Posebna komisija je za Hišo na Golem pri Ljubljani v svoji utemeljitvi nagrade zapisala še, da objekt s tlorisno zasnovo izpolnjuje bivalne potrebe naročnika, z umestitvijo na lokacijo pa ustreza naravnim danostim. "Gre za primer izjemno skladne arhitekture, ki sledi idejam etike in estetike."

Kot pravijo arhitekti iz biroja Arhitektura Krušec, so za razumevanje hiše ključne lastnosti same lokacije. Hiša namreč stoji na položnem bregu naselja Golo pri Ljubljani na 680 metrih nadmorske višine, s pogledi proti Krimu, Julijskim Alpam, Karavankam in Kamniškim Alpam.

Čeprav se zdi betonska hiša sredi neokrnjene narave svojevrsten endem, je logika njene zasnove veliko bliže naravi, kot je videti na prvi pogled. Objekt v obliki treh kubusov sledi topografiji terena, s čimer so arhitekti, kljub posegom v naravo, teren v največji mogoči meri ohranili takšnega, kot je bil. Še več; pri izkopu gradbene jame so odkrili, da stoji na izjemno slikoviti kamnini z vidnim tektonskim plastenjem in značilno barvo. Zato so to kamnino na domiseln način uporabili za fasado objekta.

Da bi ohranili poglede proti neokrnjeni naravi, so dnevni prostor umestili v zgornjo etažo objekta, spalnega pa v spodnjo. Čeprav dnevna soba, študijska soba, jedilnica, kuhinja in galerija tvorijo enoten prostor, so med seboj nivojsko ločeni: dnevna soba skrajno levo je nekoliko višja od jedilnice skrajno desno, na sredini pa je namenoma najbolj poglobljena študijska soba. "Na ta način je zagotovljena zasebnost posameznika, ki študira. Ko vstane, pa je višina obodnih knjižnih omar zasnovana tako, da lahko vidi čeznje in vzpostavi optični stik z dnevno sobo in jedilnico".

Sicer pa je tudi notranjost objekta zasnovana iz vidnega betona ter lesenega, hrastovega pohištva. "Pohištvo je tisto, ki dodatno prispeva k ustvarjanju občutka topline notranjega prostora," še pravijo arhitekti.

Več o samem objektu in težavah pri gradnji pa preberite v pogovoru z arhitektom Tomažem Krušcem:

Hiša je zelo specifična in v njej ne bi mogel živeti vsak, kakšne so bile želje in zahteve naročnika?
Enodružinska hiša, kot jo razumemo mi, je vedno tudi odgovor na specifike načina življenja njenih uporabnikov. Zato je tudi ta hiša nastala kot odgovor na zahteve investitorja, razumevanje njegovega načina življenja in navad. Za zasnovo neke arhitekture pa je seveda pomembno še marsikaj, kot na primer: značilnosti lokacije, spoštovanje njenih robnih pogojev in optičnih vedut, iskrena uporaba gradbenih materialov ter konstrukcij, spoštovanje orientacije objekta in s tem povezane osvetlitve notranjih prostorov, zagotavljanje primerne atmosfere notranjih prostorov.

Pravite, da "prostor po posegu arhitekta nikoli ni več enak kot prej. Tudi zato je odgovornost arhitekta do prostora, v katerega posega, še toliko večja". Kako zelo ste s to hišo posegli v prostor in koliko posega je prostor 'sprejel'?
Hiša je zasnovana tako, da v največji možni meri spoštuje topografijo terena. Prerez hiše je zasnovan na način, da se hiša popolnoma prilagodi obstoječemu bregu. Za gradnjo hiše kljub brežini niso bile potrebne gradnja škarp, izvedba velikih zemeljskih del, izravnave terena in podobno. Hiša je enostavno sprejela dejstvo, da stoji na brežini in se je temu dejstvu prilagodila s specifično zasnovo prereza.
Spoštovanje lokacije se kaže tudi v tem, da smo v največji možni meri ohranili obstoječ travnik, brez večjih krajinskih posegov. Prav tako smo dosegli, da se do hiše uporabnik ne vozi z avtomobilom, ampak le-tega parkira pod nadstreškom ob cesti, do hiše pa je speljana tlakovana pot. Pred nekaj časa mi je nekdo rekel, da je hiša videti, kot da tam stoji od nekdaj in da ji je težko določiti starost. To je bil za nas največji kompliment, ki govori o tem, kako je prostor sprejel to hišo.

Hiša je v obliki treh kubusov različnih prostornin, ki sledijo topografiji terena. Je bila tako načrtovana že na samem začetku ali ste nivojskost prilagodili med samo gradnjo?
Trije kubusi sledijo topografiji terena, kar se zrcali tudi na fasadi. Slediti topografiji terena pomeni, da se hiša prilagodi višinam terena tako, da teren v največji možni meri ostane takšen, kot je bil prej. Tradicionalna slovenska "vrhhlevna" hiša, ki je najpogostejši tip slovenske kmečke hiše, je bila zasnovana tako, da je bila v hribovit teren postavljena brez potrebe po gradnji škarp ali izvajanja velikih zemeljskih del. Danes pa ljudje na hribovitih lokacijah gradijo hiše, ki so projektirane za ravne terene. Od tod potreba po gradnji škarp in velikih izkopov terena. Hiša je v teren postavljena tako, da se obzirno prilagodi silhueti obstoječega terena, in ne obratno, da se teren prilagodi zasnovi hiše. Za natančno umestitev hiše v teren je potreben natančen geodetski posnetek, ki je osnova za zasnovo hiše.

Katere so bile sicer največje težave pri gradnji?
Največji izziv je pomenila izvedba betonske fasade. Imeli smo vrhunskega izvajalca betonskih del, ki je znal želje arhitekta in investitorja prevesti v realno strukturo.

Zanimivo je, da je ta betonska fasada narejena iz kamnine, ki ste jo odkrili med samim izkopom, pri čemer ste uporabili postopek barvnega pigmentiranja betona in ulivanja betonske fasade. Lahko razložite, kaj je posebnost obeh postopkov?
Ko smo skopali gradbeno jamo, smo odkrili, da hiša stoji na izjemno slikoviti kamnini, ki jo zaznamujeta jasno tektonsko plastenje in značilna barva. Z izvedbo betonske fasade smo povzeli tektonsko plastenje tal, na katerih stoji hiša, in ga izvedli v betonu. Ker je beton svojevrsten material, smo želeli z ulivanjem v plasteh pokazati, da je beton v svoji osnovi tekoč material. Na podlagi tega smo razvili specifičen način vlivanja, kjer se je zgornja plast betona vedno prelila prek spodnje. Dobili smo fasadni vzorec, ki pooseblja kamnino, na kateri hiša stoji, poudarja lastnosti betona in ustvarja prepoznavno podobo hiše. S tem, ko smo za izvedbo konstrukcije in fasade uporabili izkopani material, smo naravi na neki način vrnili tisto, kar smo ji z gradnjo odvzeli.

Bo fasada čez nekaj let ostala enake barve oziroma kako jo je treba vzdrževati?
V nasprotju s klasično ometano fasado betonska fasada ne potrebuje nobenega vzdrževanja. Je tako rekoč večna. Ker je barva betona del njegove strukture, bo takšna ostala vse svoje obdobje. Ker se bo beton, podobno kot kamen, staral, bo fasada z vsakim letom lepša.

Hiša je v celoti narejena iz betona in velikih steklenih površin. Kako je poskrbljeno za energetsko učinkovitost?
Hiša je bila pregledana s termokamero, opravljene so bile tudi druge meritve, ki dokazujejo izjemno energetsko učinkovitost.

Streha objekta je ravna, kar pri modernih hišah ni nikakršna posebnost. Kako je urejena hidroizolacija strehe, da ne prihaja do zamakanj, in kako koristna obtežba v primeru snega?
Moram priznati, da vprašanja o ravnih strehah že dolgo nisem dobil, saj sodobni materiali in izkušnje uporabnikov že nekaj časa kažejo, da izvedba ravne strehe že nekaj časa ni več vprašljiva. Je pa res, da mora biti ravna streha, tako kot katera koli druga, skrbno projektirana do zadnjega detajla. V tem se razlikujejo dobri od slabih projektov. Uporabljena je t. i. kombinirana obrnjena ravna streha s hidroizolacijo na podlagi polimer-bitumenskih folij. Dobro izvedena ravna streha ima vsaj takšno življenjsko dobo kot katera koli eno-, dvo- ali večkapna streha.

Je streha morda mišljena tudi kot pohodna ali zelena streha?
Streha je bila prvotno projektirana kot zelena in bo takšna v najbližji prihodnosti tudi izvedena.

Zanimiv detajl je tudi ta, da ste v notranjosti po tleh uporabili teraco, ki je kombiniran z lesom v študijski sobi. Tudi sam strop ima vidne betonske plošče. Kakšna je bila filozofija notranje opreme?
Knjižnica s študijsko mizo predstavlja srce hiše, njen osrednji del, zato je edina izvedena v lesu. Zaradi tega je kot tlak uporabljen parket. Vsi drugi dnevni prostori so izvedeni v teracu, ki ima zelo značilno strukturo. Ta ima podobno barvo in granulacijo kot fasada. Tako slikovit teraco zna narediti le redko kateri izvajalec, in menim, da je izvedba teraca na tej hiši resnično uspela.

Fotografije: Miran Kambič

instagram.com/katjastok