Sonda New Horizons je sredin zgodovinski oblet Plutona prestala nepoškodovana. Po 22-urnem zatišju, med katerim se je povsem osredinila na meritve, je sredi noči po našem času spet vzpostavila komunikacijo z Zemljo. Poslala je 15-minutno sporočilo, ki je potrdilo optimalno stanje sonde. Možnosti, da bi šlo kaj narobe, so bile pičle, a obstoječe. Ne nazadnje se je dobesedno podajala v neznano, je povedal prvi mož misije, Alan Stern.
Zdaj je že milijon in pol kilometrov stran od Plutona in usmerjena proti domačemu planetu pošilja zbrane podatke. Pretok je zelo počasen, od 125 do 500 bajtov na sekundo. A nekaj svežih fotografij se je že nabralo, prav tako ščepec meritev s petih instrumentov, Nasa jih je dala na voljo javnosti. Več v galeriji.
Gore na Plutonu
Fotografije in podatki skupaj so razkrili marsikaj, je Stern povedal na tiskovni konferenci. Denimo, da je Plutonovo površje zelo razgibano (tudi kemično) in polno vzpetin. Najvišje med njimi segajo do 3,5 kilometra v višino in so najverjetneje sestavljene iz vodnega ledu. Metanov in dušikov led, ki prekrivata večino površja, sta namreč prešibka za tako ogromne strukture.
Z geološkega vidika je površje precej mlado: nastalo naj bi najpozneje 100 milijonov let nazaj. Kar je, v primerjavi s 4,5 milijarde let obstoja Osončja, zelo malo in kaže, da je Pluton geološko dejaven planet.

K istemu sklepu kaže dejstvo, da na posnetku ni najti niti enega kraterja. Na delu morajo biti sile, ki posledice trkov sproti razobličijo - kot denimo na Zemlji. "To površje je eno najmlajših, kar smo jih kadar koli videli v sončnem sistemu," je izjavil Jeff Moore, del NH-jevega oddelka za geologijo in geofiziko.

To je ena večjih znanstvenih zagonetk. Geološko dejavnost so v zunanjem delu Osončja že opazili, denimo na številnih velikih lunah Jupitra in Saturna, ki so tudi precej večje od Plutona. A pri njih je lahko "krivec" segrevanje zaradi plimovanja. Veliki osrednji planeti na svoje satelite vplivajo z ogromno gravitacijsko silo in s tem poganjajo tudi notranje procese.

Pluton pa je sam osrednji planet, njegove lune pa še precej manjše. "Najbrž bomo morali ponovno ugotoviti, kaj poganja geološke procese v teh ledenih telesih," je dodal John Spencer, del istega oddelka.

Tudi Haron je nemiren
Znake geološke dejavnosti kaže tudi največja luna, Haron. Na njej sicer je videti nekaj kraterjev, a daleč premalo od zapuščine, ki bi jo morale pustiti milijarde let bombardiranja s preostalimi telesi Kuiperjevega pasu. Znanstveno ekipo je to presenetilo, ali z besedami na tiskovni konferenci: "Dobesedno sezulo nas je."

Tudi brez kraterjev je Haronovo površje zelo razgibano. Po sredini in čez več kot 1.000 kilometrov se vleče serija pečin in dolin, ki na videz spominja na tektonsko prelomnico. Na desnem zgornjem robu je vidna ravna, temnejša črta. To je velik kanjon, katerega globina naj bi znašala od štiri do devet kilometrov.

Na vrhu naravnega satelita je že znana, temna lisa, ki so jo v NH-ju neuradno poimenovali Mordor. Sveži posnetek kaže, da so robovi te pege precej medli in razpršeni. Najbrž gre za tanko, a široko nasutje temnega materiala.

Drobna, krompirjasta Hidra
Na dan je prišla prva "prava" fotografija lune Hidre. Ker je Hidra zelo majhna (43 krat 33 kilometrov), z Zemlje in večino časa NH-jevega potovanja več od obstoja tega telesa niso mogli potrditi. In tudi na kraju samem, iz Plutonovega sistema, je lahko prišla le pikslasta fotografija tega krompirjastega objekta. Prek nje so lahko potrdili velikost, pa tudi ugotovili, da je zelo svetla in da je po vsej verjetnosti povsem prekrita z vodnim ledom.

Najboljše še pride
Danes objavljene fotografije so bile del t. i. načrta za preprečitev izjalovitve. NH je včeraj vnaprej poslal nekaj materiala, za vsak primer, če bi šlo med obletom kaj katastrofalno narobe. V tem primeru bi bile pričujoče fotografije vse, kar bi ostalo - boljše kot nič. In prav zato najboljše šele pride v naslednjih dneh, obljubljajo pri Nasi.
Še zadnje iskanje prstanov
Zdaj, po obletu, Pluton NH-ju vedno kaže neosvetljeno stran, zato so nadaljnja opazovanja skoraj nesmiselna. Je pa ena prednost. Če ima Plutonov sistem kakšen droben prstan, bo s te perspektive celo bolje viden.
Ves preostali čas bo NH potoval skozi temno praznino, pošiljajoč zbrane podatke nazaj predvidoma naslednjih 16 mesecev. Ko bo delo dokončal, ga bodo najbrž spet uspavali, dali v stanje hibernacije, da se prihrani energija in možnost človeških napak pri upravljanju. Ko se bo spet prebudil, ga bodo najbrž preusmerili proti enemu izmed objektov Kuiperjevega pasu.
Video: Približevanje v regijo naslovne fotografije