"Stari objekti ne zadoščajo današnjemu načinu bivanja, saj potrebujemo ogromno svetlobe, danes živimo zelo hitro, vse mora biti udobno in prilagojeno hitri uporabi, s čim manj vloženega dela," pravi arhitektka Silvija Kajzer, ki je med drugim sodelovala pri prenovi mogočne stare hiše Pr Nanetovh z začetka prejšnjega stoletja v naselju Matavun v regijskem parku Škocjanske jame.

A z rušenjem zapuščenih objektov slovensko podeželje "izgublja svojo pristno podobo, njihovi prebivalci pa zavest o svoji edinstveni identiteti v globalnem svetu," ugotavlja Eva Prelovšek Niemelä, avtorica razstave in okrogle mize Prenova kreativnega turizma na Mesecu oblikovanja, na kateri so prikazali primere dobrih praks prenov spomeniško zaščitenih podeželskih hiš in njihovo inovativno funkcionalno preobrazbo za sodobni turizem.

Kuratorka dodaja, da je predvsem v severnih evropskih državah v gradbeništvu, arhitekturi in notranjem oblikovanju opazen nov trend trgovin, ki prodajajo rabljen gradbeni material. "To so stara okna, stara vrata, tramovi, različne stvari, ki jih najdejo na gradbiščih ob podiranju objektov, in ta trend bo zagotovo prišel tudi v Slovenijo, zato je dobro, da govorimo tudi o tem."

Prenova dražja, a z dušo
Glavni razlog, zakaj veliko arhitektov ne mara prenov, investitorji pa se jih izogibajo, ima skupni imenovalnik – cena. "Čeprav bi morda kdo rad slišal kaj drugega, je na žalost tako. V večini primerov je prenova dražja, ima pa neko drugo dušo, ki je novogradnji ne moremo dati," razmišlja arhitektka Aleksandra Leban Meze. Tako je recimo Smrekarjeva domačija - snovateljica obnove in zasnove je bila ravno ona - zaživela predvsem z visoko motivacijo investitorja in dobršno mero potrpežljivosti, "ki se že obrestuje", pravi, saj ima domačija polno zasedene zmogljivosti, kuhinjo pa so za potrebe ta hip zasnovali celo premajhno.

Smrekarjeva domačija je nastala na temeljih popolnoma podrtega starega senika, pri katerem so ohranili značilne kamnite stene in leseno konstrukcijo, nato pa zgradili še dva nadomestna objekta s turističnimi sobami in servisnim objektom. Večino naložbe, vredne 800.000 evrov, je financiral investitor sam, del pa je bil sofinanciran prek treh različnih evropskih skladov.

Povod za obnovo predvsem evropska in državna sredstva
"Vzvodi za prenovo so po navadi ravno sofinancerski sistemi," potrdi arhitekt Aleš Hafner. "Ko je sistem sofinanciranje tekel, so se investitorji laže odločili za prenovo. A s prenovami starih objektov ohranjamo tudi kulturno dediščino, zato ne moremo vse gledati le skozi denar." Pri obnovi Juvanove hiše v Lučah sta lastnika hiše že od samega začetka razumela pomen stavbne dediščine in kulturne obrti, pove Hafner, ki je sicer tudi konservator. Stara kmečka hiša je danes muzej, v katerem so ohranjene izvorne poslikave in bogati detajli. V zgornjih dveh nadstropjih so predvideni tudi apartmaji in sobe za goste.

"Ko se izvede ena obnova, se v neki vasi pojavi interes, da bi prenovili še kakšno hišo," pove Aleš Hafner, ki je sodeloval pri kar nekaj obnovah starih hiš, predvsem na Gorenjskem. Ob tem potrdi, da so stare slovenske kmečke hiše izjemno priljubljene pri turistih iz severne Evrope, kjer so bolj vajeni moderne arhitekture. Eden takšnih primerov je tudi turistična kmetija Cvetje v jeseni na Visokem pri Škofji Loki.

Obnova objektov vpliva na življenje vseh vaščanov
Pozitivne učinke obuditve starih zgradb navaja tudi arhitektka Silvija Kajzer. Hiša Pr Nanetovh v Matavunu v Divači, ki ga je želel investitor Park Škocjanske jame spremeniti v promocijsko-kongresni center, ima učinke tudi za okoliške prebivalce. "Sosed ima recimo apartmaje in prenočišča, spet drugi gostišče, zato se je ta dejavnost lepo združila z dejavnostmi sosedov," pove arhitektka.
Obnova skoraj sto let stare okoli 700 kvadratnih metrov velike hiše, ki je bila nekoč gostišče za premožnejši sloj, je stala nekaj več kot 800.000 evrov. "Ta številka nikakor ni realna, saj je bil razpisan javni natečaj, kjer pa, kot vemo, izberejo izvajalca z najnižjo ceno." Gradbena dela in oprema so bili financirani iz evropskih strukturnih skladov, tudi ministrstva za gospodarstvo, restavriranje in poslikavo pa je financiralo ministrstvo za kulturo.

A bolj kot s samo zasnovo notranjih prostorov hiše Pr Nanetovh, se je morala arhitektka s sodelavci posvetiti sanaciji in restavriranju. Zgradba je bila namreč v izjemno slabem stanju; klet je zalivalo, tramovi so bili črvivi, stene je bilo treba sanirati, okna restavrirati. "Zahtevna obnova, ki je vključevala številna restavratorska dela, je danes v ponos vsem sodelujočim ... tudi okoliškim prebivalcem." V objektu, ki je prilagojen invalidom, je danes manjša konferenčna soba, v mansardi pa knjižnica z arhivom, v katerem sta gradivo iz samega objekta in literatura, povezana z varstvom narave in kulturne dediščine v svetovnem merilu.

"Kulturna naložba se obrestuje"
Nekoliko drugačna pa je zgodba Vinka Zupančiča, ki se je prenove kamnite ruševine stare istrske domačije, v kateri je nekoč živela revna kmečka družina, lotil sam. "Kulturna naložba se obrestuje," trdi Zupančič, ki je za obnovo Mihotove domačije investiral več kot deset let svojega življenja in nekaj več kot 150.000 evrov. Domačija je sestavljena iz niza štirih hišk, pri čemer je ena v lasti investitorja, ostale pa so namenjene turistični dejavnosti. Zupančič je v avtentično staro tkivo objekta, kjer je bila prej ruševina, vključil tudi nov arhitekturni dovtip s stekleno steno.

A nedolžna naložba je nehote spremenila njegovo življenje, saj se je tako začel zanimati za posebnost istrske suhogradnje in izdal celo priročnik. Na posebni platformi je med seboj povezal okoli 30 lastnikov podobnih domačij v slovenski Istri, s katerimi želijo skupno nastopiti na evropskem trgu in tako tudi laže dobiti evropska sredstva.

Vabljeni k ogledu fotogalerije z razstave Znamke in znamenje (foto: Katja Štok) in videoprispevku o beri letošnjega Meseca oblikovanja Ljubljana 2016.

instagram.com/katjastok