Številke
Randy Bresnik
Randy Bresnik je na mednarodno vesoljsko postajo poletel kot del 52. odprave, poveljeval pa je 53. odpravi (od tod tudi številka in logo na njegovi jopici). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Predsednik Slovenije Borut Pahor je sprejel astronavta Randyja Bresnika. Foto: BoBo
Randy Bresnik
Obiskal je Luče in Ljubno in preveril družinsko drevo. Foto: Ameriška ambasada/Luka Dakskobler
Anže Kopitar
Anže Kopitar je že dobro desetletje prva zvezda Los Angelesa, s katerim je osvojil dva naslova prvaka Lige NHL. Foto: Reuters
Randy Bresnik
V vesolje je prvič poletel leta 2009, ko je med drugim s seboj vzel tudi majico svoje univerze. Foto: Reuters
Super Bowl
Prizor iz 50. Super Bowla, ko so vojaška letala pred začetkom najpomembnejše tekme v Ligi NFL, preletela igrišče. Foto: Reuters
Sojuz
Podobe iz lanskega julija, ko je s Sojuzom drugič poletel v vesolje. Foto: Reuters
Top Gun
V filmu Top Gun je blestel Tom Cruise. Imate že v glavi melodijo skladbe Take My Breath Away? Foto: Uradna stran filma
Randy Bresnik
Rojen je bil 11. septembra. Po napadu na New York na ta dan ne čuti več veselja ob osebnem prazniku, ampak se najprej spomni napada. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Paolo Nespoli,  Sergej Rjazanskij in  Randy Bresnik
Paolo Nespoli, Sergej Rjazanskij in Randy Bresnik so julija skupaj odpotovali v vesolje. Foto: Reuters
Randy Bresnik
Med enim od treh sprehodov, ki jih je opravil v karieri astronavta. Foto: Reuters
Luna, kot jo je v svoj objektiv na Mednarodni vesoljski postaji ujel Randy Bresnik. Foto: Nasa
Randy Bresnik
Po izobrazbi je matematik in zato ni presenečenje, da je velik ljubitelj številk: 'Matematike ne vidim kot računanje, ampak ves čas vidim številke. Ko dobim problem, odgovor takoj vidim v številkah. To je jezik, to je glasba. Ko se spominjam zadnjega poleta v vesolje, je trajal 139 dni, 2.224 obratov okrog Zemlje, naredili smo 58 milijonov milj. To so res ogromne razdalje. Mednarodna vesoljska postaja deluje 18 let, kar pomeni, da obstajajo srednješolci, za katere velja, da je ves čas njihova življenja v vesolju vsaj en človek, kar je res neverjetno.' Foto: MMC RTV SLO/MIloš Ojdanić
Randy Bresnik
Randy Bresnik si je najbolj želel leteti, želja ga je popeljala v vesolje. Foto: Reuters
VIDEO
Astronavt Bresnik v Vitan...

Dodaj v

Astronavt Bresnik med vesoljskim sprehodom čakal na rojstvo hčerke

MMC-jev pogovor z Randyjem Bresnikom
16. marec 2018 ob 06:30
Ljubljana - MMC RTV SLO

V zgodovini človeštva je le dobrih 500 ljudi poletelo v vesolje, a med peščico izbrancev je kar nekaj astronavtov, ki se ponašajo s slovenskimi koreninami.

Dobro so znane zgodbe Jerryja Linengerja, Ronalda Sege in seveda Sunite Williams. Novo ime na seznamu je Randy Bresnik, ki je pred meseci 139 dni preživel na Mednarodni vesoljski postaji, pred dnevi pa je na povabilo ameriškega veleposlaništva v Ljubljani obiskal kraje, kjer sta bila rojena njegova prastarša.

Vabljeni k branju/o vesolju smo se že pogovarjali:
- Neil deGrasse Tyson
- Chris Hadfiled
- Seth Shostak
- Alan Guth
Z Randyjem Bresnikom so se pogovarjali tudi v oddaji Profil. Ujamete jo lahko v soboto, 17. marca, ob 15.35 na 1. programu Televizije Slovenija.


V Sloveniji ste nekaj dni, zima se počasi umika pomladi, kakšen vtis ste dobili na tem obisku?
Tu sem bil v podobnem času že pred dvema letoma, a takrat ni bilo več sledu o zimi. Vesel sem, da sem tokrat lahko videl lepote Slovenije v snegu. Verjamem, da ste domačini najbrž že naveličani snega, a zame in moja otroka, ki prihajamo iz Houstona – tam sneg vidimo res redko – je bilo to res lepo darilo. Ko smo obiskali Luče in Ljubno, so bile podobe v snegu res fantastične.

Omenjate Luče in Ljubno, od tam prihajata dva od vaših prastaršev. Kdaj ste sploh prvič slišali za Slovenijo?
S tem smo odraščali. Moj dedek in vsi njegovi bratje so govorili slovensko, tudi svoje otroke so učili slovenščine. V svoji hiši je imel marsikaj iz Slovenije, s tem smo odraščali, to je bilo popolnoma normalno. Del naše družine izhaja od tu.

Zdi se, da smo na področju odnosa do lastnih korenin Američani in Slovenci nekoliko drugačni, v Sloveniji sicer poznamo družinska drevesa, a ta so v ZDA precej bolj popularna.
Naše družinsko drevo je res zelo široko in razvejano. Če pogledamo zgodovinsko, smo dežela priseljencev. Tudi predniki moje žene prihajajo iz Evrope, vsi od nekje prihajamo. Za mlajše generacije v ZDA je značilno, da se šolajo zunaj kraja, kjer so bili rojeni, ko iščejo službo, gredo tja, kjer se jim ponudi priložnost, to pa ni nujno tam, kjer so preživeli otroštvo in mladost. Zapuščamo svoje domove in se širimo, zato cenimo podatke tako o svoji preteklosti kot svojih sorodnikih, ker ne moremo biti ves čas z njimi. So pa naša družinska drevesa precej širša od tistih, ki svojih domov nikoli ne zapustijo.

Službo poiščete tam, kjer se vam ponudi priložnost, to je spet značilno za tako velike države, kot so ZDA. Včasih se je težje v majhni državi, kot je Slovenija, preseliti za 50 kilometrov.
Slovenci nimajo težav zapuščati svoje države, dobro jim gre, kamor koli pridejo. Vsepovsod so slovenske skupnosti, Ljubljana je edino mesto na svetu, ki ima več Slovencev kot Cleveland, Slovencem gre dobro.

Rojeni ste bili v Kentuckyju, a za svoje domovanje imate Santa Monico. Zelo radi imate šport, le nekaj kilometrov od Santa Monice živi in se udejstvuje slovenski hokejist Anže Kopitar, ki igra za Los Angeles. Ali spremljate kaj hokej ali vas bolj zanimajo drugi športi?
Zadnji dve leti in pol sem se intenzivno pripravljal na polet v vesolje, več kot polovico tega časa sem prebil v Rusiji, nato sem bil več mesecev v vesolju, tako da po pravici povedano nisem spremljal skoraj ničesar. A hokej imam rad, moja mama je Kanadčanka, večino časa sem preživel v Južni Kaliforniji, kot otrok sem tako gledal več hokeja kot tipično ameriških športov, kot sta ameriški nogomet ali bejzbol. Zame je bilo tako popolnoma običajno, da sem odraščal ob spremljanju LA Kingsov, kar je bilo drugače od večine otrok v Južni Kaliforniji.

Srednjo šolo ste obiskovali v Santa Monici, nato pa ste se vpisali v Citadel. Zakaj ste izbrali vojaško univerzo?
Od nekdaj sem si želel leteti, vedel sem, da si moja družina finančno ne more privoščiti, da bi se šel učit za pilota. Ena od možnosti je tako bila, da grem v vojsko, kjer bi se nato naučil leteti. Imel sem srečo, da sem pri marincih dobil štipendijo. Vedel sem, da bom po diplomi lahko letel in zato je bilo to primerna priprava.

Če zdaj združiva šport in vojsko. Pred tekmami Lige NFL v ameriškem nogometu pogosto vidimo, kako organizatorji izkažejo čast vojakom, vidimo velike zastave in domoljubnih simbolov. Tega v drugih delih zahodnega sveta ne vidimo tako pogosto.
Ne morem primerjati z drugimi državami, vem pa, da cenimo vojsko in njihova dejanja. Američani so v prejšnjem stoletju kar dvakrat prišli v Evropo in ji pomagali izbojevati svobodo. Takrat ni nihče napadel Amerike, ta se ni borila v samoobrambi, ampak so prišli sem pomagat. To so naredili s pomočjo bogastva ali še bolje rečeno moči, ki so jo imeli. Kot Američan mislim, da smo dokončno premagali slabe sile. Poglejte Nemčijo ali Japonsko, ki sta zdaj izjemni gospodarski sili. Zdaj sta obe demokratični, tudi to je ena od ameriških zapuščin za prihodnost.

Na tem delu sveta že dolgo živimo v miru, morda je s tem povezan odnos do vojske? Da se ljudje sprašujejo, zakaj sploh potrebujemo vojsko?
Več kot četrt stoletja sem preživel kot marinec. Vsi ljudje v vojski – in prepričan sem, da to velja za vse države na svetu – si ne želijo iti v vojno. Kot vojak si želiš, da je tvoja država močna in varna v taki meri, da si nihče ne bi želel iti v vojno z njo. Če si vse življenje vojak in nikoli ne greš v vojno, je to idealno. Na žalost pa smo v stoletjih in tisočletjih videli, da ni vedno tako.

Obiskovali ste Topgun, veliko ljudi je videlo istoimenski film s Tomom Cruisom. Vam je film (ki ima originalni zapis malce drugačen - Top Gun) všeč? Ali ima realne osnovne ali je bolj kot ne fikcija?
Prav gotovo je v filmu kar nekaj prizorov, ki temeljijo na resničnih dogodkih, film vsebuje veliko zabavnih prvin. Bistvo izobraževalnega središča Topgun je zbrati ljudi iz različnih eskadrilj in jih izučiti v naprednih taktikah in tehnikah. Ker ne moremo poslati vsakega pilota na to šolo, tja pošljemo po enega iz vsake eskadrilje, kjer se izobrazijo za inštruktorja, ki lahko znanje podaja naprej na svojih šolah. S takim namenom sem šel tudi sam v Topgun, se nato vrnil v svojo eskadriljo in učil druge, da bi vsi postali boljši.

Omenjali ste ljubezen do letenja, veliko astronavtov pravi, da so si že kot otroci želeli v vesolje, pri vas vsaj na prvi pogled ni tako. Kdaj ste se zaljubili v vesolje?
Vesolje se mi je vedno zdelo privlačno, a hkrati sem se zavedal, da to najbrž ni ravno najbolj uresničljiv cilj. Najbolj sem si želel leteti, najbolj uresničljiva pot za to pa je vodila skozi vojsko, saj si tega drugače nisem mogel privoščiti. Šele ko sem postal pilot, sem se zavedel te priložnosti, da bom morda res kdaj izbran. Danes je kar nekaj astronavtov prehodilo ravno to pot. Zame je to res neverjetna zgodba, saj sem bil samo suhec slovenskih korenin, ki je odraščal v Južni Kaliforniji. Zame je bila velika čast že to, da so zgolj pomislili, da sem kandidat, da postanem astronavt. Da sem bil pa na koncu še izbran, je to še toliko bolj neverjetno. V izboru je bilo namreč res ogromno ljudi, ki so dobri na različnih področjih in bi lahko odlično opravili delo astronavta.

Najbrž je dolga pot od kandidata za astronavta do človeka, ki gre nato dejansko res v vesolje. Kaj vas je pri usposabljanju za astronavta najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetila široka paleta stvari, ki se jih moraš naučiti. Znati moraš praktično vse. Si na vesoljski postaji, hkrati izvajaš poskuse. Če se kaj pokvari, moraš znati popraviti. Če se vmes spremeni misija, se moraš znati prilagoditi. Na vseh ravneh moraš biti res prilagodljiv. Hkrati smo torej znanstveniki (izvajamo znanstvene poskuse), kleparji, smetarji, vzdrževalci, dostavljavci, medicinci (če se kdo poškoduje), komunikatorji (pogosto se pogovarjamo z učenci v šolah), fotografi (saj želimo ujeti lepoto Zemlje in podobe poslati nazaj na naš planet). Ta spekter je neverjetno širok, zato je ta služba tako zanimiva. Nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan.

Ja, spomnimo se vaše fotografije Bleda. Govorili ste o prilagajanju, to me spomni na film Marsovec, kjer se je moral glavni junak ves čas prilagajati.
Tako je. Prebral sem kar nekaj ZF-knjig, pri tej knjigi mi je bilo tako všeč, da je avtor odlično ujel bistvo in način razmišljanja večine astronavtov. Ko sem bral knjigo, sem se večkrat ujel, da sem ob neki težavi začel sam razmišljati, kaj bi sam naredil v takem položaju. Ko sem obrnil stran, sem se le nasmehnil 'jaz bi naredil skoraj isto!' Še bolj zabavno je bilo … Knjigo sem bral na plaži z ženo, ko sem se večkrat začel glasno smejati. Ona me je vprašala »Kaj pa je?«. Ne le, da je astronavt počel to, kar bi jaz počel, ampak celo besede, ki jih je avtor knjige položil v astronavtova usta, so bile take, kot bi jih uporabil jaz (smeh). Ta avtor ima dar, ker je res razumel, kako mi razmišljamo.

Trening je eno, resničnost pa drugo. Kaj pa vas je najbolj presenetilo, ko ste se leta 2009 dejansko res prvič podali v vesolje?
Ne glede na to, koliko slik ali posnetkov si si že prej pogledal ali koliko si se pogovarjal z drugimi astronavti, ki so že bili v vesolju, ko prvič vidiš Zemljo z lastnimi očmi iz vesolja, je to preprosto neopisljivo. Vse življenje vidiš površino Zemlje kot ravno, zdaj pa je kar naenkrat ukrivljena. Tvoj um se potem zaveda, da iz te krivulje nastane krog. Zemlja je tako velika! Ali pa tako majhna, kakor koli obrneš. Obkrožiš jo v vsega 90 minutah, v tem času vidiš vsa območja, na katerih je človek kadar koli živel. Vsak človek, ki je kadar koli živel, je bil tam spodaj. Vsak, ki ga poznam in imam rad, je tam spodaj. To je res navdihujoče, hkrati pa ponižno in neverjetno.

Pravite, da ste videli krivuljo. Kako je potem mogoče, da kljub tem pričevanjem in nešteto slikam obstaja relativno velika skupnost ljudi, ki trdi, da je Zemlja ravna?
To je dobro vprašanje, ker res ne vem. Rekel bi jim le, prosim poglejte si fotografije, ki sem jih sam posnel. Če bi bila Zemlja res ravna, ne bi mogel narediti vseh teh slik in ne bi mogel v orbiti preživeti 150 dni.

Prvi polet leta 2009 je bil poseben, ker je vaša žena rojevala. Kako težko je bilo za vas? Na eni strani ste uresničili sanje astronavta, na drugi strani ste zamudili rojstvo hčerke?
To je bilo težko. Vsak, ki je starš, si lahko to predstavlja, preprosto si želiš biti tam. Precej vojakov ima izkušnje s tem. Po tej strani torej ni bilo nič drugače, kot če bi bil v vojski. Moja žena je bila res neverjetna, v 9. mesecu nosečnosti je opazovala, kako sem z Atlantisom odšel v vesolje, vedela je, da ne bom mogel biti prisoten ob rojstvu. Zaradi različnih vzrokov ni rodila na predvideni dan poroda. Roditi bi morala ravno dan pred mojim prvim sprehodom v vesolju. Porod se je sicer začel, a moja hčerka se kar ni in ni rodila. Jaz sem bil gor, odprl vrata in šel na svoj sprehod. Minil je že skoraj cel dan in prepričan sem bil, da se je hčerka že rodila. Ko sem se vrnil v notranjost postaje, sem izvedel, da hčerka še vedno ni rojena. 'O, Jezus,' sem si mislil. Šel sem spat in ob treh ponoči po mojem času se je hčerka vendarle rodila. Naslednji dan sem bil prost, imel sem možnost videti prve slike in posnetke, z ženo sem se lahko pogovarjal in slišal hčerko prvič jokati. Vsega pet minut po koncu pogovora sem že začel priprave na drugi sprehod po vesolju, ki me je čakal dan pozneje. Od vrhunca svoje kariere pilota, ko sem šel v vesolje in se po njem sprehajal, gledal lepote Zemlje, sem nato imel možnost videti še svojo hčerko, kar je bilo še bolje.

Skoraj pol stoletja je minilo od poti na Luno, človek je zdaj bolj ali manj omejen na kroženje v zemeljski orbiti. Kakšno vlogo pri osvajanju vesolja vidite v podjetju SpaceX?
Navdušeni smo, da so komercialna podjetja sposobna zgraditi svoja vesoljska plovila. Sodelujemo tako s SpaceX-om kot Boeingom, ki so dobili vladna zagonska sredstva, s katerimi ustvarjajo programe, ki jih lahko uporabljamo v mednarodni vesoljski postaji. Obstajajo tudi druga podjetja, kot je Blue Origin, ki je prav tako zgradil svoje vesoljsko plovilo in uspešno demonstriral pristanek, kot je to uspelo SpaceX-u. Upam, da bodo vsi noro uspešni, saj je ta stopnja inovacije, hitrost, s katero lahko razvijejo nove stvari, izjemnega pomena. Nič drugače ni kot v prelomu prejšnjega stoletja, ko sta Wilbur in Orville Wright zgradila prvo letalo in z njim tudi poletela. Potem so se pojavili še številni drugi posamezniki, ki so začeli graditi letala. Poglejte, kam smo prišli dobrih sto let pozneje! Imamo letala, ki praktično ves čas krožijo okrog Zemlje. Upam, da bom še v času svojega življenja podoben razmah doživel tudi na področju vesoljskih poletov.

Ustanovitelj podjetja SpaceX Elon Musk je dejal, da si želi umreti na Marsu. Ne bom vas vprašal, ali želite umreti … ampak raje, ali želite del življenja preživeti na tujih tleh?
To je cilj nas vseh, ki ta trenutek delujemo v tem poslu. Zavedamo se, da ko bomo dejansko prišli tja, to ne bo uspelo nam, naši generaciji. Ampak zanamcem bo gotovo uspelo stopiti na Mars in nadaljevati sanje, ki smo jih mi začeli sanjati. Ta hip zagotovo obstajajo mladi, ki zdaj hodijo v srednje šole in univerze, ko bomo tehnologijo dovolj razvili, bodo ravno v idealnih letih, da sami naredijo prvi korak na nov planet.

Pogovor sva začela s preteklostjo, končala ga bova s prihodnostjo. Torej ste optimistični, da bo do naslednjega koraka prišlo?
Absolutno. V naslednjih petih do desetih letih pričakujem redne polete na Luno, ki bo pomenila izhodišče za nadaljnje polete v globlje vesolje. Testi, ki jih bomo naredili na Luni, morda tudi v tamkajšnjih habitatih, bodo koristni za osvajanje Marsa. Skrbeti nas bo moralo le, če bo oprema delovala. Če bo delovala na Luni, bo tudi na Marsu, saj rdeči planet pozna erozijo, veter … tako bodo tamkajšnji delci veliko manj škodljivi kot na Luni. Vsi delamo za to, da bi v 30-ih letih tega stoletja lahko stopili na Mars.

Nekaj Bresnikovih razmišljanj boste lahko v kratkem slišali tudi na podkastu Številke. V natančno odmerjenem pogovoru je bil astronavt sproščen in - kot se spodobi praktično za vsakega astronavta - izjemno zgovoren. Kljub natrpanemu urniku si je vzel čas za pogovore. Ker se je v hotelu že prikazal naslednji izpraševalec, me je prijazno pospremil do vrat, obljubil, da se bo še vrnil v Slovenijo, nato pa izrekel edino besedo v slovenščini - "zbogom".

Slavko Jerič, foto: Miloš Ojdanić
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Randy Bresnik
Prijavi napako
Komentarji
Drncl
# 16.03.2018 ob 06:42
Zanimivo. Tudi podatek, da je "Ljubljana je edino mesto na svetu, ki ima več Slovencev kot Cleveland" :)
Yanez
# 16.03.2018 ob 07:05
Drncl; # 16.03.2018 ob 06:42
Prebivalcev ja, vprašanje pa če Slovencev?

Sicer pa je Randy, čeprav je izbor izbora izbora, v bistvu zelo preprost človek. Sem ponosen, da sem ga lahko srečal na eni izmed prireditev v minulih dneh. Obljubil je, da se še vrne v Slovenijo, od koder nosi večino genov in nenazadnje tudi priimek.
brehme
# 16.03.2018 ob 08:40
Odličen človek Randy Bresnik!. Sem že bral o njem, najbolj mi je ostalo v spominu da je v veseolje odnesel občinski zastavi Luč in Ljubnega. Medtem v Sloveniji državnih zastav skoraj ne vidiš, razen pred kakim mistrstvom ali podjetjem.
V_kot
# 16.03.2018 ob 07:15
Zapravico:
"Čist vsakega povabijo,ki le malo diši po našem"

Ponosen na korenine, četudi je Američan.

Slovenci pa, kaj?
Smo sploh ponosni na korenine.
Bodo naši vnuki, še peli Slovenske pesmi, se bodo zavedali korenin?
Binder Dandet
# 16.03.2018 ob 07:17
@V_kot:
V Clevelandu je cca 80.000 Slovencev in je 3. največje slovensko mesto po prebivalstvu.

Imeli so tudi dva slovenska župana. George Voinovich in Dennis Kucinich.
https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_ma
yors_of_Cleveland
rmai
# 16.03.2018 ob 09:29
Hijena: zakaj pa ne bil Američan? Tam je bil rojen, tam je hodil v šolo, tam ima prijatelje, tam ima službo, tam preživlja prosti čas. Kaj je v tem slabega? In zakaj se zaradi tega ne bi mogel identificirati kot Slovenec? Od kdaj je identiteta lahko le enoplastna? Če ima tudi sorodnike, če se poistoveti s kraji prednikov, če se tukaj dobro počuti, potem to niso le prastarši, ampak živa vez. Ne vem, zakaj se tudi v Sloveniji ne bi smel počutiti dobro in sprejetega.

zapravico: zakaj pa ga ne bi smeli povabiti? Nekatere to pač zanima, če tebe ne, te nihče ne sili da greš na take dogodke ali bereš takšne članke.

gesan: kakšno teženje? Čisto prijazno povedano dejstvo. Če tebe ne zanima koliko ljudi nekje živi, kako se identificirajo itd, zakaj to ne bi smelo zanimati niti Bresnika in vseh ostalih? Živimo v svetu s preobilico novic. Ni kot enkrat, ko druge izbire nisi imel. Zdaj, ko vidiš, da te tema članka ne zanima, ga prač prenehaš brati in greš naprej. Ostalim pa pustiš svobodo, da jih lahko zanima tudi število Slovencev tu in tam.

Binder Dandet: pa tudi Frank Lausche, najuspešnjejši med vsemi.
Hijena
# 16.03.2018 ob 08:17
Lepo, da se zaveda svojih korenin, je pa že čisti američan in s Slovenijo nima razen prastaršev, nič skupnega
ginza
# 16.03.2018 ob 11:36
Kako radi imamo tujce s slovenskimi korenina, ki so kaj dosegli, da se lahko hvalimo, češ to so pa naši. Doma pa imamo veliko talentiranih in sposobnih, ampak jih tlačimo dol, češ kaj pa mislijo, da so, jim ne damo priložnosti, raje spodbujamo vzdrževanje zvez in povprečnost . Potem pa ti zbežijo v tujino, kjer uspejo, in smo kar naenkrat ponosni na njih. LOL
Lupo
# 16.03.2018 ob 09:01
Med slavnimi Slovenci v ZDA sta poleg Melanije Trump tudi igralka Lolita Davidovich in TV dokumentarist Joe Kenda.
zozozo
# 16.03.2018 ob 15:02
@SFO - A si zamešal Cleveland in Argentino? Večina Slovencev se je v Cleveland naselila v času avstroogrske.
Lupo
# 16.03.2018 ob 15:36
@Jani Ameriške "dobrote" kar ne zmanjka.

Bi ti Slovenijo rad spet spravil za železno zaveso?
Ron Burgundy
# 16.03.2018 ob 11:16
Jao kak je pa to že patetično.....

Zdej se slinit.....najprej se spomnite zakaj se je toliko slovencev sploh odselilo tja.
Hijena
# 16.03.2018 ob 10:43
@ rmai

gre za to, da mediji predstavljajo te ljudi, kot slovence, ki to niso v pravem pomenu. Drugače imaš prav...
mandan
# 20.03.2018 ob 20:56
Sicer lepo, da ni pozabil korenin.

Ampak vse ostalo je...

Zanima me pa kolko je palo v zep da tako laze.

Kak milijon...

Glede nato kolk ma National Amater Space Acter gnarja letno v proracunu je to drobiz.

Pa ta da je ponesel v vesolje to pa to...moras bit pa res bebec da to verjames ...

Sicer pa ko malo dlje spremljas te priapevke o NASA itak vidis da je gor vse kot v pravljici nobenih problemov.

So le tukaj in to z mediji ki nimajo pojma.

Pravzaprav znajo brisat in copy paste btw
martuljek
# 18.03.2018 ob 01:09
Slavko Jerič, lepo napisano! Hvala!
zozozo
# 16.03.2018 ob 11:57
@ginza - Ja, ampak za Američana, ki je imel enega slovenskega pradedka, zlaha rečemo, da je Slovenec. Za Slovenca, ki mu je en dedek iz Bosne ali pa Afrike, pa se ne moremo tako zlahka zmenit.
zozozo
# 16.03.2018 ob 11:05
@binder dandet - No za Kucinicha wikipedia pravi, da mu je oče hrvaškega izvora, za mater ne piše nič. Za Voinovicha pravi da mu je oče srbskega izvora, in mati slovenskega izvora.

Ampak če (vsaj) Voinovicha šteješ kot Slovenca, ga moraš šteti tudi kot Srba, pa zraven še kaj. In če tako šteješ ljudi, potem ima Cleveland več prebivalcev kot Kitajska.

Skratka, v Clevelandu je mogoče 80.000 ljudi, ki imajo kakega slovenskega prednika, ampak daleč od tega, da je tam 80.000 Slovencev,
Balaš Junior
# 17.03.2018 ob 18:40
Bogseusmili. Uspes dobiti intervju z astronavtom, in se z njim pogovarjas samo o triviji in tracih. Ta film, oni film, kako je blo ko je zena rojevala, kaj si misli o onih ki pravijo da je zemlja ravna, pa hokej pa nfl pa elon musk. Za zjokat.
SF0100
# 16.03.2018 ob 14:47
Ja zaradi povojnh morilcev so taki ljudje danes američani. Mi imamo pa vnuke neukih klavcev na vseh ključnih položajih.
-Jani-
# 16.03.2018 ob 12:14
Američani so v prejšnjem stoletju kar dvakrat prišli v Evropo in ji pomagali izbojevati svobodo. Takrat ni nihče napadel Amerike, ta se ni borila v samoobrambi, ampak so prišli sem pomagat. To so naredili s pomočjo bogastva ali še bolje rečeno moči, ki so jo imeli. Kot Američan mislim, da smo dokončno premagali slabe sile. Poglejte Nemčijo ali Japonsko, ki sta zdaj izjemni gospodarski sili. Zdaj sta obe demokratični, tudi to je ena od ameriških zapuščin za prihodnost.

Right right...
Ameriške "dobrote" kar ne zmanjka.
gesan
# 16.03.2018 ob 08:15
Spet se Slovenci težijo s tem kolko da jih je?
A vam ni ta nenehno ista primerjalnost že rahlo tečna?

Tudi, če bi bil samo eden, bi še vedno imel za eno življenje možnosti, da postanem karkoli...
Samo, če imam kakršnokoli priliko, da jo lahko koristim.

AMpak, Slovenci se raje težijo s tem, da so pač en majhen...
zapravico
# 16.03.2018 ob 07:00
Čist vsakega povabijo,ki le malo diši po našem
Kazalo