V zbirki Travne bilke je leta 1855 tedaj 36-letni Walt Whitman zbral pesmi, ki so v otroški dobi fotografske umetnosti pogosto celo bolj nazorno kot slikovni portret opisale naravne lepote pesnikove domovine ter dosežke njenih prebivalcev. Beseda opisati morda tu niti ni najbolj ustrezna, če naj bi se izraz nanašal na povsem objektivno in subjektivne presoje oropane dejavnosti.

Njegov "prodorni" pogled, ki mu ne uide prav noben pejsaž iz obsežne planjave severnega ameriškega kontinenta, namreč ne zmore najti slabosti niti v trenutkih neukročenega divjanja narave niti v družbeni ureditvi mlade države. Povsod vidi obilje in bogastvo, ki obljubljata generiranje še večjega obilja in bogastva.

Tako na primer Walt Whitman v trenutkih žalosti ne potrebuje dosti več kot sprehod ob obrežju katere od veličastnih severnoameriških rek. V stihih z naslovom Na bregu širnega Potomaca je tako zapisal: Na bregu širnega Potomaca – spet stari glas (ki še glasi se, še vrvra, je res brezkončno tvoje žlobudranje?) / spet v starem srcu radost, spet se v čute polna, bujna pomlad vrača / spet vonj, svežina, spet virginijsko nebo, prozorno modro in srebrno / spet jutranji škrlat na gričih / spet nesmrtna trava, tako brezšumna, mehka in zelena / spet rdeče rože kakor kri cveto.

V času, ko je v državi, katere povsem prva ustava je že vzpostavila sodobno normo spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, še vedno vladalo rasno razlikovanje in v kateri so staroselci meter za metrom izgubljali svoja ozemlja, je Whitman pogumno namignil, da se ni razvoj Indijancev ustavil na prav nič nižji ravni kot razvoj belih priseljencev. V 39. pesmi iz cikla Pesem o sebi je Whitman tako zapisal: Le kdo je ta prijazni, sproščeni divjak? Čaka na civilizacijo ali pa je že za njim in jo presega? Tako je več desetletij pred večino drugih Američanov namignil, da je duhovno življenje Indijancev – četudi ne priznavajo krščanskega boga – izredno bogato ter da so pripadniki njihovih plemen v dolgih stoletjih življenja v simbiozi z naravo bogato znanje o naravnih pojavih.

Poezija Walta Whitmana izpričuje svetovljanskega moža, nekakšnega idealnega prebivalca sveta, slogo, katero naj bi obvladovala politika dogovorov v okviru Organizacije združenih narodov. Nič manj kot je navdušen na Združenimi državami Amerike, ni namreč Whitman navdušen tudi nad drugimi deželami. V ciklu Salut au monde (Pozdrav svetu) tako opomni na soobstoj različnih verskih (tudi ateističnih) izročil na svetu in se ne opredeli za nobeno: … slišim iz Francije ognjevite pesmi o svobodi /…/ slišim koptski napev ob sončnem zatonu /…/ slišim arabskega mujezina klicati s stolpa mošeje / slišim krščanske duhovnike pri oltarjih cerkva /…/ slišim Hebrejca brati svojo kroniko in psalme /…/ slišim pripoved o božanskem življenju in krvavi smrti lepega boga Krista / slišim hindujca poučevati svojega najljubšega učenca o ljubezni, vojskah in modrostih, ki so jih sedanjosti predali pesniki, živeči pred tri tisoč leti.

Whitmanove verze, ki jim je bil kasneje priznan naziv enih od povsem prvih primerkov moderne poezije, so ameriški kritiki ob izidu označili za novotarijo blazneža, ki je ušel iz norišnice. Tedaj še vedno precej tradicionalna ameriška družba, ki je na tehnološkem področju sicer že začenjala prehitevati staro celino, je še vedno cenila predvsem klasične umetniške vzorce iz Evrope. Povsem svobodni Whitmanovi verzi brez ustaljenega ritma in rime, ki bi jih verjetno lahko označili tudi kot poudarjeno lirično izpovedno prozo, ter skoraj neskončno dolge primere, ki naj bi kar se da plastično v besede prenesle impresije iz pesnikovega življenjskega in duševnega okolja, so razburili kritike, ki delu skoraj niso hoteli priznati naziva literatura.

Kako zelo so se motili. Walt Whitman je namreč do danes ohranil položaj ameriškega pesnika, o katerem je bilo napisanih več knjig kot o katerem koli drugem ameriškem pesniku. In to ne zato, da bi se mladi na njegovih spodrsljajih učili "napačnega načina opravljanja poklica poeta", pač pa zato, ker velja za izjemnega opazovalca sveta, ki svoja osebna opažanja bistroumno nadgradi s filozofskimi in širšimi razsvetljenjskimi vpogledi v dogajanje v trenutnem času in skuša včasih jasnovidno napovedati ovinke, ki jih bo naredila pot razvoja človeštva v naslednjih desetletjih.