Pan Li je ena izmed več tisoč kitajskih prijateljic noči, ki so jih tamkajšnje oblasti več mesecev zadrževale v zaporu brez obtožnice ali sojenja, jih silile v težko fizično delo sedem dni na teden brez plače, na koncu pa so morale zapornice še plačati za lastno zaporno kazen.

"Pravijo, da gre za dobro upravljanje. V resnici gre le za služenje s prostitutkami," je povedala Pan Li za Guardian.

Peking je pozdravil nedavno odločitev, da se ukinejo t. i. taborišča prevzgoje prek dela (RTL), ki so jih dolgo obsojali zaradi slabega sodnega nadzora. A skupine za človekove pravice pravijo, da gre le za delni napredek, saj še naprej ostajajo veljavni podobni ukrepi, ki omogočajo zaporno kazen brez sojenja.
Tako naj bi bilo na Kitajskem še vedno pridržanih na tisoče ljudi v vzporednem sistemu, znanem pod imenom "pridržanje in vzgoja", ki ga ne nadzirajo sodniki, ampak državni varnostniki. V nasprotju z uradnimi zaporniki morajo tovrstni zaporniki plačevati stroške nastanitve in se testirati na spolne bolezni.

Izrojen sistem
"Prvoten namen tovrstnega sistema je bil kaznovati nezakonito vedenje, ki ne kvalificira kot kaznivo, a je tovrstno kaznovanje postalo še strožje kot kaznovanje pravih kriminalnih dejanj," opozarja poročilo skupine Asia Catalyst, ki si prizadeva za ukinitev sistema. Le malo ljudi je dejansko slišalo za ta sistem, delno tudi zato, ker nekdanji zaporniki zaradi stigme in strahu pred povračilnimi ukrepi neradi razglabljajo o njem.

Najbolj na udaru so prostitutke. Teh naj bi bilo na Kitajskem od dva milijona do šest milijonov. Čeprav prostitucijo oblasti pogosto tolerirajo, pa je na Kitajskem nezakonita in policija občasno izvaja večje racije. Vse aretacije ne vodijo v sistem pridržanja in prevzgoje - na nekaterih delih se policija raje odloči za denarne kazni ali druge ukrepe. O sistemu ni veliko uradnih podatkov, a Asia Catalyst ocenjuje, da so leta 2002 pridržali 28.000 oseb.

Ljubljenke paznic
Pan Li za pridržanje in prevzgojo ni še nikdar slišala, zato je zavrnila ponudbo policista, da si kupi svobodo za 30.000 juanov (3.600 evrov) - šestkrat več od najvišje kazni. Spolne delavke so prepričane, da so racije pogosto vir zaslužka za agencije in posameznike. Pan Li je vedela, da jo bodo pridržali za 15 dni - ko je izvedela, da jo čaka še pol leta za zapahi, je bila šokirana. V njenem taborišču na severu države je bilo nastanjenih okoli 200 žensk, ki so vstajale ob 6. uri zjutraj in šle spat ob 21. uri, a s prižganimi lučmi in paznicami, ki so te kaznovale, če je katera od žensk zasmrčala ali izpustila prdec.

Paznice so imele svoje ljubljenke, ki so jih spodbujale, da nadzirajo druge in jih psihično zlorabljajo. Edino "izobraževanje", ki so ga bile zapornice deležne, je bilo branje ženskih revij ob sobotah zjutraj. Pravila in točno določene ure obstajajo za vse - od tega, kdaj moraš vstati in kdaj jesti, do tega, kdaj greš na delo, kdaj na stranišče in kako lahko sediš.

Drag zapor
Še najhuje pa je, da morajo zapornice za ta "luksuz" plačati - v osnovno ceno 1.900 juanov (228 evrov) je zajeta posteljnina, uniforme in osnovni obroki, boljšo hrano, toaletne potrebščine in brisačke pa je treba dokupiti po cenah, ki so pogosto dražje od tistih zunaj. Pan Li je v treh mesecih tako zapravila več kot 5.000 juanov (600 evrov).

Asia Catalyst navaja, da se centri zanašajo na tovrsten dohodek zaradi pomanjkljivega financiranja. Neka ženska je organizaciji povedala, da so ji dodali dva mesece h kazni zato, ker ni mogla plačati. Spet druge ženske so bile proti vrtoglavi podkupnini izpuščene predčasno. Pan Li je morala delati pol leta, da je zaslužila za stroške zapora - in denar zna služiti samo na en način, piše Guardian.
Večina teh žensk je revnih, brez denarja ali izobrazbe. "Nobena ne zamenja svoje kariere, ne glede na to, kako se imenuje ta sistem," razlaga Pan Li. "Vse, česar smo se naučile, je, da je dobro, če imaš moč in denar, če pa si reven, je slabo. To je bila prevzgoja, kako ustrahovati ljudi."