Guillermo Farinas je z gladovno stavko prisilil kubansko vlado v pogajanja, ki sta jih na drugi strani vodila Rimskokatoliška cerkev in Španija, kar je na koncu pripeljalo do izpustitve 52 političnih nasprotnikov. Foto: EPA
Guillermo Farinas je z gladovno stavko prisilil kubansko vlado v pogajanja, ki sta jih na drugi strani vodila Rimskokatoliška cerkev in Španija, kar je na koncu pripeljalo do izpustitve 52 političnih nasprotnikov. Foto: EPA

Guilermo Farinas je na začetku leta začel gladovno stavko, s katero je protestiral proti zadnjemu valu preganjanj političnih nasprotnikov Castrovega režima na Kubi. Potem ko je bil že blizu smrti, je predsednik Raul Castro le ukazal izpustitev 52 vidnih političnih zapornikov. V zgodovini komunističnega režima na sladkornem otoku je bil to pravi precedens, za katerega sta državo prepričali tudi Rimskokatoliška cerkev in Španija. Izpuščeni oporečniki so morali zapustiti državo, azil pa jim je dodelila Španija, kjer so tudi začeli novo življenje.

Najvišje priznanje EU-ja za človekove pravice
48-letni politični aktivist je upal, da se bo v sredo na sedežu Evropskega parlamenta v Strassbourgu lahko udeležil slovesne podelitve. Nagrada saharov je najpomembnejše priznanje inštitucij Evropske unije na področju človekovih pravic in se podeluje od leta 1988, ko sta jo prejela Nelson Mandela in Anatolij Marčenko (posmrtno). Nagrajenec prejme ob priznanju tudi 50 tisoč evrov denarne nagrade.

Havana za zgled vzela Peking in primer Šjaobo
Pretekli teden je predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek pozval kubanske oblasti, da mu izdajo izstopni vizum za odhod v Evropo, a so ga v Havani odslovili brez besed. Kuba si je zgled vzela Kitajsko, ki je prav tako preprečila, da bi Liu Šjaobo ali kdo izmed njegovih ožjih sorodnikov prevzel Nobelovo nagrado za mir.

Sovjeti sredi 70. let dopustilil vsaj ženin govor
Nagrada je poimenovana po sovjetskem jedrskem fiziku Andreju Saharavu, ki je postal oporečnik in borec za človekove pravice ter reforme v Sovjetski zvezi. Čeprav je sodeloval pri razvoju jedrskega orožja, je ostro zagovarjal uporabo jedrske tehnologije samo v civilne namene. Leta 1975 je prejel Nobelovo nagrado za mir, na podelitev mu sovjetske oblasti niso pustile, njegova žena Jelena Bonner pa je lahko prebrala govor na podelitvi v Oslu. Večino zadnjih let življenja (1921-1989) je preživel v hišnem priporu v zaprtem mestu Gorki (zdaj Nižnij Novgorod).