejo na svetovno prvenstvo v Argentini?
To so zelo lepi spomini. Bilo je eno najboljših prvenstev, tudi kar se tiče moje igre. Veliko sem igral, dobro sem igral, postali smo svetovni prvaki, tako da je bilo zares lepo.
Na prvenstvo ste prišli kot evropski prvaki na krilih izjemnih rezultatov z EP-ja v Zagrebu. Ste zato pričakovali tudi naslov svetovnega prvaka?
Nekako so nam bili največji konkurenti Američani, Sovjetska zveza - moramo biti pošteni -, ki je bila takrat že brez litovskih asov, je bila v razpadu in ni bila tako močna. Proti njim bi v finalu imeli veliko več dela, tako pa smo zmagali skoraj za 20 točk. Lahko bi rekel, da smo bili nekakšni tihi favoriti skupaj s to ameriško ekipo, ki nam jo je uspelo premagati že v polfinalu.
Kakšne so bile priprave v tistem času na prvenstvo?
Te so bile kar naporne. Prvenstvo je bilo sredi avgusta, priprave pa smo začeli že nekje maja. Tako smo imeli pri bližno štiri mesece priprav. Pred prvenstvom smo odigrali še te igre dobre volje v Seattlu, kjer smo bili tudi prvi, tako da je bilo vse skupaj res kar naporno.
Je bila razdelitev vlog v ekipi takrat jasna in ali je na primer Dražen sam zahteval svojo vlogo oziroma sam postavljal pogoje?
Absolutno ne. Stvari so bile postavljene na svoje mesto. Recimo, Dražen je naslednje leto zaradi NBA-ja zamujal na priprave in ga selektor ni uvrstil v ekipo za evropsko prvenstvo. Je pa to bila ena generacija, ki se je dobro razumela. Drug drugemu smo se podrejali. Bili smo pravi prijatelji in zares je vladal moštveni duh.
Kako je selektorju uspelo tako dobre košarkarje, kot ste bili vi, Dražen, Divac in drugi, sestaviti v tako izjemno moštvo?
Z izjemo Dražena, pa morda Čuture in Obradovića, ki sta še bila starejša, smo bili to sami mladi fantje. Sam sem bil star 23 let, drugi so bili še mlajši. Res pa je, da so bili to drugi časi in druge generacije. Zelo smo spoštovali selektorja. Nikomur ni niti na misel prišlo, da bi postavljal kakršne koli pogoje ali pa da se ne bi podrejal ekipi.
S kom ste se vi najbolje razumeli v ekipi in kdo je na vas naredil največji vtis kot igralec?
Največ sem se družil s Čuturo in Obradovićem. Pri srcu mi je pa najbolj ostal Kukoč s svojim talentom in tudi pogledom na košarko. Rajši je dal dobro podajo, kot pa zadel koš. Zaradi tega je imel tudi v Ligi NBA pozneje kar nekaj problemov. Bil je zares raznovrsten in zame najboljši košarkar v tej generaciji.
Dve leti pozneje je Hrvaška igrala v finalu olimpijskih iger proti najboljši ekipi ZDA. Se vam zdi, da če bi Jugoslavija ostala skupaj, morda celo ogrozila tisti "Dream Team"?
Vsekakor. Sploh zato, ker so bile olimpijske igre v Evropi in se igra po pravilih FIBE, s tem pa imajo Američani nekaj problemov, da se adaptirajo. Prepričan sem, da če bi reprezentanca ostala ista - ne rečem, da bi premagali tisto neverjetno generacijo, mogoče pozneje drugo - bi bila zelo zanimiva tekma.
Bi ta ekipa tudi danes posegla po najvišjih mestih na svetovnem prvenstvu?
Danes bolj težko, ker smo malo prestari (smeh). Mislim, da zagotovo. To je že bila košarka, ki je bila močno podobna današnji, kar se tiče hitrosti, agresivnosti, višine, moči in fizičnih sposobnosti, tako da sem prepričan, da bi bila ta generacija, če bi jo postavili v današnji čas, prav tako dominantna.
Se morda spomnite kakšne zanimive anekdote s prvenstva?
Težko, kar tako iz glave. Morda mi je najbolj v spominu ostal dogodek, ki niti ni taka anekdota, ampak je na svoj način zanimiv. Ob proslavljanju te zlate medalje v Argentini, kjer je veliko Slovencev in sva želela nekaj teh s Čuturo povabiti na praznovanje ter na večerjo v neki klub, ti Slovenci niso smeli iti tja, ker so bili tam že nekateri drugi Slovenci. Kot kaže, so bili tudi Slovenci v Argentini razdeljeni. Danes ne vem, zakaj je bilo tako, takrat sem pa še manj. Nisem mogel verjeti, da so te stvari mogoče. Bilo pa je vseeno lepo.
Kaj vi pričakujete od letošnjega prvenstva in kje je po vašem mnenju domet Slovenije?
Če pošteno povem, nisem globoko analiziral drugih ekip in v kakšnih sestavah bodo točno igrale. Vedno se pripetijo še kakšne poškodbe na teh pripravah. Tik pred samim prvenstvom bo to mogoče, ko se bo videlo, kakšne ekipe imajo druge reprezentance. Nedvomno Slovenija na to prvenstvo ne gre s tako visokimi cilji, kot je šla na lansko evropsko. To pomeni, da so si že pustili nekaj manevrskega prostora, da se od njih ne pričakuje preveč. Vsekakor pa sem prepričan, da so vseeno sposobni premagati vsakogar. Velik udarec je, da ne bo Erazma Lorbka, ki je bil lani nosilec igre. Mislim, da je to največji minus. Smodiša tudi lani ni bilo, prav tako ne Udriha, ob koncu je manjkal še Dragič. Ta ekipa ima še vedno dovolj kakovosti. Morda je najšibkejša pod obročem, a je treba vedeti, da je Brezec izjemno pripravljen in da Vidmar odlično napreduje. Mogoče bo pa to prvenstvo priložnost, da nekdo od mlajših stopi v ospredje za prvenstva naprej. Bo zanimivo. Gledal bom, navijal, ne bom pa nič razočaran, če morda ne bo nekega vrhunskega dosežka.
Zelo smo spoštovali selektorja. Nikomur ni niti na misel prišlo, da bi postavljal kakršne koli pogoje ali pa da se ne bi podrejal ekipi.
Je pa to bila ena generacija, ki se je dobro razumela. Drug drugemu smo se podrejali. Bili smo pravi prijatelji in zares je vladal moštveni duh.
Prvenstvo je bilo sredi avgusta, priprave pa smo začeli že nekje maja. Tako smo imeli približno štiri mesece priprav. Pred prvenstvom smo odigrali še te igre dobre volje v Seattlu, kjer smo bili tudi prvi, tako da je bilo vse skupaj res kar naporno.
To so zelo lepi spomini. Bilo je eno najboljših prvenstev, tudi kar se tiče moje igre. Veliko sem igral, dobro sem igral, postali smo svetovni prvaki, tako da je bilo zares lepo.
Pri srcu mi je pa najbolj ostal Kukoč s svojim talentom in tudi pogledom na košarko. Rajši je dal dobro podajo, kot pa zadel koš. Zaradi tega je imel tudi v Ligi NBA pozneje kar nekaj problemov. Bil je zares raznovrsten in zame najboljši košarkar v tej generaciji.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje