Svet
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.2 od 20 glasov Ocenite to novico!
Tajvan
V Tajvanu so prve demokratične volitve potekale leta 1992 in prebivalci so se vedno v velikem številu udeležili glasovanja, v zadnjih letih pa je volilna udeležba začela upadati. Foto: Reuters
Saša Istenič
Saša Istenič je ustanoviteljica Centra za tajvanske študije, ki deluje od leta 2009 in si predvsem prizadeva za krepitev odnosov med Tajvanom in Slovenijo. Foto: MMC RTV SLO
Caj Jingven
Caj Jingven je na predsedniških volitvah kandidirala že leta 2012, a je izgubila proti dosedanjemu predsedniku Ma Jingdžeou, ki je takrat dobil drugi mandat. Foto: Reuters
       Na začetku je bila sramežljiva, a je pozneje postala zelo artikulirana, preudarjena govornica z jasnimi stališči.       
Ma Jingdžeov
Ma Jingdžeov je proti koncu svojega predsednikovanja postal vse manj priljubljen, saj mu ni uspelo izboljšati gospodarskih razmer, rojaki pa so mu zamerili tudi preveliko naslanjanje na Kitajsko. Foto: Reuters
       Četudi Tajvanci ne izključujejo možnosti združitve pod določenimi pogoji pa si vsekakor noben izmed njih ne želi postati podrejen avtoritarnemu režimu.       
Singapur
Novembra lani je prišlo do prvega srečanja med kitajskim in tajvanskim predsednikom. Ma Ying-jeou in Xi Jinping sta se sestala na nevtralnem terenu v Singapurju. Foto: EPA
       Samo srečanje dveh predsednikov prvič po 66 letih soobstoja Ljudske republike Kitajske in Republike Kitajske pa je bilo zgolj simbolično, čeprav ovekovečeno kot zgodovinsko.       
Tajvan
Tajvanci so močno vpeti v volilno dogajanje in strankarski kandidati si na vse načine skušajo pritegniti njihovo pozornost. Foto: EPA
Tajvan
Volilna zborovanja so vedno zelo dobro obiskana. Foto: EPA
       Neodvisnosti se ne pričakuje, vsi samo upajo, da bo Kitajska postala počasi postala bolj dojemljiva in nekoč dovolila, da se Tajvanci sami opredelijo o svoji usodi.       
Tajvan
Isteničeva je bila kot opazovalka že del lokalnih volitev v Tajvanu leta 2014, ko je stranka KMT doživela hud poraz, kar je tlakovalo pot do izgube oblasti na letošnjih volitvah. Foto: Osebni arhiv Saše Istenič
Tajvanski letali
Najtesnejša vojaška zaveznica Tajvana so ZDA, ki ga oskrbujejo z orožjem in imajo z njim podpisan varnostni sporazum. Foto: Reuters

Dodaj v

"Tajvan zaradi politike ene Kitajske vse bolj marginaliziran v svetu"

Nova predsednica prinaša novo politiko in obljublja spremembe
5. februar 2016 ob 06:03,
zadnji poseg: 5. februar 2016 ob 08:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

Tajvanci so na volitvah jasno izrazili svoje nestrinjanje z idejo ene Kitajske, pravi Saša Istenič z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je na nedavnih volitvah sodelovala kot opazovalka.

Za Tajvanom so prelomne predsedniške in parlamentarne volitve, ki so potekale sredi januarja in pripeljale do zamenjave oblasti. Predsednica je postala opozicijska kandidatka Tsaj Ingven iz Demokratsko napredne stranke (DPP), ki je močno porazila Erica Čuja iz do zdaj vladajoče nacionalistične stranke Kuomintang (KMT), za katero ni bila usodna samo za večino nepriljubljena politika zbliževanja do Kitajske, ampak tudi slabe gospodarske in socialne razmere, s katerimi se v zadnjih letih spoprijemajo prebivalci.

Za oblasti v Pekingu je Tajvan še vedno ena od kitajskih pokrajin, čeprav otok pod uradnim imenom Republika Kitajska vodi neodvisno politiko od leta 1949, ko so se tja umaknili kitajski nacionalisti pod vodstvom Čangkajška, ki so jih v državljanski vojni na celini porazile komunistične sile Mao Cetunga in ustanovile današnjo Ljudsko republiko Kitajsko. KMT je vladal s trdo roko in vojno pravo je bilo na otoku v veljavi do leta 1987, ko je nastopilo obdobje demokratizacije, ki je vrhunec doseglo s prvimi svobodnimi volitvami v 90. letih.

Če za KMT velja, da je naklonjen zbliževanju s Kitajsko, pa je DPP na strani zagovornikov neodvisnosti otoka. Prvič je DPP oblast izkusil leta 2000, ko se je na predsedniški položaj zavihtel Čen Šujbjan, čigar osemletno vladavino je zaznamovalo stopnjevanje napetosti med Tajpejem in Pekingom, ki je zagrozil vsakič, ko je prišlo le do omembe referenduma o neodivisnosti Tajvana, za katerega kitajske oblasti nočejo niti slišati.

Leta 2008 je na oblast znova prišel KMT, ko je predsednik postal Ma Jingdžeov, ki je vodil politiko tesnejšega povezovanja s Kitajsko, kar je sicer prineslo kopico sporazumov med otokom in celino, a je vodilo do vse večje gospodarske odvisnosti Tajvana, kar je pri mnogih Tajvancih vzbudilo nezaupanje in negotovost.

V zadnjem obdobju, ki sovpada z naraščanjem tajvanske identitete, so bili v državi priča stopnjevanju nezadovoljstva z vladajočo politiko, ki je vrhunec doseglo spomladi leta 2014, ko je prišlo do množičnih študentskih protestov in nastanka gibanja "sončnic". Da bi preprečili sklenitev storitvenega trgovinskega sporazuma s Kitajsko, so študentje za 23 dni celo zasedli parlament, ker oblasti niso hotele opraviti razprave o posameznih točkah sporazuma, v katerem so videli dodatno ranljivost Tajvana.

S Sašo Istenič, ki na Oddelku za azijske študije vodi Center za tajvanske študije in je na povabilo Tajvanske fundacije za demokracijo (TFD) sodelovala v delegaciji opazovalcev volitev v Tajvanu, smo se na MMC-ju pogovarjali o razmerah in obetih za prihodnost v luči političnih sprememb, pa tudi o tem, kaj povezuje Slovenijo in Tajvan.

Za Tajvanom so zgodovinske volitve, ne samo zato, ker je otok dobil prvo predsednico, ampak ker je hkrati opozicija prevzela večino v parlamentu. Ali to pomeni tudi konec burnega dogajanja v parlamentu, ki se ga drži sloves enega najbolj "pretepaških" na svetu?
Ja, tajvanski parlament je temperamentna "bomba". Politična razdvojenost sproža močne emocionalne odzive. Razcepljenost na dve močni stranki je v parlamentu pogosto vodila do mrtve točke, saj številne pobude zaradi popolnoma nasprotujočih si interesov niso dobile podpore. Treba je razumeti, da gre za res občutljiva vprašanja, večinoma povezana s politiko do Kitajske, ki pogojuje tajvansko nacionalno preživetje. Tokrat je prvič v zgodovini največja opozicijska stranka DPP dobila premoč. V 113-članskem parlamentu bo zasedla 68 sedežev, računa pa lahko še na pet glasov Stranke nove moči (NPP), ki je presenetljivo postala tretja najmočnejša stranka in predstavlja generacijo mladih. Trenutno razpravljajo o tem, kdo bo novi predsednik parlamenta, ki bi imel podporo dveh najmočnejših strani in poslance konstruktivno povezal. K prekinitvi provokativne politike in posluhu do različnih mnenj se je zaobljubila tudi novoizvoljena predsednica.

Volitve so za Tajvance vedno nekakšen festival, prebivalci se veliko angažirajo v volilno dogajanje. Je bilo tudi tokrat tako, čeprav so zmago opozicije vse ankete napovedovale že več mesecev?
Ja, volitve v Tajvanu so podobne bučnemu karnevalu, tudi tokrat je bilo tako, še posebej jih je zaznamoval glas mladih. Namreč študentsko "gibanje sončnic" spomladi leta 2014 je močno obudilo njihovo strast do političnega angažiranja, kar se je pokazalo tudi z glasovi za novoustanovljene manjše stranke, t. i. "tretjo silo". Letos se je za sedeže v parlamentu potegovalo rekordno število strank, kar 18. V volilnih kampanjah so Tajvanci tudi zelo inovativni, vse zato, da bi si volivci zapomnili imena novih kandidatov in njihove številke na glasovnicah. Zato je vselej zabavno in pestro. Vseeno je bila letos udeležba relativno nizka, okoli 67 odstotkov, kar je za Tajvan manj kot poprej, saj se je v preteklosti odpravilo na volišča tudi 90 odstotkov volivcev. Ta upad je mogoče pripisati tudi konsolidaciji demokracije in pa volilni neudeležbi podpornikov vladajoče stranke KMT, ki so na ta način skušali kaznovati stranko.

Na Tajvanu se volitve vedno najprej dojema skozi prizmo odnosov s Kitajsko. Prvič po letu 1949 so zbliževanju s Kitajsko naklonjeni nacionalisti iz KMT izgubili prevlado v parlamentu, večino pa je dobil DPP, ki je skupaj s Caj okrepil politično moč zagovornikov neodvisnosti. Če smo bili do zdaj priča zbliževanju s celino, kakšno politiko Tajpeja do Pekinga lahko pričakujemo po novem?
Za predvideti je, da se bo zbliževanje s Kitajsko precej upočasnilo. Je pa bila Caj zelo jasna, tako v svojih predvolilnih kampanjah kot po zmagi, da si bo še naprej prizadevala ohranjati status quo. Torej, prizadevala si bo za nadaljnje sodelovanje s Kitajsko, vendar le-tega ne bo pogojevala s sprejetjem t. i. "konsenza 1992". Meni namreč, da konsenz, ki temelji na politiki ene Kitajske, Tajvan preveč omejuje, saj ga samodejno uokvirja v kalup ene Kitajske in v pogoje, ki jih zastavlja vlada v Pekingu. Njena politika do Kitajske v kateri se opira na status quo, na trenutno stanje, ki ga podpira večina Tajvancev, je pravzaprav zelo bistra poteza, saj se status quo lahko interpretira različno, lahko pomeni tako ohranjanje ideje ene Kitajske kot tudi ohranjanje dejanske politične avtonomije Tajvana. Meni, da je sporen konsenz iz leta 1992 le ena izmed opcij, ne pa pogoj za sodelovanje s Kitajsko. Politika ene Kitajske vse bolj marginalizira Tajvan v mednarodni skupnosti, ne samo v diplomaciji, ampak tudi v gospodarstvu in kulturni sferi. Volivci so tokrat jasno izrazili svoje nestrinjanje s politiko ene Kitajske. Caj Jingven je poudarila, da imajo pravico do odločanja glede prihodnosti svoje domovine le Tajvanci sami.

Čeprav bo Caj Jingven prisegla šele maja, pa bo morala hitro začrtati svojo politiko, vsaj če sodimo po prvih odzivih iz Pekinga.
Nedvomno se lahko pričakuje, da bo Peking v teh štirih mesecih do 20. maja, ko bo Caj inavgurirana za predsednico, na novo izvoljeno vlado izvedel veliko pritiska. V javnih izjavah, če gledamo kitajske medije, se ponavljajo grožnje, če nova predsednica ne bo sprejela politike ene Kitajske. A menim, da je vsem v interesu priti do neke skupne točke in postaviti drugačen okvir, ki bo lahko še naprej zagotovil ohranjanje trenutnega stanja. Caj Jingven je s stranko DPP vodila precej "sredinsko" predvolilno kampanjo in se je izogibala provokacijam. Vlogo bolj radikalne strani je prevzela Stranka nove moči NPP, ki se odprto zavzema za tajvansko neodvisnost. Res pa je, da je tudi znotraj DPP-ja ogromno frakcij.

Kakšna političarka je Caj, deluje zelo umirjeno?
Caj je doktorica prava, šolala se je v Veliki Britaniji in ZDA ter predavala na tajvanskih univerzah. Ima tudi veliko izkušenj v pogajanjih s Kitajsko, saj je aktivno sodelovala pri oblikovanju politike tako pod vlado Li Tenghuja kot Čen Šujbjana. Ogromno se je naučila iz poraza, ko je leta 2012 prvič kandidirala na predsedniških volitvah. Imela je izjemno težko vlogo, saj je svojo stranko prevzela po katastrofalnem padcu podpore zaradi škandalov v krogu družine prejšnjega predsednika Čena. Na začetku je bila sramežljiva, a je pozneje postala zelo artikulirana, preudarjena govornica z jasnimi stališči.

Čeprav se na otoku krepi tajvanska identiteta, pa večina prebivalcev vseeno ne podpira neodvisnosti, da ne bi razjezili Kitajske, in se zavzema za ohranjanje dosedanjega statusa quo. Koliko časa je sploh mogoče še vzdrževati tako stanje?
Ravno to Pekingu predstavlja velik problem. Čas je glede na generacijski trend, ki vse bolj krepi tajvansko identiteto, vidno na strani Tajvana. Število tistih prebivalcev Tajvana, ki se je na otok priselilo po letu 1945, torej so bili rojeni še na Kitajskem, je vedno manjše. Ta del starejše generacije se najbolj zavzema za združitev s Kitajsko, medtem ko si velika večina mladih niti pod razno ne želi biti del Kitajske in zavrača vsakršno konotacijo, ki bi jih povezovala s komunistično državo. Četudi Tajvanci ne izključujejo možnosti združitve pod določenimi pogoji, pa si vsekakor noben izmed njih ne želi postati podrejen avtoritarnemu režimu. Koliko časa se bo pa trenutni status quo lahko ohranjal, pa je dejansko odvisno od Kitajske. Vedno večji gospodarski, političen in vojaški vpliv Kitajske bo lahko premaknil kazalce na uri na svojo stran. Kitajski voditelji se dobro zavedajo moči tajvanske identiete in vedo, da morajo vlagati trud v mlajšo generacijo Tajvancev. Z gospodarskim sodelovanjem in več kot 20 podpisanimi sporazumi od leta 2008 jih niso prepričali, saj se gospodarsko stanje na Tajvanu ni popravilo, množično število kitajskih turistov, do pet tisoč na dan, pa Tajvancem pušča grenak priokus in jih le še psihološko oddaljuje od prebivalcev na drugi strani Tajvanske ožine, saj jim še bolj krepi spoznanje, da gre za dva povsem drugačna naroda.

Jeseni smo bili priča zgodovinskemu srečanju med voditeljema Kitajske in Tajvana. Kaj to srečanje, pa čeprav neuradno, pomeni za razvoj odnosov med obema entitetama?
To srečanje je bilo zelo presenetljivo, tudi zaradi samega časa tik pred volitvami. Izvedeno je bilo zelo na hitro, pravzaprav ga nihče ni pričakoval. Demokratsko napredna stranka se ni zoperstavila temu srečanju, je pa ostro nasprotovala temu, da predsednik Ma Jingdžiu ob zavzetju stališča konsenza 1992 ni poudaril njegovih dveh razlag, ki sta bistveni za kateri koli konsenz. Tako je bilo ponovno zelo razvidno, da je za Peking razlaga le ena, ta, ki jo zagovarja njegova vlada, Tajvan pa je bil tako ponovno postavljen v podrejen položaj. Spornem ozadju fiktivnega konsenza navkljub pa je treba tudi priznati, da je le omogočil podlago za intenzivnejše sodelovanje med obema vladama vse od leta 2008. Samo srečanje dveh predsednikov prvič po 66 letih soobstoja Ljudske republike Kitajske in Republike Kitajske pa je bilo zgolj simbolično, čeprav ovekovečeno kot zgodovinsko.

Poznavalci so bili pozorni, da sta se Ši Džinping in Ma Jingdžiu rokovala več kot minuto, kar naj bi bil dober znak za medsebojne odnose.
Da, o tem je bilo dosti govora. A navihani Tajvanci so bili mogoče pri tem malce privoščljivi do Kitajcev, saj se rokovanja predsednika Maja drži slab sloves in naj bi prinašalo nesrečo.

Ali lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo srečanje med tajvansko predsednico in kitajskim predsednikom?
Težko. Sicer Caj takemu srečanju zagotovo ne bi nasprotovala, če ga Peking ne bi pogojeval s politiko ene Kitajske in s sprejetjem tega fiktivnega soglasja, vsekakor bi morali Tajvan obravnavati kot enakovrednega partnerja.

Po zmagi na volitvah so se pojavila poročila o kitajskih vojaških vajah prek ožine, s katerimi naj bi Peking sporočal, da je še vedno pripravljen vojaško posredovati v primeru razglasitve neodvisnosti otoka. So rakete na kitajski obali še vedno usmerjene proti Tajvanu in koliko je sploh verjetno, da bi otok kdaj razglasil neodvisnost in s tem tvegal vojaški napad?
Rakete so zelo realne in konkretne – postavljene so na kitajski obali in so usmerjene v določene strateške cilje na otoku. Kitajska vojska med svojimi rednimi vajami tudi zelo očitno simulira napad na Tajvan, pred kratkim so med drugim uporabili tudi kuliso tajvanske predsedniške palače. Tako da grožnja je zelo realna. Tudi morebiten umik raket Tajvancev ne bi prepričal o tem, da grožnje ni več. Vsekakor si nihče ne želi vojne, niti Kitajska, še manj ZDA. Neodvisnosti se ne pričakuje, vsi samo upajo, da bo Kitajska postala počasi postala bolj dojemljiva in nekoč dovolila, da se Tajvanci sami opredelijo do svoje usode.

Bi lahko Caj razpisala referendum o neodvisnosti, s katerim je že žugal predsednik Čen Šujbjan, ki je tako kot ona prihajal iz DPP-ja in je vladal od leta 2000 do 2008?
Nova predsednica ne bo razpisala takega referenduma, to bi bila nedvomno provokacija, ki si je nihče ne želi. Caj je zelo preudarjena. Sicer pa tudi Čen Šujbjan na začeku svojega vladanja ni deloval provokativno a je bil primoran privzeti agresivnejšo držo zaradi ovir, ki mu jih je postavljal Peking, ki se z njim ni želel pogajati in ga je potisnil v kot.

Kako je zbliževanje s Kitajsko v zadnjih osmih letih vladanja KMT-ja vplivalo na odnose z največjo zaveznico ZDA, ki še vedno velja za vojaško zavetnico otoka, čeprav zaradi pomembnosti odnosov s Pekingom nihče več ne pričakuje njihovega vojaškega posredovanja?
ZDA so si leta 2008 vsekakor oddahnile, ko je na oblast prišel Ma in Kitajski naklonjena stranka KMT. V Washingtonu si ne želijo nobenega vojaškega konflikta, saj bi jih le-ta lahko vpletel v resno vojno. Caj je uspelo prepričati Američane, da ji lahko zaupajo in da se bo zavzemala za stabilen odnos s Kitajsko. Da bo vodila miroljubno politiko in ne bo provocirala kitajske vlade z nepremišljenimi potezami. Zaveda se, da bi bil kakršen koli odmik od dosedanjih odnosov za Tajvan negativen.

Tajvan na diplomatskem področju ne more več tekmovati s Kitajsko, in če si je včasih kupoval navezavo diplomatskih odnosov v zameno za ugodne gospodarske spodbude, ga danes priznava samo še 22 držav. Kakšen je danes njegov položaj v mednarodni skupnosti v primerjavi s preteklostjo?
Ta položaj je res zelo žalosten in nepravičea, saj je Tajvan dejansko nekakšna sirota. V Evropi ga priznava samo Vatikan, vse druge zaveznice pa so večinoma manjše države v Oceaniji, Srednji in Južni Ameriki, Afriki. V preteklosti je bilo na diplomatskem prizorišču zelo zanimivo opazovati rivalstvo med Pekingom in Tajpejem za diplomatske zaveznice. Države so prestopile na tisto stran, ki je ponudila več denarja. Nekatere države so tako tudi po osemkrat zamenjale zavezništvo. So pa te države, čeravno majhne, pomembne za Tajvan, saj tako v svetu diplomacije obstaja suverena država z uradnim imenom Republika Kitajska. Z otoplitvijo odnosov v zadnjih osmih letih, sta se Peking in Tajpej zaobljubila diplomatskemu premirju, tako da se je ta boj za priznanja prenehal. Kitajska stran je celo zavračala države, ki so hotele prestopiti na njeno stran, da ne bi vznemirjala Tajvancev in med njimi ne bi vzbujala nezaupanja do Kitajski naklonjenega predsednika in stranke. Zdaj se ugiba, ali bo z menjavo oblasti na otoku, Kitajska na ta način najprej kaznovala novo vlado, govori se namreč, da naj bi na njeno stran prestopilo od pet do osem držav.

Volitve niso prinesle samo poraza prokitajske politike, ampak tudi odhod stare politične kaste. Caj je zmagala z močno podporo mladih volivcev, v parlamentu pa je tretja najmočnejša sila postala že prej omenjena nova stranka, ki je vzklila iz Kitajski nenaklonjenega študentskega protestniškega gibanja. Kaj prinaša ta generacijski preobrat?
Dejstvo je, da se vse več prebivalcev opredeljuje za Tajvance, in ne več za Kitajce. Za njih je realnost, da živijo v suvereni in neodvisni državi, ki s Kitajsko, razen etničnih korenin večine prebivalcev dejansko nima nič skupnega. Priznavajo skupno dediščino, ne pa skupne suverenosti. Kot sem že omenila, je pričakovati, da se bo ta trend še povečeval. Starejša generacija Tajvancev je rojena v popolnoma drugem svetu in drugače gledajo na Kitajsko, še posebej tisti, ki imajo tam sorodnike. Mlada generacija, ki je zelo razočarana nad trenutnim gospodarskim stanjem, nad brezposelnostjo, nad socialnimi problemi, le težko vidi svetlo prihodnost. Zbliževanja s Kitajsko se močno bojijo, navsezadnje je Kitajska nacionalni sovražnik številka ena, in je ne vidijo kot nujne partnerke, ki bi Tajvanu omogočila preživetje.

Čeprav je pozornost sveta usmerjena v odnose s Kitajsko, pa so bila v ospredju zanimanja volivcev ekonomska in socialna vprašanja. Na primer brezposelnost, ta je sicer s skoraj štirimi odstotki za mednarodne standarde majhna, a še trikrat več je brezposelnih med mladimi, ki se poleg tega soočajo tudi nizkimi dohodki in s perečim stanovanjskim vprašanjem. Kako bo novi predsednici uspelo izpolniti obljube o boljšem življenju mlajše populacije?

Caj bo morala na začetku umiriti ta visoka vprašanja, ljudje si sprememb želijo takoj, vendar bo za to potrebno precej časa. Vsekakor se bo v nasprotju s prejšnjo vlado trudila manj naslanjati na Kitajsko in se usmeriti v jugovzhodno Azijo in Japonsko, kamor sedaj vlaga veliko energije.

Tajvan je daleč od časov gospodarskega čudeža in Azijskih tigrov, saj v zadnjih dveh desetletjih dosega v povprečju le dvoodstotno gospodarsko rast. Zaradi vse večje gospodarske navezanosti na Kitajsko, ki se spoprijema s pomanjkanjem gospodarskega zagona, obeti za prihodnost niso kaj dobri. Kaj lahko nova oblast naredi za spremembo tega trenda?
Kitajska je tista, ki z grožnjo sankcij preprečuje Tajvanu podpis trgovinskih sporazumov, ki jih na primer Južna Koreja, s katero se na otoku največkrat primerjajo, lahko sklepa nemoteno. Tajpej je dobil zeleno luč le za podpis sporazumov s Singapurjem in Novo Zelandijo, kar je vzbudilo upanje na nove povezave, a se ta pričakovanja niso uresničila. Sami bi si želeli zbliževanja z Evropsko unijo, polega tega pa si močno prizadevajo za pristop k transpacifiškemu trgovinskemu partnerstvu (TTP). Peking je zavrnil tudi tajvansko prošnjo za članstvo v Azijski infrastrukturni investicijski banki. Vsekakor bo nova vlada potrebovala močno podporo mednarodne skupnosti, še posebno ZDA, EU-ja in Japonske.

Mnogi poznajo Tajvan po njegovi elektronski industriji in velikanih, kot so HTC, Acer, Asus, a gonilna sila gospodarstva otoku so mala in srednja podjetja. Kakšna je usoda teh podjetij?
Kar tretjina blagovne menjave je vezana na Kitajsko, ki je tudi največja trgovinska partnerica. Več kot 60 odstotkov tajvanskih naložb je na Kitajskem, gospodarski odnosi se dejansko spreminjajo od soodvisnosti v odvisnost. Nova vlada želi to spremeniti in gospodarsko sodelovanje razpršiti še na druge države, zato majhna in srednja podjetja s subvencijami spodbuja v širjenje na države jugovzhodne Azije. Veliko tajvanskih poslovnežev se je že umaknilo iz Kitajske, ker nimajo več toliko ugodnosti, svoje pa prispeva tudi tamkajšnja gospodarska upočasnitev.

Slovenija tako kot mnoge druge države krepi odnose s Kitajsko, kakšni pa so sploh odnosi s Tajvanom, mislim tako politični kot gospodarski?
Seveda s Tajvanom ne moremo voditi diplomatskih odnosov, a se lahko intenzivneje povezujemo na gospodarskem in kulturnem področju. Za področje šolstva lahko potrdim, da so odnosi zelo dobri, vedno več je študentskih izmenjav in število štipendij je konstantno. Sama si prizadevam, da bi tudi v širši slovenski javnosti ločili med Tajvanom in Tajsko (smeh), pa po drugi strani med Republiko Kitajsko in Ljudsko republiko Kitajsko. Na gospodarskem področju je Slovenija premajhna za velika vlaganja, medtem ko imajo na Madžarskem in Češkem sedeže podjetja kot so Acer, Asus, HTC. Tajvanci veliko potujejo, tako posamezno kot v skupinah in v turizmu se povečujejo številke, vedno ko grem v Tajvan, vidim promocijo Slovenije, podobe Bleda.

Od leta 2009 pri nas deluje Tajvanski raziskovalni center, ki ga tudi vodite. Kakšen je njegov namen?
Namen centra je Tajvan približati Sloveniji in nasprotno. Skušamo organizirati čim več kulturnih dejavnosti, Tajvan ima namreč zelo bogato kulturo, ki je ne gre enačiti s kitajsko, čeprav ji je ta dala največji pečat. Tam je prisotna kultura tajvanskih avtohtonih prebivalcev, vpliv Japonske med obdobjem petdesetletne kolonizacije, pa ameriški, španski in nizozemski vplivi. To si želim predstaviti Slovencem. V Tajvanu je na primer zelo znan slovenski misijonar in kirurg Janez Janež, ki je vrsto let prostovoljno deloval v bolnišnici v Luodongu na severovzhodu otoka, kar je prispevalo k močni vezi med Slovenci in Tajvanci, ki so ga tudi postumno odlikovali. Sami ga kličejo Fan Fenglong in so nanj zelo ponosni.

Gregor Valenčič
Prijavi napako
Komentarji
overload
# 05.02.2016 ob 08:16
Kašna dvoličnost...
Ko pride do vprašanja o samostojni državi Palestincev ste vsi za, ko pa bi imel Tajvan svojo državo, katero si po članku sodeč želi ste pa vsi proti.
Malo se zamislite, če bi tako razmišljal ostali svet mi nikoli ne bi bili samostojni.
esspero
# 05.02.2016 ob 08:25
Tajvan ni več sovražen do Kitajske kot je to bilo v preteklosti. Sedaj je njena gospodarska in turistična soseda št.1. Imajo prijateljske odnose in so zaenkrat oboji zadovoljni....razen nekaterih hegemonov v kitajski vladi , ki si želijo podrediti prav vse okoli sebe.Upam da ostane tako kot sedaj. V naslednjih letih lahko Kitajsko doleti hud gospodarski padec.Ni vse zlato kar se sveti.!
GD
# 05.02.2016 ob 09:50
Kakšna sramota od kitajske. Tajvanski narod se je sam odločil da nočejo kitajske socialistične diktature, da hočejo ostati svobodni v demokratični državi. kitajski teror pa kar ne popušča in ne popušča...
Shantorian
# 05.02.2016 ob 11:18
Kitajske se drzite...... oni so prihodnost in stabilnost......

Če bi rad delal 18 ur dnevno za plačilo 1 dolar na dan, potem kar izvoli tja. Še častim ti prevoz, sam da tvojih blodenj ne berem več tle.
ginza
# 05.02.2016 ob 14:21
Taiwan in celinska Kitajska sta kot dan in noč tudi kulturno ne samo politično. Taiwan precej bolj spominja na Japonsko, po arhitekturi, urejenosti, čistoči in lepih manirah ljudi, kot pa na Kitajsko.
zozozo
# 05.02.2016 ob 20:03
Če bi človek bral samo ta članek, bi si mislil, da je KMT kaka komunistična stranka, ki si želi, da bi pekinška vlada vladala na Tajvanu.
barezi
# 05.02.2016 ob 17:52
Vprašajte prebivalce Hong Konga kako so zadovoljni s Kitajsko. 100 let za civilizacijo Hong Konga.
lukecvasgleda
# 06.02.2016 ob 12:57
evo rtv slo, in ste povzročili potres:)
Olorin
# 05.02.2016 ob 11:39
Kdaj se bodo pa v nasem parlamentu kaj tepli? Zadnji tepez je bil ze ohoho let nazaj, pa se tisto so bile Kacinove cajtenge, ne pesti. Mislim, ce ze ljudje ne podpirajo dela tako vlade kot parlamenta, pa jih placujejo za taisto delo, ali ne bi bilo bolj smiselno, da se vsak mesec vsaj enkrat spontano stepejo med tistim mlatenjem prazne slame? Bomo vsaj kaj dobili za svoj dnar.
luxmundi
# 05.02.2016 ob 14:24
Očitno se ne zavedate, da gre tu sedaj samo za geopolitiko. Ne več za komunizem / demokracijo, saj je komunizem na Kitajskem samo še fasada.

In Kitajska se bo na kakršen koli poskus "osamosvojitve" Tajvana odzvala hitro in brutalno. Lahko da bo to prvi prikaz, kaj zmore nova supersila tega sveta. Upam, da bo imelo prebivalstvo te "države" dovolj soli v glavi.
Nisem Robot
# 05.02.2016 ob 10:46
kaka opijska vojna bi zadeve spet postavla na svoje mesto.
NoriPlanet
# 05.02.2016 ob 18:29
ZDA uporabljajo samo eno merilo:
Če nisi z nami, si proti nam.
el CARTEL
# 05.02.2016 ob 08:50
Ko pride do vprašanja o samostojni državi Palestincev ste vsi za, ko pa bi imel Tajvan svojo državo, katero si po članku sodeč želi ste pa vsi proti.

kdo je za državo, ki temelji na terorizmu?

raje potem res vidim tajvan samostojen.
a ker se je tajvan nepovezan s palestino, je ta trditev nepomembna.
mb128
# 05.02.2016 ob 08:11
Mislim, kam vse pripelje politika, ideologija. Deli ljudi, narod.
Sicer pa imam jaz do ideologije isto stališče kot je imel stališče Marx do religije. Tukaj pa je še Niche.
Ideologija je skupaj z religijo ena velika prodajalna sanj do katerih nikoli ne bo in so dobre za mehkuženje človeka.
Kot je že rekel aktivist Vanč v komediji Moj ata socialistični kulak. Ko bomo v komunizmu pa bomo meso vstran metali. No komunizma nismo dočakali nikoli, prej smo razpadli v prehodnem obdobju. Enako velja za kapitalizem, raj. Tudi slednja ne bomo doživeli nikoli, če ne bomo prej razpadli bomo za vedno obtičali v tranzicijskem obdobju, vicah.
Pa naj živi prehodno, tranzicijsko obdobje, naj živijo vice oz. kakorkoli že imenujemo tisto obdobje, kraj v katerem smo od nekdaj in ga nikoli ne bomo zapustili.
In zakaj je temu tako? O tem lepo piše Niche v svojih ugovorih zoper religijo!
prehiter
# 05.02.2016 ob 11:56
LRK nikoli v vsej svoji zgodovini ni imela nadzora nad Taiwanom. To, da še vedno ni enakopravna država, je le posledica igric velikih ter dolgoletne zasedbe in vojaške diktature KMT-ja na otoku.
J@st
# 05.02.2016 ob 11:04
Kvaj, a zdaj že pripravljajo Azijsko pomlad?...
severnik
# 05.02.2016 ob 09:45
Za palestino ja, za tajvan ne. A je kaj narobe s tem? Sam sicer nimam mnenja o tajvanu, o palestini se mi pa počasi spreminja.

Če nimam težav s hojo po dežju poleti, še ne pomeni, da mi hoja po dežju pozimi ustreza. Svet ni črno-bel.
NoriPlanet
# 05.02.2016 ob 13:30
"Tsai je doktorica prava, šolala se je v Veliki Britanji in ZDA ...."

Ustvarjena je bila v ameriškem političnem laboratoriju in oprana z specialnim čistilom.
Evropa je takšnih polna. Zato pa smo postali ameriški hlapci.
mb128
# 05.02.2016 ob 09:08
Sicer pa kako že gre naša himna? Žive naj vsi narodi... pa ne vrag, le sosed bo mejak.
Jep, zgleda da je to tudi iluzija, hrepenenje vsaj za dogleden čas.
Sicer pa se je tja svoj čas zatekel general Čenkajšek in njegovi. Zakaj? Hja, ni hotel končati tako kot so npr. Romanovi.Kako pa je končal cesar Pu Yi pa smatram da tako ali tako vemo vsi. Slednjega bi lahko obtožili še kolaboraterstva! Saj veste Manđuko pa to. Ne vem sicer če bi zato lahko obtožili tudi generala Čenkajška, vem samo da je slednji bil vsaj formalno podrejen cesarju Pu Yiju. In zakaj vse to? Zaradi ideologije, religije, zaradi nekaterih, ki sebe smatrajo za elito potem pa se navadni ljudje medsebojno do večnosti obtožujejo tvoj ata je pa mojega ata, tvoja mama mojo. Zakaj vse to? Zaradi oblasti, zaradi patricijev, elite, t.i. modre krvi!
Nekdo je omenil, da Tajvan ni več sovražen do Kitajske. Zakaj? Minile so generacije pa še želodec je pripomogel k temu. Pa tudi Kitajska ima sedaj kaj malo skupnega s socializmom, komunizmom. To nas privede do zaključka da dokler bo na Kitajskem vladala elita, ki je bila in še bo na oblasti lahko navaden človek počne skoraj vse kar se mu zljubi.
Toliko o ideologiji, religiji z moje strani!
lordstandish
# 05.02.2016 ob 07:04
Briga me za tajvan, mamo tu problemov dosti.. Hkrati pa imamo nikakrsno vlogo v mednarodnih odnosih kar si nekateri mislijo (pac smo veliki v svoji majhnosti in pomembni v svoji nepomembnosti)
luxmundi
# 05.02.2016 ob 13:58
Ok, naj gredo "na svoje", ampak potem naj sami nosijo posledice. Če bo kdaj debata o vojaški pomoči / zaščiti Tajvana, lahko že sedaj z moje strani rečem, ne, hvala. Kar bose skuhali boste tudi sami pojedli.

Je pa tu še ena dvoličnost, ki zadeva številne delno ali pa nepriznane države tega sveta. Tu vladajo ena merila do Kosova, spet neka druga do Tajvana, tretja pa do ostalih državic, ki nam čisto slučajno niso všeč, pa morda niso nič manj "legitimne".
komsomolec
# 05.02.2016 ob 13:09
tajvan = čajna, tu ni kaj, zda ven iz azije , se bodo domačini takoj pobotali.
vl4do
# 05.02.2016 ob 07:10
Kitajske se drzite...... oni so prihodnost in stabilnost......
NoriPlanet
# 05.02.2016 ob 13:28
Kaj če bi še ZDA malo razdrobili ?
Enaki vatli za vse.
Enostavno
# 05.02.2016 ob 10:32
Tajvan?Dajte no.To je Kitajska.Kaj hoče ta zahod z to politiko "osamosvajanja" in demokracije po zahodnih merilih?Novo Kosovo?
Sicer pa...kaj sploh počnejo USA-CIA in ostali zahodni roparji tam...na Tajvanu!?
Kaj se zahodnjaki niste dovolj najedli Vietnama?Pa Iraka,Afgana,Sirije,Jugoslavije,Libije..
......?
vitel
# 05.02.2016 ob 08:08
"Tsai je doktorica prava, šolala se je v Veliki Britanji in ZDA ...."
----------------
S tem je vse povedano čigava marioneta je in čigavim interesom služi.
clutch00
# 05.02.2016 ob 07:44
ce zahod promovira neodvisnost tajvana, potem je jasno, da je to najslabsa izbira.
clutch00
# 05.02.2016 ob 08:20
overload, katero si po članku sodeč želi ste pa vsi proti..... Ce si tok naiven, da verjames vsem, kar napisejo zahodni mediji, po vsem tem kar se dogaja. Ti pac ni vec upanja...
Kazalo