Največje sanje Ivana Ščeka in njegovih kolegov je uvrstitev Slovenije na olimpijske igre. Foto: FOTOKRU.com
Največje sanje Ivana Ščeka in njegovih kolegov je uvrstitev Slovenije na olimpijske igre. Foto: FOTOKRU.com
ragbi
V običajnen ragbiju je na vsaki strani 15 igralcev, kar je telesno izjemno naporno, zato svetovno prvenstvo traja skoraj dva meseca. Taka različica je iz časovnega razloga neprimerna za olimpijske igre. V Riu de Janeiru bodo tako igrali različico 7, kjer je na vsaki strani 7 igralcev, vsak polčas pa tudi traja 7 minut. Foto: FOTOKRU.com
ragbi
Ivan Šček pravi, da so finance eden od večjih problemov ragbija pri nas. Klub gostovanje v Splitu, kjer igrajo regionalno ligo, stane skoraj 1.500 evrov: 'Samo prevoz do Splita 600 evrov. Če stvar vzamemo resno, moramo tja priti en dan prej, da se ne vozimo sedem ur in gremo takoj na igrišče. Potem imamo še stroške prenočitve, seveda iščemo poceni hostle do 20 evrov, a tu je takoj 25 fantov, kar prinese spet okrog 500 evrov. Skupaj s preostalimi stroški hitro pridemo do vsote 1.500 evrov'. Foto: FOTOKRU.com
Rugby klub Ljubljana, koledar
Zaradi finančnih težav si zato pomagajo s številnimi akcijami. Klub Ljubljana je ob novem letu pripravil koledar z akti. Pri tem so za otroke z Downovim sindromom zbrali 1.500 evrov. Foto: Luka Gorjup/Rugby klub Ljubljana
ragbi
V Sloveniji igralec ragbija v povprečju odigra okrog 15 tekem. Sezona traja od septembra do decembra in od marca do maja. Foto: FOTOKRU.com
ragbi
Slovenskim ekipam primanjkuje kvalitetnih tekem. Zato jim še kako prav pridejo gostovanja nekaterih otoških ekip, ki se včasih ustavijo v Sloveniji. Foto: FOTOKRU.com
Nova Zelandija
Lani je na novi Novi Zelandiji potekalo sedmo svetovno prvenstvo v ragbiju. Zlato so osvojili gostitelji. Po dva naslova imajo sicer Nova Zelandija (1987, 2011), Avstralija (1991, 1999) in Južna Afrika (1995, 2007), leta 2003 pa so bili prvaki Angleži. Med 'velikih šest' evropskih ekip sicer sodijo Anglija, Francija, Irska, Italija, Škotska in Wales, ki med seboj igrajo številne turnirje. Foto: Reuters

Čeprav mediji le redko poročajo o tem športu, ima pri nas dolgo tradicijo, letos namreč mineva natanko pol stoletja od prve odigrane tekme na slovenskih tleh. Ragbi je bil leta 1924 zadnjič član olimpijske druščine, leta 2016 pa bo minilo skoraj 100 let, ko se bo v Riu de Janeiru spet pojavil kot del olimpijskih iger.

Ragbi so pred časom že predstavili v oddaji Londonski vrtiljak. Kratek povzetek smo pripravili tudi na MMC-ju. Natančnejša pravila ragbija lahko preberete na uradni strani slovenske zveze.
V rubriki Pod lupo smo predstavili že biljard, sabljanje in dviganje uteži.

O ragbiju smo se pogovarjali z Ivanom Ščekom, igralcem Ljubljane, ki nam je predstavil nekaj zanimivosti o tem športu.

V Sloveniji se pogosto zamenjuje ameriški nogomet in ragbi. Kako ste se vi znašli v ragbiju?
Najprej sem sedem let treniral nogomet v Iliriji, a v članski ekipi nisem mogel igrati, saj je bila konkurenca velika. Mlajši igralci smo večinoma sedeli na klopi, zato sem izgubil motivacijo in prenehal igrati. Nato me je začel zanimati ameriški nogomet, šel sem pogledat trening, a sem hitro ugotovil, da sem zaradi svoje teže primeren le za igro v liniji, ki pa žoge skoraj nikoli ne dobi. Želel sem biti bolj aktiven v igri, zato sem šel na trening ragbija. Začel sem izključno zaradi rekreacije, ko pa sem natančneje spoznal pravila, me je ta šport enostavno prevzel.

V ragbiju je precej pravil, po navadi niti igralci ne poznajo vseh. Katera so najpomembnejša?
Res je, včasih še igralce preseneti kakšna odločitev sodnika. V osnovi pa tekma traja dvakrat po 40 minut, igra je tekoča in se ne ustavlja. V vsaki ekipi je 15 igralcev na igrišču ter sedem na klopi, vsaka ekipa lahko uporabi pet menjav. Točke se dosegajo na tri načine - s polaganjem, ki je vredno pet točk, ter s streli na gol (lahko iz igre in prekinitve), ki so vredni po tri točke. Po vsakem polaganju ima ekipa možnost še za dodatni dve točki, saj ima na voljo strel z 22 metrov.

Kakšno je stanje v Sloveniji?
V Ljubljani delujejo tri ekipe - Ljubljana, Bežigrad in Olimpija, ki med seboj tekmujejo v državnem prvenstvu. Pred kratkim je nastal še Maribor, njihova ekipa se odlično razvija. Trenutno tekmujejo v avstrijski ligi, kjer vodijo v tamkajšnji drugi ligi. S tem imajo na voljo več tekem, dobro se razvijajo. Obstaja pa še peti klub, ki deluje v Ljutomeru. V Sloveniji imamo sicer tri igrišča, ki so namenjena temu športu.

Kdaj je primeren začetek za ukvarjanje s tem športom?
V tujini začnejo že pri sedmih letih, pri nas so najmlajši stari 12 let. Ponavadi so to fantje, ki najprej začnejo v nekem drugem športu, nato pa presedlajo v ragbi. Pri nas je nekaj fantov, ki so stari med 12 in 15, a jih je premalo, da bi imeli svojo ekipo, zato naredimo ekipo U-16 ali U-18. Je pa fantov vse manj, ko sem sam hodil v osnovno šolo, smo zunaj ves čas "nabijali" žogo, danes pa je vse več mladine v prostem času za računalnikom. Očitno se v to smer vrti naš svet. V ragbiju na srečo trend števila igralcev raste.

To je en vidik, drug pa je podoba ragbija, ki je za laika grob šport. Najbrž imajo podoben pomislek tudi številni starši. Kako bi jih prepričali, da je ragbi prava izbira za njihovega otroka?
To je res največji problem. A v tujini ragbi sodi med srednji in višji sloj prebivalstva, za ta šport so se večinoma odločali izobraženci. Pri nas mediji o ragbiju ne poročajo, zato velja splošno prepričanje, da je to šport debeluhov, a to ni res, saj je na igrišču treba zdržati 80 minut. Ragbi do 12 let sploh ni kontakten šport. Otrok se z ragbijem izjemno razvija, razvija se njegova samozavest, ekipni duh, predvsem pa spoštovanje, ki ga zna kazati tudi zunaj igrišč. Otrok se razvija tako psihično kot fizično.

Starše najbrž skrbijo tudi poškodbe. Koliko jih je v tem športu?
V ragbiju jih je presenetljivo malo. Obstajajo različne raziskave, ki jih je sicer težko primerjati med seboj, saj prihajajo iz različnih okolij, a vseeno za občutek. V ragbiju je na tisoč ur igranja približno 17 poškodb, v rokometu 20, v hokeju pa 53. V ragbiju gre ponavadi za izpahe ram, tu pa je razlog v večini primerov nepripravljenost športnikov. Pred vsako tekmo se je namreč treba pravilno ogreti, v vsak kontakt moraš iti "trd", sicer je večja verjetnost za poškodbo.

Komu bi sami priporočali ragbi?
Vsak se lahko znajde v njem. Ragbi ni samo šport, ampak način življenja. Prvo pravilo je, da spoštuješ nasprotnika, sodnika, kapetana in trenerja. To je osnova. Ko sem treniral nogomet, smo se vedno vsi jezili na sodnika, v ragbiju pa lahko le kapetan stopi do sodnika in ga kaj vpraša. Ker je to grob šport, ljudje mislijo, da pride zlahka do pretepov, a to ni res. Ker je to kontakten šport, je visoka agresivnost in napetost. Seveda želiš nekoga "odlomiti", a so pravila, kako to lahko narediš in kako ne. Če ti nasprotnika dvigneš v zrak, je tvoja naloga, da ga varno spustiš na tla, da se pri padcu ne poškoduje. Pri tem so strogi tudi sodniki.

Ko omenjate svoj prejšnji šport, nogomet je znan po številnih simulacijah prekrškov in poškodb. Kako je s tem v ragbiju?
V ragbiju tega ne poznamo! Znan je rek: 'Nogomet je šport, v katerem se 11 igralcev ves čas pretvarja, da so poškodovani, ragbi pa je šport, v katerem se ves čas vsi pretvarjajo, da niso poškodovani.' Nikoli ne smeš tekmecu pokazati, da si poškodovan. Če te boli, moraš čim prej vstati, ker to psihično najbolj zlomi tekmeca. On se vate zaleti z vso močjo, ti pa vstaneš, kot da ni bilo nič.

To je psihološko lomljenje nasprotnika, toda se ne bojite, da morda s tem tvegate svoje zdravje? Nov nalet v poškodovani del telesa vas lahko resneje poškoduje.
Sodnik ne piska prekinitve, če ležiš na tleh, bolničar pride na igrišče in te oskrbi. Če je pa res kaj 'groznega', se seveda igra ustavi. Seveda, če si resno poškodovan, ne boš tvegal zdravja in boš zahteval menjavo. Nihče ni neumen, da bi tvegal svoje zdravje, a razlika je v tem, da igraš ob bolečini. Če te zmoti vsak udarec in bolečina, potem ragbi zate ni primeren šport.

Omenjate ekipni duh. Kako se to zrcali na igrišču?
Vsi igralci smo kot ekipa. Če v nogometu ne deluješ kot ekipa, te nasprotnik "predribla" in to je to. Če pa v ragbiju igralci ne delujejo kot ekipa, te nasprotni igralec lahko dobesedno uniči. Ko greš v kontakt, veš, da te nekdo spremlja. Pozna se timski duh in povezanost. V tem športu skorajda ni zvezdnikov, saj en igralec ne more premagati nasprotne ekipe, kar morda velja za druge športe.

Kakšen je položaj slovenske reprezentance?
Igramo v evropski 2B skupini, to je glede na število igralcev in klubov zelo dobro. Hrvaška je denimo v 2A. Vsako leto smo se uvrstili v skupino dlje. Premagali smo že Norveško, Dansko in Finsko. To so države, ki imajo po tri lige, mi pa imamo tri klube. Na tekme reprezentance pride po 500 ljudi. V reprezentanci igra pet legionarjev ter okrog 15 tistih, ki igrajo v domačih ligah ter močni srednjeevropski ligi RRC.

Hrvaško ste pred leti premagovali, zdaj pa je v razvoju ušla, saj si pomagajo s številnimi zdomci. Kako je s tem pri nas?
Veliko slovenskih potomcev igra v Argenitini, na Novi Zelandiji in v Angliji, a mi enostavno nimamo dovolj denarja, da bi jim organizirali letalski prevoz, da bi nam pomagali na nekaj tekmah. Da bi si sami plačevali karte, pa se jim najbrž ne splača. Na Hrvaškem je stvar podobna, saj imajo tudi oni veliko zdomcev, a imajo tudi veliko sponzorjev in si finančno lahko privoščijo te okrepitve. Mi smo še pred nekaj leti zlahka premagovali Hrvate, oni pa danes igrajo tekme pred 5.000 gledalci, ki so v neposrednem prenosu predvajane na nacionalni televiziji. To je nek vzor, kamor si želimo tudi slovenski igralci.

slavko.jeric@rtvslo.si