Opazna razlika je, ali je investitor naložbe tujec ali domačin. Tako kot je podjetnik Aleš Piščanc ustvaril novo slovensko zgodbo na koprski promenadi z Grand Hotelom Koper, tako milenijski kriptomilijonar Damian Merlak ustvarja drugo na Gorenjskem v Bohinju.
Zagotovo je prednost "domačina" (Merlak je sicer iz Kranja), da pri svoji podjetniški računici razume ali vsaj poskuša razumeti zgodbo kraja in domačinov, ki so po tranziciji države spremljali propad svojih vasi, krajev in nekdaj mogočnih objektov, med katerimi so danes nekateri zreli le še za rušenje. Kot recimo hotel Zlatorog, eden od štirih hotelov doline pod Julijskimi Alpami, ki jih je Merlak kupil od družine Pačnik z Bleda v paketu s hotelom Kompas, Triglav in Vogel.
"Razmišljali smo, ali bi vse hotele ovili v enotno zgodbo, a smo ugotovili, da ima Bohinj zelo različno strukturo gostov in da smo pravzaprav zdaj mi tisti veliki igralci, ki bomo dejansko oblikovali strukturo gostov v Bohinju. Zato sva se z Damianom odločila, da hotele razdeliva po enotah. Hotel Bohinj (op. p. nekdanji Kompas) je tako za bolj mlade po srcu, ki imajo radi pristen, urbani turizem," razlaga Jure Repanšek, upravitelj in predstavnik naročnika Damiana Merlaka.
Obnova manj potratna od rušitve
A nekdanji hotel Kompas je danes kot štirizvezdnični superior Hotel Bohinj tudi vzorni primer obnove. Arhitekturni biro Ofis, za katerega bi lahko rekli, da je poleg vsega specializiran tudi za slovensko alpsko arhitekturo, namreč starega objekta ni porušil. Rok Oman in Špela Videčnik sta se odločila obdržati njegovo "zdravo jedro", kot pove arhitektka. "Zadnja leta arhitekti veliko govorimo o visokem ogljičnem odtisu betona, zaradi česar je bolj trajnostno hotel vsaj delno ohraniti in mu dati novo dimenzijo, kot ga v celoti podreti. In primer hotela Bohinj je vzorni primer, kako se to lahko naredi," doda.
Z uporabo obstoječih gradbenih materialov so ogljični odtis zgradbe znižali kar za 30 odstotkov, pri čemer dobršen del nove podobe objekta izhaja iz sanacijske statične rešitve.
S statično rešitvijo pridobili dodatne balkone
Obliko novega objekta z leseno fasado je tako narekovala večletna stihijska prezidava različnih najemnikov. "Obstoječo strukturo smo le nekako sešili," razlaga Rok, ki z rokami po zraku nakazuje strešni naklon pročelja zgradbe, kjer so s podaljšanjem strehe pridobili vhodno nadstrešnico, dvovišinski lobi in zimski vrt z restavracijo, pri čemer se vrhovi strehe v pejsažu zarisujejo kot silhueta vrhov gora v ozadju.
A še bolj impresivna je protipotresna statična rešitev sanacije objekta gradbenega inženirja Milana Sorča, sicer domačina, ki ve, kako resni so potresi na tem delu Slovenije. Tako je na stranskih delih objekta ojačitev izvedel z novimi armiranobetonskimi stenami in oporami ter zunanjimi kovinskimi okvirji (jeklene vertikale in horizontalne vezi), ki objamejo in statično povežejo konstrukcijo objekta.
Gradbenega posega laično oko sicer ne zazna, saj so nosilci, žlebovi in druge pritikline skrite pod leseno oblogo, vidno kot robustni poševni tramovi, med katere pa sta arhitekta umestila dodatno površino – balkone. Poleg tega da sta s tem povečala površino sobe, sta z umestitvijo panoramskih oken vzpostavila tudi boljšo interakcijo z zunanjostjo, naravo. Okoli hotela so med drugim na novo zasadili 50 avtohtonih vrst dreves, kot so: črni bor, tisa, rušje, gorski javor, močvirski hrast, šmarna hrušica, maklen.
Kljub hitrosti prenove, h kateri je stremel naročnik, pa so v dobrem letu dodelali tudi detajl barve fasade. Ker Špela in Rok nista želela ničesar prepustiti naključju, sta macesnov les, uporabljen tudi v interierju, v zunanjem delu zaščitila z lakom, ki daje videz naravno staranega lesa. Enak lak je bil namreč uporabljen pri dozidavi gradu Bruneck, kjer je Gorski muzej Reinholda Messnerja "in ki je po desetih letih danes popolnoma enak, kot je bil takrat," pove Špela.
Po jajce v kokošnjak
Ob vstopu v Bohinj tako obnovljeni objekt na vzpetini nad Ribčevim lazom in Bohinjskim jezerom daje vtis nevpadljivosti, kot da je tam že od nekdaj. Poleg tega se je zaradi njegove lege ob vpadnici v Bohinj investitor odločil, da bo primeren za "urbane turiste". A še tako oguljena fraza pomeni natanko to – mestnega človeka, ki pride na podeželje med kmete. "Hoteli smo vzbuditi občutek, da si še vedno v naravi, kjer pa je še čutiti tudi utrip zabave, druženja," pojasnjuje Repanšek. V kletni del so zato umestili klub in konferenčno dvorano, ki bo tudi kino. Zasnovo kluba iz masivnega pohištva je oblikovalo Drugačno pohištvo, o katerem smo pisali ob oblikovanju lokala Pop's Place v Ljubljani.
Vprašanju, ali je bila prej kura ali jajce, tudi tokrat ne bomo prišli do dna, bomo pa zapečatili dejstvo, da je kura tista, ki nese jajce. Repanšek in Merlak želita namreč po vzoru nekaterih domačij v Avstriji (in tudi v Sloveniji) dati poudarek na doživetju. Zato želita organizirati delavnice v sodelovanju z domačini, kot sta peka kruha in pletilstvo, in ob hotel umestiti "čim več živali, da bi gostom predstavili čebelarstvo, da jim bodo predstavili, od kod pride jajce." Ker to očitno ni več jasno vsakemu Zemljanu, nameravata za hotelom postaviti kokošnjak.
"Marsikateri gost iz Pariza in Londona tega ne ve," z vso resnostjo, morda celo kančkom zaskrbljenosti, nadaljuje sogovornik. "To so že naredili v Leogangu v Avstriji na domačiji, ki sva si jo ogledala (op. p. z Damianom Merlakom), kjer si gostje sami naberejo surovine in zelišča za zajtrk." A jajc si, kot pravi, niso spekli sami. Urbani turisti ...
Stoli iz recikliranih plastenk na smučkah
"Pomembno je, da upoštevaš lokalno skupnost," je prepričan Jure Repanšek, "da jim greš nasproti in da vidijo, da nisi neki prišlek. Morda domačini niso naše stranke, a je dobro, da si z njimi v dobrem odnosu," doda upravitelj hotela z 69 sobami, v katerem je kar 80 odstotkov zaposlenih domačinov (podjetje Alpinia sicer zaposluje 36 ljudi in deset zunanjih sodelavcev).
Pri snovanju notranjosti sta ravno zato arhitekta sledila slovenski zgodbi. "Ideja je bila povezati slovenska podjetja in čim manj kupovati v tujini," je jasna Špela. Poleg sodelovanja s podjetjem Donar in Kaaita – prvo izdeluje večkrat nagrajeni stol iz filca iz recikliranih plastenk, ki so jih le za ta projekt pritrdili na smučke, drugo pa iz istega materiala oblikuje copate – so Ofisi oblikovali prav vse: od lesenih stolov v restavraciji s perforacijami grozda, do miz, omar v sobah, keramične pečnice v kmečki sobi, do lesenih svetil, ki so nastala v sodelovanja z Arkadio, pa naslonjal postelj z vdolbeno in osvetljeno silhueto vršacev.
V recepciji, umeščeni v dvovišinski lobi, so za sprejemni pult uporabili večmetrski masivni hlod, nad katerim se razprostira zavesa ali bolje rečeno abstrakcija gubane zavese iz lesenih desk, skodl, kot jim pravijo domačini. Skodle so tradicionalni gorenjski leseni strešniki, ki so jih Ofisi za doseženi učinek na strop umestili v vertikalnih in horizontalnih formacijah.
Grafično podobo, ki sloni na štirih Srčnih možeh – prvih pristopnikov na Triglav, kamor jih je poslal Žiga Zois iskat rudo – je zasnoval Slavimir Stojanović (Futro). Kot rdeča nit se pojavljajo na kovinski kljuki vhodnih vrat hotela, kot potiski na posteljnini, sediščih v restavraciji, na kozarcih in skodelicah.
"Največji izziv pa je bil, kako v dolg hodnik na ekonomičen način vstaviti element presenečenja," priznava Rok Oman. Za arhitekta je bil izziv predvsem ta, kako bi z določenimi lokalnimi elementi vzpostavili "neke vrste iluzijo prostora, da veš in ne veš, kje si, in da se ti hkrati na poti do sobe spreminjajo tradicionalne sekvence med lesom in iluzijo prostora".
Iz povečanega detajla fotografij skednja Tomaža Gregoriča so oblikovali grafično podobo temačnega hodnika kot labirinta. Na njem se vzorec bohinjskega toplarja krožno prepleta prek tapete in tapisoma po stropu, stenah in tleh kot dolg predor s svetlobniki.
"Bohinjski toplar je vrsta kozolca, ki ga domačini imenujejo stog. Ima zelo značilno arhitekturo, saj ga konstrukcijsko držijo skupaj križi ter horizontale in vertikale, na katerih so shranjevali pridelke, na spodnjem delu pa je bil kmečki voz," razloži Špela.
Arhitekta, sicer zelo dobra poznavalca bohinjskega okolja in slovenske alpske arhitekture (projekti, kot so: Alpski skedenj, Bivak nad Skuto, pa tudi Alpski apartmaji in stanovanja Kozolci), sta med drugim tudi predavatelja na univerzi Harvard GSD v Bostonu v ZDA in na Architectural Association v Londonu.
V Slovenijo tako pogosto pripeljeta tuje študente, da jim predstavita to slovensko posebnost gradnje, predvsem z vidika statike, ki, kot pravita, ne obstaja nikjer na svetu, pove Špela: "Ko v ZDA poveš, da prihajaš iz dvomilijonske dežele, ki ima takšne strukture, ki jih ni nikjer na svetu, je to ogromna vrednost, ki pa se je ne zavedajo niti domačini sami, kar je za naju zelo žalostno. Kozolci vsako leto propadajo, saj domačini ne vedo več, kaj z njimi, in tako ni več česa pokazati".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje