Vaša ocena: 
Ocena 4,9 od 41 glasov
Ocenite to novico!
Diego Maradona, Thierry Henry, Luis Fabiano, Dida, Valter Birsa, Mitja Petkovšek, Emil Tahirovič, ... Vsi našteti športniki so vrhunski, loči pa jih njihov odnos do fair playa.
V prvem delu članka smo se dotaknili predstavitve fair playa. Obstaja ogromno definicij tega pojma, kako se ga torej lotiti? Mogoče ga je preučevati z več vidikov - kot množico vrlin, igro, pošteno tekmo, spoštovanje pravil, pogodbo - sporazum ali kot spoštovanje igre. Maja Smrdu, Stanislav Pinter in Milan Hosta so v Športni morali (1) vse vidike prečesali in izluščili sedem komponent fair playa.
V nadaljevanju se bomo po teh komponentah sprehodili in skušali najti primere iz modernega športa, ki (ni)so bili v duhu fair playa. Navedeni primeri lahko sodijo v več različnih kategorij in komponent.
1. Poštenost
Sodi med temeljne moralne vrednote ter je osnova celotne družbene sfere in ne samo športa. Vsebine, ki so najpogosteje zajete v okviru te vrednote, sicer večinoma predstavljajo negativni pol.
- podkupljivost
To je morda največji sovražnik fair-playa v zadnjem času, saj je šport okužen s številnimi nezakonitimi hišami, ki krojijo izide mnogih športnih tekem - predvsem nogometnih (poznamo tudi primere iz snookerja, govori se o košarki ...). Leta 2005 je izbruhnila afera Hoyzer (nemški nogometni sodnik je priznal prirejanje izidov), leto pozneje je bil razkrit Moggiopoli (delegiranje sodnikov v italijanski ligi), lani jeseni pa je izbruhnila afera po celotni Evropi (sedem tekem naj bi bilo nameščenih tudi v Sloveniji). Pred dnevi je nemška televizija ARD poročala, da naj bi bila prodana tudi tekma 1. predkroga Evropske lige med Olimpijo in Širokim.
- škodeželjnost
Športniki si včasih uspeha želijo tako močno, da so pripravljeni iti čez vse meje - tudi poškodovati lastne tekmece. Eden najbolj znanih primerov sega v leto 1994, ko je Jeff Gillooly, nekdanji mož ameriške umetnostne drsalke Tonye Harding, organiziral napad na njeno tekmico Nancy Kerrigan. Poškodba na srečo ni bila hujša, tako je Kerriganova lahko odpotovala na olimpijske igre v Lillehammer, kjer je osvojila srebro. Želja poškodovati športnika se pojavlja tudi med navijači (navijač Steffi Graf je leta 1993 zabodel Monico Seles, navijač na OI-ju 2004 ustavil vodečega maratonca Vanderleija de Limo ...).
- laganje
Kadar sodniki sporne situacije dobro ne vidijo, sami povprašajo akterje. Ti pogosto vztrajajo pri odgovoru, ki jim koristi (ne glede na to ali govorijo resnico ali lažejo). Nazadnje smo to videli na svetovnem prvenstvu v nogometu na tekmi med Brazilijo in Slonokoščeno obalo (3:1). Luis Fabiano je na začetku drugega polčasa po izjemni akciji zabil za 2:0, a je pri tem kar dvakrat igral z roko. Francoski sodnik Stephane Lannoy je nogometaša vprašal, ali je igral z roko, a je Brazilec svoje dejanje odločno zanikal. Valter Birsa pa prinaša pozitivni pol te kategorije. Bakari Kone je 23. decembra 2009 na tekmi francoskega prvenstva med Marseillesem in Auxerrom v glavo udaril slovenskega reprezentanta. Sodnik je Koneju pokazal rdeči karton, Birsa pa je ocenil, da ni šlo za namerni udarec, to povedal tudi sodniku, ki je nato nogometašu iz Slonokoščene obale kazen preklical, zaradi česar je lahko ostal na zelenici.
- sleparjenje
Pojem sleparjenja je težko definirati, saj naj bi bilo v osnovi zavestno kršenje pravil. Na tem mestu naj navedemo primer dolgih pogodb v Ligi NHL. Pred dnevi je hokejsko srenjo razburil primer Ilje Kovaljčuka, ki je z New Jerseyjem podpisal 17-letno pogodbo v vrednosti 102 milijonov dolarjev. Pogodba je sicer napisana v skladu s pravili, a z očitnim namenom goljufije. Struktura pogodbe namreč kaže, da bi 27-letni Rus v prvih desetih letih zaslužil 95 milijonov dolarjev, v naslednjih sedmih pa le še sedem. Večina hokejskih strokovnjakov je prepričanih, da Rus zagotovo ne bo oddelal celotne pogodbe (Gordie Howe je bil edini napadalec v zgodovini Lige NHL, ki je igral pri 44 letih). Dolžina pogodbe pa še kako vpliva na "salary cap". Če bi podpisal pogodbo le za deset let, bi klubski proračun obremenil kar za 9,5 milijona dolarjev, zdaj pa je povprečna vsota padla le na 6 milijonov dolarjev, kar pomeni, da klub lahko za preostanek denarja kupi nove igralce. S tem je v prednosti pred drugimi klubi. To luknjo v pravilih je po lock-outu prvi začel izkoriščati Detroit, vodstvo Lige NHL pa temu zdaj želi napraviti konec, zato je tudi razveljavilo pogodbo.
2. Pravičnost
Tudi pravičnost sodi med osnovne moralne vrednote. Pravičnost ne zahteva, da bi bila vsa življenja enako dobra v smislu nemoralnih vrednot (denarja, bogastva, zmag ...), ampak zahteva, da ravnamo z drugimi enako v smislu, da imajo vsi proporcionalno enak prispevek k odličnosti njihovega življenja, v smislu moralnih vrednot. Avtorji tako pod tem pojmom omenjajo dve kategoriji.
- doping
Osnovna smernica pravi, da naj športnik ne uporablja prepovedanih substanc za izboljšanje nastopa. S tem ima namreč v primerjavi s "poštenimi" športniki že v izhodišču boljše možnosti za končni uspeh. Doping je treba obravnavati tudi kot ogrožanje lastnega zdravja, ki se lahko konča tudi s smrtjo (sum pri Florence Griffith Joyner). Na sam doping pa je treba pogledati še z enega vidika - "vidika tolerance". Nekateri strokovnjaki, dopinški skesanci in poznavalci so prepričani, da je šport (v nekaterih disciplinah) z uporabo legalnih metod (razvoj treninga, prehrane, opreme ...) že prišel do skrajnih meja, na sam vrh pa je mogoče priti le z uporabo nedovoljenih poživil (Prvi in drugi del intervjuja z Angelom Heredio, vsi najboljši kolesarji na tritedenskih etapnih dirkah naj bili dopingirani ...). Protidopinške agencije naj bi ujele le peščico goljufivcev, s tem naj bi dokazale, da je vsak doping kaznovan, hkrati pa ni pretirano razširjen (v nasprotnem primeru denimo kolesarstvo več ne bi imelo smisla).
- spoštovanje pravil igre
Osnovno pravilo te smernice je "ne krši pravil igre". Z doslednim upoštevanjem te smernice lahko pridemo do paradoksa. V kontaktnih športi so namreč v pravilih prepovedani določeni stiki, poteze. A če se jih športnik ne bi posluževal, bi bila potem denimo njegova obrambna igra veliko bolj mila in bi posledično škodovala njegovi ekipi. Trenerji v košarki tako od svojih varovancev pogosto zahtevajo, naj igrajo v obrambi agresivneje, skoraj na "meji prekrška". Pri tem odgovornost pade na ramena sodnika, ki mora presoditi, kaj "ni v skladu s pravili" in to tudi kaznovati. Ali lahko potem ocenimo roko Luisa Suareza kot nešportno? Razlika med njegovo roko in tistima Thierryja Henryja in Diega Maradone je očitna - Urugvajec je bil za svojo kršitev igre pravično kaznovan (v skladu s pravili), prej omenjena nogometaša pač ne. Drugi vidik te smernice je povezana z dolžnostjo opozarjanja na napake. Znan je primer Bojana Tokiča, ki je leta 2003 na nekem turnirju namiznega tenisa pri svoji zaključni točki opazil, da je žogica (v skladu s pravili igre) pravilno zadela mizo, a tega sodniki niso opazili. Tokič jih je opozoril in pozneje dvoboj tudi izgubil (več pod točko 3).
3. Odgovornost
Odgovornost zajema vsebine, ki zahtevajo od posameznika, da je odgovoren do sebe in drugih, da je sposoben prenesti resnico, ne glede na to, kakšna je.
- dolžan opozarjati na napake
Pri plavanju nekateri sodniki spregledajo napačno tehniko plavanja in tekmovalca ne kaznujejo. Nekaj podobnega se je zgodilo 5. maja 2006 na plavalnem mitingu Akropolis, na katerem je domači tekmovalec Romanos Alifantis pri prsni tehniki noge udarjal z "delfinsko tehniko"), a tega sodniki niso sankcionirali. Dan pozneje je tudi Emil Tahirovič na 50 metrov prsno uporabil nepravilno tehniko, s katero bi lahko postavil celo svetovni rekord. Po dogovoru s trenerjem Ronijem Pikcem je tik pred ciljem občutno popustil in s tem sodnike opozoril na njihovo napako. V tej kategoriji velja omeniti Mitjo Petkovška, ki je znan po tem, da je skupaj s trenerjem Edijem Kolarjem pri sodnikih večkrat posredoval, da so ti pravilno določili izhodiščno oceno posameznih vaj. Znana sta primera iz Šalamunovega pokala 2004, ko je sodnike opozoril, da si v resnici zasluži nižjo izhodiščno oceno ter lanskega tekmovanja v Cottbusu, kjer je s Kolarjem sodnike opozoril, da si njegov največji tekmec Yann Cucherat zasluži višjo oceno, zaradi česar bi si Francoz na koncu zmago tudi zaslužil.
- opravičilo
Odgovoren športnik zna sprejeti lastne napake, za njih ne išče opravičila in, ker jih zna sprejeti, jih lahko tudi prizna ter se zanje opraviči lastni ekipi ali tekmecu. Najbolj znani primeri predstavljajo priznanje zlorabe nedovoljenih poživil. Velika večina dopingiranih športnikov nikoli ne prizna svojega dejanja. Nekateri športniki goljufijo priznajo, potem ko so jih ujeli (atleti Ben Johnson, Justin Gatlin in Marion Jones, kolesar Bernhard Kohl ...), spet drugi po koncu kariere, da bi si oprali vest (kolesarja Bjarne Riis in Erik Zabel). Seveda pa ostaja vprašanje, kakšna motivacija in morebitne koristi stojijo za priznanji. V to kategorijo sodi tudi opravičilo Alberta Contadorja, čeprav nikoli ne bo povsem jasno, ali je pri napadu na Andyja Schlecka na letošnjem Touru ravnal (ne)športno.
- simuliranje poškodb
Omenjena kategorija ima le negativni pol. Športniki se simulacije poškodb, predvsem izmišljenih udarcev nasprotnikov poslužujejo, ker s tem želijo z goljufijo oškodovati nasprotnika, ki bi si prislužil morebitno sodniško kazen (Rivaldo, Kyle Lafferty, Dida ...)
- simuliranje prekrškov
Gre za sorodno kategorijo, nogometaši se je predvsem poslužujejo v želji pridobiti enajstmetrovko. Primeri: Emerson Acuna, Wayne Rooney proti Sloveniji, Cristiano Ronaldo, Didier Drogba ... Na tem mestu omenimo še primer Costina Lazarja, ki je sodnika prepričal, da njegovi ekipi odvzame enajstmetrovko (omenjeni fair play sodi tudi v kategorijo dolžnosti opozarjanja na napake).
Serija člankov o fair playu bo končana naslednji petek, ko sledi predstavitev še zadnjih štirih komponent fair playa.
Literatura:
(1) - Smrdu, M., Pinter S., Hosta M. (2005), Športna morala, Zavod za fair play in strpnost v športu, Ljubljana.
Spletne povezave: Mednarodni olimpijski komite, Slovenski olimpijski komite, Sportikus, Mednarodni komite za fair play, arhiv MMC-ja, youtube.
UU Najhujš je tista dvojna salta k se ga je en argentinc dotaknu.
http://www.youtube.com/watch?v=NCutnMjri
NA Štej kolikokrat je na tleh. Mu izbije žogo on joka na tleh.
NAjhujša je bla una k je fejkal astmatični napad. Sam ne najdem. Daleč najmočnejši igralec pa se najbolj meče od vseh naštetih s tvoj strani.
Jah a si mogoče pomislu da ga lih zrd tega ker je tako močan tok veliko in tok teži favlajo. Drogbaja nemorš ustavt brez prekška, sploh če se zagradi in to branilci vejo zato ga pa tut skos na polno favlajo. Sicer pa je on tudi zelo visok in višji ko si lažje padeš (poglej Croucha) kot pa kakšen Messi al pa Rooneya k sta kot palčka in imata nižje težišče in s tem posledično težje izgubita ravnotežje. Pa sam še enkrat bom reku da nau kdo reku da se ponavljam ... spet predpostavljaš da je Drogba največji "padalec" ... povej mi razlog in ga podkrepi z dokazi. V zadnih 3 letih sem si ogledal okoli 85% vseh tekem Chelseaja in dobro vem kako igra Drogba in tudi da se je zelo popravil kar se dajvanja tiče. Zate težko rečem da si pogledal toliko tekem od Chelseaja in da ga zato lahko realno oceniš če si gledu par tekem in nekaj posnetkov na youtubu. Priznam tudi jst nisem gledal veliko tekem Uniteda in Liverpoola in zato težje ocenjujem kakšni dajvejri so Rooney, Gerrard in Torres ampak v zadjih dveh letih sem večkrat videl dajvat Rooney in Torresa kot Drogbaja pa sem gledal vleiko več tekem modrih kot pa tekem obeh rdečih. Nikoli pa nisem rekel da Drogba ne dajva sam ne dajva tolk kukr folk vedno prav in ga postavlajo ob bok IMO največje dajverja trenutno Cristiana Ronalda. Če se pa pritužuje sodnikom al pa jezi nad njihovimi odločitvami pa ne pomeni da dajva ampak hoče samo pomagati klubu ali reprezentanci do boljšega rezultata.
Sicer pa Drogba ni slab človek in podaril že ogromno MILIJONOV v dobrodelne organizacije pa tudi proti AIDS-u se bori v Afriki in je prava ikona Slonokoščene Obale, kjer ga obožujejo kot pol boga in je vzor kako se da povzpeti iz revščine z trdim delom in veliko odrekanja kajti Drogbaju nič v življenju ni bilo podarjeno. To da vpliva na življenja cele Afrike še posebaj pa prebivalcev Slonokoščene obale je pa veliko več kot samo fuzbal in kakšen dajv gor ali dol tega ne bo nikoli spremenil. Sicer pa se folk oglaša z dajvi samo zato ker vejo da je Drogba eden najbolših napadalcev na svetu, da mu noben branilec brez prekrška nemore nič in ga hočejo zato s tem ponižat. Zdejo lahko še naprej jokate o dajvih al pa pač priznate da je Drogba izjemen nogometaš in tudi človek in da je na sveti naredil toliko dobrega kot vi neboste nikoli v življenju.
Kdor ne zagovarja fair playa ni vreden da dela v športu.
6. avgust 2010 ob 10:16
Prijavi neprimerno vsebinoČestitke za zanimiv članek. Kar se nogometnih simuliranj tiče bi morali po tekmi takega nogometaša kaznovati. Z nekaj tekmami in krepko denarno kaznijo, potem bi pa videli, koliko časa bi se še metali brezveze po tleh.
S tem bi nogomet po mojem mnenju veliko pridobil. Igra bi bila bolj čista in verjetno tudi bolj tekoča.
se čist strinjam. ampak a veš kaj bi reku straček na čelu fife. s tem bi nogomet izgubil na čaru :)))
ra4&feature=related), Henryja (http://www.youtube.com/watch?v=Yh8mk7Mf
Bd8&feature=related), Gilardino (http://www.youtube.com/watch?v=8W00d3yJ
Kl4&feature=related) da sploh ne naštevam naprej. Sploh pa če bi gledal kj tekem od Chelseaja bi vidl da v zadnjih 2 letih Drogba ni imel nobenega "dajva", vsi tej videji pa so od Drogbaja stari že usaj 3-4 leta če ne še več. Sicer pa če je Drogba tak dajver kot Crisitano pa mi prilepite 10 očitnih dajvov Drogbaja pa jih lahko jst dam 20 od Cristianota samo v zadnih 2 letih. Ful usi skos neki govorijo kok Drogba dajva pol greš pa na youtube pa najdeš milijon posnetkov v katrih so mogoče 3je dajvi ostalo so pa čisti favli in pol to ponavljajo še pa še namesto da bi pogledali tekmo od Chelseaja in vidli da že nekaj časa ni naredu nibenga dajva za razliko od recimo Cristianota pa tut Rooneya, katera sta zadnje čase res prednjačila v tem.
Mogoče zato ker je najbolj množičen in se v njem obrne največ denarja?
Ma pomoje če bi delal pri nogometaših take doping teste kot pri kolesarjih, bi bilo tudi v nogometu veliko več odkritega dopinga. Že v teli naši žalostni 1., 2., 3. ligi se igralci filajo z vsem mogočim, kaj se šele dogaja v resnih klubih, ampak ker je vložek prevelik, tudi doping ne pride zraven, podobno je pri NBA košarki in ostalih ameriških super športih...
Hm, a ne gre ta naziv mud wrestlingu?
Ampak resno - meni se zdi kolesarstvo veliko bolj umazano. Doping, pumpe med šprikle, rinjenje s ceste,...
S tem bi nogomet po mojem mnenju veliko pridobil. Igra bi bila bolj čista in verjetno tudi bolj tekoča.