V okviru praznovanj ob 25. obletnici je v Frankfurtu potekala osrednja slovesnost, ki ji je prisostvoval ves nemški politični vrh. Predsednik države Joachim Gauck je v govoru na slovesnosti, ki je potekala pod naslovom Premagovanje meja, z ozirom na aktualno begunsko krizo Nemce pozval, naj se spomnijo odločnosti, ki je zajela državo v mesecih po padcu Berlinskega zidu in ob ponovni združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije. "Danes praznujemo pogum in samozavest tistega časa. Naj nam ta spomin služi kot most," je dejal Gauck, ki je deloval kot pastor v nekdanji DDR.

"Tudi leta 1991 se je zastavljalo legitimno vprašanje: 'Ali smo pripravljeni na ta izziv?' Tudi takrat ni bilo podobnega primera v zgodovini, ki bi mu lahko sledili. In kljub temu je milijone ljudi sprejelo nacionalno nalogo združitve in spremenilo Nemčijo v državo, ki je postala več kot le vsota posamičnih delov," je še dejal Gauck.

Izziva ne more rešiti le Nemčija
Nemški predsednik je spričo vse večjega nezadovoljstva v nemški javnosti izrazil razumevanje za strahove ljudi pred naraščajočim številom prebežnikov, hkrati pa tako Nemce kot priseljence pozval k spoštovanju demokratičnih vrednot.

Merklova, ki je podobno kot Gauck odrasla v nekdanji Vzhodni Nemčiji, pa je ponovila že večkrat izrečene besede, da bo s skupnimi močmi ta izziv mogoče rešiti, pri čemer mora vsak - Nemčija, Evropa in svet - opraviti svojo nalogo.

Ob Gaucku in Merklovi so se slovesnosti, ki predstavlja vrhunec tridnevnega praznovanja, med drugim udeležili tudi predsednik zgornjega doma parlamenta in ministrski predsednik zvezne dežele Hessen Volker Bouffier, predsednik bundestaga Norbert Lammert in predsednik ustavnega sodišča Andreas Vosskuhle.

Skupno bodo v Frankfurtu do nedelje pripravili 300 prireditev, od koncertov in umetniških instalacij do ognjemetov, na katerih pričakujejo več kot milijon obiskovalcev. Osrednjo slovesnost ob dnevu enotnosti sicer vedno pripravi dežela, iz katere prihaja aktualni predsednik bundesrata. Združitve Nemčij se bodo spomnili tudi v prestolnici Berlin, kjer bo potekala velika ulična zabava pred Brandenburškimi vrati.

Do združitve prek demokratičnih sprememb
3. oktober 1990 je pomenil konec procesa združevanja Nemčije, ki se je začel s padcem Berlinskega zidu 9. novembra 1989. Zid, ki ga je Nemška demokratična republika (NDR) zgradila tako rekoč čez noč, je bil 28 let simbol razdelitve ene najpomembnejših evropskih prestolnic in v bistvu vsega sveta na dva tabora. Po 45 letih ločitve je bila Nemčija 3. oktobra 1990 vnovič združena, ta dan pa je postal državni praznik.

Pot do vnovične združitve Nemčije se je začela z demokratičnimi spremembami v NDR-ju konec osemdesetih let. Oktobra 1989 so s položaja odstavili državnega in partijskega voditelja NDR-ja Ericha Honeckerja. Njegov naslednik Egon Krenz je obljubil previdno demokratizacijo, a je moral kljub temu decembra odstopiti. Za njegovega naslednika je ljudska skupščina izvolila Hansa Modrowa, ta pa je zahodnonemškemu kanclerju Helmutu Kohlu zagotovil, da bo uresničil tesne in tovariške odnose med nemškima državama.

Na prvih svobodnih volitvah v ljudsko skupščino NDR-ja 18. marca 1990 je presenetljivo zmagala volilna koalicija Zveza za Nemčijo pod vodstvom krščanskega demokrata Lotharja de Maizierja, čeprav so zmago napovedovali socialdemokratom. Z zamenjavo oblasti v Vzhodni Nemčiji so nastali pogoji za združitev Nemčij, nato so hitro stekli pomembni dogodki.

Še pred politično združitvijo ZRN-ja in NDR-ja je 1. julija 1990 začela veljati gospodarska, valutna in socialna povezava obeh Nemčij. Na območju takratnega NDR-ja je zahodnonemška marka postala edino plačilno sredstvo. V NDR-ju so uvedli tudi pokojninsko, zdravstveno, zaposlitveno in nezgodno zavarovanje po zgledu ZRN-ja. 31. avgusta 1990 pa so vzhodno- in zahodnonemški pogajalci sklenili združitveno pogodbo, ki na več kot 1000 straneh ureja bistvena vprašanja združitve.

Pravica štirih
Pomembno vprašanje, ki ga je bilo treba rešiti pred združitvijo Nemčije, je bila t. i. pravica štirih sil nad Berlinom in Nemčijo, posebej Sovjetske zveze. 16. julija 1990 sta se tedanji nemški kancler Kohl in sovjetski voditelj Mihail Gorbačov srečala v Železnovodsku na Kavkazu in se dogovorila za enotno Nemčijo s polno suverenostjo.

Na podlagi dogovorov, ki sta jih dosegla Kohl in Gorbačov, so 12. septembra 1990 v Moskvi zunanji ministri Francije, SZ, Velike Britanije in ZDA kot predstavniki štirih sil, ki so si od leta 1945 delile odgovornost nad Nemčijama, podpisali t. i. pogodbo 2 + 4 z NDR-jem in ZRN-jem. Ta je dala Nemčiji polno suverenost v notranjih in zunanjih zadevah. Pravice štirih sil nad Berlinom in Nemčijo kot celoto pa so prenehale veljati 3. oktobra 1990.

Po 45 letih ločitve je bila Nemčija 3. oktobra 1990 vnovič združena, že naslednji dan se je v poslopju berlinskega parlamenta zbral nemški zvezni zbor, ki se je povečal za 144 poslancev iz nekdanjega NDR-ja. Na prvih svobodnih volitvah v vsenemški parlament po skoraj 58 letih je 2. decembra 1990 zmagala koalicija CDU/CSU, prvi kancler združene Nemčije pa je postal Helmut Kohl.

Po slovesnosti pa se je, kot poroča Drago Flis za Radia Slovenija, začela realna združitev oz. pridružitev. Zahod je kot finančni nosilec združitve prevzel dominantno vlogo na vseh področjih, z izjemo predsednika Gaucka in kanclerke Merklove, ki sta vzhodna Nemca, tudi v politiki.

Dolga roka nemške združitve je segla tudi na Balkanski polotok, čeprav so se stvari tam ponovile v obratni smeri. Preoblikovanje državnega ustroja je mogoče, nikjer ni bilo prepovedano, da je le na miren način. Tega poduka nemške zgodbe se na Balkanu niso držali. Kar je bilo v centralnem evropskem prostoru mogoče, se je na obrobnem Balkanu odvilo nasilno, poroča Flis.

Razlike ostajajo
Razlike med vzhodnim in zahodnim delom Nemčije sicer ostajajo tudi po 25 letih. Nekdanji NDR je po podatkih statističnega urada od združitve do danes izgubil dva milijona prebivalcev, predvsem na račun izseljevanja v zahodne dele Nemčije. Hkrati se na vzhodu države prebivalstvo stara hitreje kot na zahodu.

Vzhodni del tudi še ni premagal problema visoke brezposelnosti. Ta sicer vse od padca berlinskega zidu pada, je pa stopnja brezposelnosti na vzhodu še vedno višja od tiste na zahodu. Razlike so tudi v plačah. Na vzhodu so zaposleni lani povprečno zaslužili 15,64 evra na uro, na zahodu 20,77 evra. Stroški dela so na vzhodu za približno 18 odstotkov nižji kot na zahodu.