Znanost in tehnologija

Poudarki

  • Za New Horizons tišina - drugih odprav v Kuiperjev pas in dlje ni
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 78 glasov Ocenite to novico!
Pluton
Zdaj se že dobro vidijo osnovne površinske značilnosti Plutona. Ekipa za New Horizons je svetlejšo liso na desni – najbrž polje dušikovega snega – primerjala s srcem, temno levo liso pa s kitom. Foto: NASA-JHUAPL-SWRI
Pluton, Haron
Pluton in luna Haron z razdalje šestih milijonov kilometrov v barvah. Foto: NASA-JHUAPL-SWRI
Pluton, Haron
Isti posnetek v črno-belem. Posnetki NH-ja so v glavnem narejeni z dvema kamerama. LORRI je visokoločljivostna kamera, ki je poskrbela za tale posnetek, barve pa doda malo manj natančen teleskop Ralph. Foto: NASA-JHUAPL-SWRI
Pluton
Posnetek dan kasneje, 9. junija, že razkriva precej več podrobnosti površja. Za odgovore, kaj leži na tleh tega rdečkastega planeta, pa bo treba še nekoliko počakati. Foto: Nasa
Pluton
Posnetke je že zagrabil Google in jih uporabil na aplikaciji Google Earth (ki je imensko očitno neprilagojena vesolju). Nazorno je, da NH tretjine planeta še ne vidi. Foto: Nasa
Pluton
Na tak način so prejšnji mesec iskali ovire na poti, torej kakršne koli skale ali drobir, ki bi lahko pri tej hitrosti uničil sondo. Za zdaj kaže, da NH ne bo odkril nobenih novih Plutonovih lun ali prstanov. Foto: NASA/JHU-APL/SwRI
Pluton
Najboljši posnetek Plutona, kar ga zmore vesoljski teleskop Hubble z orbite okoli Zemlje. Foto: NASA/ESA/SRI (M. Buie)
New Horizons
Izstrelitev na raketi Atlas 5 leta 2006. New Horizons še danes nosi rekord največje hitrosti ob izstrelitvi v vesolje, ki znaša 58.536 kilometrov na uro. Foto: NASA/Ken Thornsley
New Horizons
Iz te sobe se vodi celotna misija New Horizons. Pred dnevi, ko je sonda zašla v težave, je ekipa, zgrožena nad možnostjo izgube robota, neprekinjeno delala in spala na tleh pisarne, vse dokler zagate niso razrešili. Foto: Nasa
New Horizons
Ekipa New Horizons v teh ključnih dnevih. Foto: Michael Soluri
Osončje
Osončje, kot ga vidi druga velika misija: Voyager 1. Foto: Nasa

Dodaj v

Konec velike ere raziskovanja Osončja. Skoraj.

Ključna faza misije New Horizons
11. julij 2015 ob 07:02,
zadnji poseg: 11. julij 2015 ob 13:01
Ljubljana - MMC RTV SLO

Po 25 letih načrtovanja in popotovanja ter skoraj petih milijardah premerjenih kilometrov so oči človeštva, sonda New Horizons, le še tri dni oddaljene od Plutona.

Skoraj šest desetletij traja in zdaj je pri koncu. V zgodovinske učbenike se bo zapisala kot era, v kateri je človeška vrsta končno zapolnila vse praznine v fotoalbumu (znanih) planetov Osončja, kot prvo veliko obdobje vesoljskega raziskovanja, ki je človeštvo spremenilo iz skoraj povsem na Zemljo prilepljene vrste do življenjske oblike, katere pogled je uprt milijarde kilometrov stran.

Le nekaj desetletij za velikanski preskok – v primerjavi z dvesto tisoč leti zgodovine vrste Homo sapiens. Zadnji korak se bo zgodil 14. julija natanko ob 13.49 po našem času, ko bo Nasina sonda New Horizons obletela Pluton na oddaljenosti 12.500 kilometrov.

S tem bo zaokrožila niz raziskovalnih odprav, ki se je simbolično začel leta 1944, ko se je nemška raketa prvič povzpela do vesolja, konkretneje nadaljeval z januarjem 1959, ko je sovjetska Luna 1 obletela Mesec in nato kot v vrsti domin spreminjal notranje in zunanje planete Osončja iz brljivih pik v oprijemljive svetove.

Merkur, Venera, Mars kot kamniti spremljevalci Sonca; Jupiter, Saturn, Uran in Neptun kot plinasti orjaki; vsi so eden za drugim dobivali lastna obličja, k čemur sta še največ pripomogli sondi Voyager. Le Pluton so enciklopedije, učbeniki in sorodno čtivo vse od odkritja leta 1930 prikazovale s simbolnimi in surogatnimi podobami.

Sicer je res, da Pluton po uradni klasifikaciji ni del te družine. Mednarodna astronomska zveza ga je leta 2006 uvrstila v novonastalo skupino pritlikavih planetov. Že dejstvo, da je to sprožilo zelo čustvene reakcije, kaže, da je Pluton v očeh javnosti še del tiste zaokrožene planetarne celote, kakršna je prevladovala v slikanicah večine 20. stoletja.

Kot je denimo ponazorila ljubljanska astrofizičarka Dunja Fabjan: "Mene so vedno učili, da je Pluton planet in mi je nekoliko težko; včasih moram prav pomisliti, da mu rečem pritlikavi planet. Nanj smo astronomi malo navezani."

Rdečkast in zaledenel
Potrjenih pritlikavih planetov je za zdaj pet, in Pluton niti ni največji med njimi; jim pa utegne biti precej podoben. V to družino objektov Kuiperjevega pasu naj bi spadala tudi Neptunova luna Triton, ki naj bi jo velikan nekoč ujel s svojo težnostjo. Na teh podlagah so znanstveniki v desetletjih čakanja sestavili kup domnev, kakšen naj bi bil Pluton v resnici. Od ledenih vulkanov, atmosfere v uparjajočih in kristalizirajočih se ciklih, polj dušikovega ter metanovega snega do celo podpovršinskih jezer prave vode, podobno kot na Enkeladu. Rdečo-rjavo barvo naj bi mu dajale posebne snovi, ki jih na Zemlji ni najti, nasprotno pa je več kot 200 stopinj Celzija minusa v Kuiperjevem pasu, kjer Pluton leži, zelo gostoljubno okolje za njihov nastanek.

Nova obzorja so trenutno od Plutona oddaljena štiri milijone kilometrov. Namišljeni človek na krovu sonde bi ciljni pritlikavi planet zdaj najbrž lahko videl že na lastne očmi. S te razdalje je bržkone že jasno, da špekulacije o dodatnih Plutonovih lunah ali celo prstanih ne držijo. Do zdaj so jih odkrili pet, in to precej nenavadnih. Če bi obstajala še šesta (ali dlje), bi jih kamera, ki že dolg mesec intenzivno prečesava pot pred sondo (da bi se izognila trčenjem) najbrž že zaznala.

Druge meritve, od posnetkov v optični svetlobi do infrardečih tipal, bodo potrdile ali ovrgle izračune o velikosti in strukturni sestavi ciljnega telesa. Za zdaj velja za drugi najmasivnejši pritlikavi planet in deseti najmasivnejši objekt, ki kroži okoli Sonca. Ob tem je še vedno za tretjino manjši od Meseca in vsebuje drobec odstotka mase Zemlje.

Zapolnjen urnik
NH je zdaj že globoko v preprogramirani sekvenci dejanj, najpomembnejših devetih dneh celotne misije. Ker signal z Zemlje potrebuje več kot štiri ure, je ne morejo upravljati neposredno, temveč to počne računalnik. In te dni je zelo zaposlen: NH potuje s hitrostjo več kot 52.000 kilometrov na uro (relativno glede na Sonce) in bo moral vse meritve postoriti na hitro in mimogrede.

Vseh 25 let načrtovanj, gradnje in potovanja bo kulminiralo v enem dnevu. Ko bo NH dosegel Pluton, bo poskušal do skrajnosti izkoristiti vsako sekundo bližine. Le dan ali dva kasneje bo za najkakovostnejše podatke že prepozno in z vsako nadaljnjo uro se bo Pluton krčil nazaj v tiste lise, ki smo jih razbirali zadnji mesec. Tudi zdaj, le nekaj dni stran, se komaj začenja razločevati geološke lastnosti površja. Denimo nenavadne, enakomerne lise okoli ekvatorja, ali pa področja v obliki srca in kita, kot so jih predstavili v ekipi NH-ja.


NH se ob Plutonu ne more ustaviti. Je sonda z največjo hitrostjo ob izstrelitvi v vesolje, ki jo je Jupiter še nekoliko povečal. Kot so pojasnili na Nasi, bi za zaustavitev brzečega robota potrebovali še eno veliko raketo, ki bi morala v nasprotno smer potiskati vsaj kak teden, da bi se NH dovolj upočasnil in bi ga končno ujela Plutonova šibka gravitacija. Hipni prelet je vse, kar imajo.

Povsem zapolnjen urnik sonde vse do 16. julija pomeni, da kaj veliko gradiva do takrat ne bo poslala nazaj na Zemljo. Povsem bo zaposlena z meritvami, in ne zadovoljevanju radovednosti, zato hipnih rezultatov in kupa posnetkov do takrat ni pričakovati. K temu prispeva tudi počasna komunikacijska linija s hitrostmi okoli 250 bajtov na sekundo. To pomeni, da bodo popolnoma vsi podatki na zemeljskih trdih diskih zbrani šele čez kakšno leto.

Trenutek za Apollo 13
Je pa misija že šla skozi svojo fazo "Apollo 13". Nasa je o njem poročala le kot o krajši anomaliji v delovanju. Medtem je Washington Post pripravil reportažo, ki je za ekipo NH-ja razkrila precej težje trenutke. Pred dnevi se je New Horizons enostavno prenehal odzivati. Stik so torej izgubili v ključni približevalni fazi. To bi lahko pomenilo dve zelo neprijetni možnosti: ali se je sonda zaletela v kamenček, ki jo je uničil, ali pa je računalnik začel odpovedovati. Kar je pri misiji, kjer opravilno štejejo sekunde, lahko katastrofalno. Ekipa se je petega junija letos spopadala s problemom izginule sonde in dokler ga niso razrešili, so dežurali in spali na tleh v nadzornem središču, poroča Washington Post. No, izkazalo se je, da je zaporedje ukazov preobremenilo glavni računalnik, ki je zato ugasnil vse instrumente ter sondo poslal v varni način delovanja. Za vzpostavitev starega stanja je – ob polžji komunikaciji – ekipa potrebovala več dni. Da se to nikakor ne bi ponovilo v ključnih trenutkih, Pluton pa bi le švignil mimo, so možnost varnega načina izklopili.

Naprej
Po 16. juliju bo NH že na poti naprej po Kuiperjevem pasu, ki se razteza vse od konca orbite Neptuna pri 30 astronomskih enotah (AU) do približno 50 AU od Sonca. Ekipa za sondo je z vesoljskim teleskopom Hubble že izbrala tri potencialne cilje, poneptunska telesa, ki bi jih NH še lahko obiskal. A to ni zagotovljeno. Nasa mora za to odobriti podaljšanje misije in zagotoviti dodaten denar; tega pa za zdaj ni storila.

A možnosti za to so precejšnje, saj se kakšna sonda tja ne poda ravno pogosto. To je še eno področje, kjer lahko preučujejo arheološke ostanke praosončja. Teh pri nas ni veliko, saj se je tvar v Zemlji in ostalih masivnih planetih skozi štiri milijarde let zgnetla, prepekla in premešala. Tudi kometi, ki zaidejo na pot okoli Sonca, se nekoliko spreminjajo. Tam, v Kuiperjevem pasu, pa je sončna svetloba zelo zelo šibka, in tvar v večnem zamrzovalniku.

Konec kot prehod v nov začetek
Zaradi svoje dvojne narave pa je Pluton obenem konec in portal v nov svet. Čez nekaj dni bo prinesel zaključek 56-letne dobe pionirskega obiskovanja planetov in hkrati vstop v novo obdobje. Temu primerno poimenovani New Horizons je zdaj že v precej neznanem, temačnem Kupierjevem pasu, kjer je po različnih ocenah lahko na stotisoče kamnitih objektov – vključno s Plutonom. In če vključimo še dlje ležeči razpršeni disk sončnega sistema, je teh pritlikavih planetov, nove družine, ki čaka na raziskovanje, lahko na tisoče. Kot kažejo analize krožnic, bi se lahko tam nekje skrival tudi planet v velikosti Zemlje ali Marsa.

Življenjska doba sonde New Horizons je še najmanj deset let. Tako kot Voyagerja tudi NH elektrificira razpad posebnega plutonija, pri čemer oddano toploto celice spreminjajo v električni tok. Vsem trem sondam bo elektrike za delovanje ključnih naprav zmanjkalo predvidoma po letu 2025, pri čemer bo NH najbrž trajal drobec dlje. Še prostorska primerjava: NH je zdaj od Sonca oddaljen slabih 33 AU-jev, medtem ko je Voyager 1 še dodatnih 100 AU-jev dlje.

To so dolgotrajne in prelomne misije. Za kakšna časovna obdobja gre, pove tudi dejstvo, kako so nekoč sploh izbirali člane ekipe za New Horizons. Nasa je, kljub pomembnosti projekta, namenoma izbirala precej mlade ljudi, vedoč, da bodo še med trajanjem misije prispeli do poznih srednjih let; poprej najizkušenejši strokovnjaki pa najbrž že v pokoju.

Zatišje
Prva velika doba se končuje tudi zato, ker za New Horizons ni ničesar več. Pioneerji so že ugasnili, Voyagerji počasi odhajajo, in za NH ni nobene podobne odprave več. Razen sonde Juno, ki bo čez leto dni prispela k Jupitru, ni več oprijemljivih odprav dlje v Osončje. Gruče akterjev se potegujejo, kdo bo prvi človek na Marsu, govori se o kolonizaciji lune ter brkljanju po sosednjem asteroidnem pasu. Denar in pozornost se preusmerjata v notranje Osončje. Drage in velikopotezne misije daleč navzven so, vsaj ta trenutek, bolj stvar preteklosti.

Če parafraziramo usodo grofov Celjskih: Oblet Plutona te dni – in nikdar več. Vsaj za nas, zdajšnje generacije. Zelo malo je namreč verjetno, da bomo še živi, ko se bo kaj podobnega spet zgodilo.

Al. Ma.
Prijavi napako
Komentarji
lopat12
# 11.07.2015 ob 08:39
MMC rad vas grajam, ampak pri takih clankih mi pa zrastete k srcu! Hvala! Cimvec taksnih!
jaz_ti_on
# 11.07.2015 ob 08:23
Look up at the stars and not down at your feet. Try to make sense of what you see, and wonder about what makes the universe exist. Be curious.

Stephen Hawkin
Iskalka
# 11.07.2015 ob 08:27
Odličen prispevek.
CoreySteel
# 11.07.2015 ob 07:49
Simulacija obleta New Horizona, kjer se lepo vidi kdaj in kaj bodo "slikal".
vslivnje
# 11.07.2015 ob 11:47
ja, v brezzračnem in breztežnostem prostoru bo najbolje, da v sondo namontirajo avtomobilsko bremzo...

Me pa vedno znoja navdušuje, kako lahko določijo vse parametre, kako daleč bo od Planeta, kako dolgo bo tja potovala itd. Pa še, kako spravijo od Plutona do Zemlje informacije in to v tako visoki kvaliteti. Res, vsa čast...
Gman
# 11.07.2015 ob 13:54
Nobene velike ere raziskovanja ni konec. Šele začela se je :)

Še veliko bo potrebno preučiti planete, lune in asteroide. To bo praktično nikoli končano raziskovanje in prav je tako.

Čimveč znanja se nagrabi o našem osončju, tem bolje, pa seveda komercialno izkoriščanje rudnih bogastev našega osončja. Naj neuporabno postane uporabno za našo vrsto.
Galaxy
# 11.07.2015 ob 13:49
A ni čudovito, da smo priča tako zgodovinskemu trenutku?
tupamaross
# 11.07.2015 ob 08:57
Pa, seveda, tudi z moje strani vse čestitke mmc-ju za čudovit zapis!
bob
# 11.07.2015 ob 14:30
Noro noro dobro, komaj čakam da se planetoid razkrije in vidimo kakšen je. To čakam že od otroštva JEEEEssss
janezdolzan
# 11.07.2015 ob 15:55
še veliko je za raziskati

navsezadnje niti Zemlje ne poznamo dobro, vseh ciklov
Olorin
# 11.07.2015 ob 10:11
Meni se ob tistem "varnem nacinu delovanja" pojavi ziva slika Windows-ov. :-)
Sicer pa odlicen clanek, palce gor!
janezkranjski122
# 11.07.2015 ob 10:17
Kot so pojasnili na Nasi, bi za zaustavitev brzečega robota potrebovali še eno veliko raketo, ki bi morala v nasprotno smer potiskati vsaj kak teden, da bi se NH dovolj upočasnil in bi ga končno ujela Plutonova šibka gravitacija. Hipni prelet je vse, kar imajo.

Tole je pa povsem zgrešen prevod.
En teden bi morali goreti potisniki na sondi, če bi se hotela utiriti. Problem je seveda, da ima goriva za nekaj minut potiska, ne en teden. V prevodu pa je bila najprej uporabljena še analogija dodatne rakete, ki bi morala izničiti to hitrost, ki jo sonda trenutno ima. Seveda je bila to nerodna primerjava; veliko raketo rabiš predvsem za izstop iz zemljine gravitacije, ko pa si enkrat izven nje, pa lahko hitrost zagotovijo bistveno manjše potisne stopnje (raketa je sestavljena iz več stopenj, kjer je prva daleč največja).

Je pa seveda tudi res, da če bi hotel na sondi trogati recimo za še eno sondino težo goriva, bi morala tudi raketa sama biti dvakrat težja. In danes taka raketa ne obstaja (je pa obstajala za polete Apollo).
STRIKE
# 11.07.2015 ob 09:11
Škofa, da bodo podatki z takšnim zamikom.

Bomo čakali kot v starih časih pošto, ki so jo prevažali s kočijo.

Gre pa za velik uspeh. Čestitke
REsnica
# 11.07.2015 ob 15:03
saj ne morem verjet, da raziskovanje sonca ni v nasprotju z versko knjigo, ki jo obožuje ramus..... al pa še ni uspel prebrat tega odličnega prispevka.
societa sportiva
# 11.07.2015 ob 12:07
verjetno bom takrat že v pokoju... na marsu:)
dStroj
# 11.07.2015 ob 12:02
Did it reach Uranus yet? :D
komentatorka ena
# 11.07.2015 ob 10:03
Članek je krasen, bravo gospod Masten
maximilan
# 16.12.2015 ob 21:53
In kaj ste raziskali? Kdo je denar pobral? Jaz pa še vedno ne morem gledati Zemlje kako se vrti okoli svoje osi. Pri vseh satelitih to ni mogoče, vi pa slikate pluton v fotošopu. O čemu govori ta prispevek? Da smo bedaki al kaj?Ja smo za Luno, kot tisti ki so igrali golf na njej.
LjudjeSoOvce
# 11.07.2015 ob 12:46
"Če parafraziramo usodo grofov Celjskih: Oblet Plutona te dni – in nikdar več. Vsaj za nas, zdajšnje generacije. Zelo malo je namreč verjetno, da bomo še živi, ko se bo kaj podobnega spet zgodilo."

:(
long island
# 11.07.2015 ob 12:09
Vesolje je zastonj, free energy.
bluppo
# 15.07.2015 ob 08:38
Polet do Plutona je trajal dve desetletji, mogoče bodo čez kakšno leto odkrili pogon, ki bo spravil tja satelit v dveh letih, glede na hitrost razvoja, se mi zdi to bolj racionalno kot pošiljati še eno počasno ropotijo.

Za pot do plutona je New Horizons porabil cca 10 let.

Glede na to, da EM valovanje (radijski valovi, svetloba) od plutona do zemlje potrebuje 4 ure je kakršen koli pogon, ki bi pot omogočil v 2 urah zaenkrat še precej znanstvena fantastika ...
alcatraz
# 11.07.2015 ob 09:23
Žalostno je, vendar resnično,da od toliko planetov našega osončja
niti na enem ni možno življenje, razen na enem samem planetu, ki
je torej naše edino upanje.


Še dobro, pravim.
Človek ima tako naravo, da bi fental vse.
tupamaross
# 11.07.2015 ob 08:56
Žalostno je, vendar resnično,da od toliko planetov našega osončja
niti na enem ni možno življenje, razen na enem samem planetu, ki
je torej naše edino upanje.

V nam bližnjih galaksijah pa je praktično in teoretično nemogoče,da
tam ne bi bilo naši zemlji podobnih planetov, kjer je življenje možno.
Žal pa tam človek kot tak nikoli ne bo mogel priti.

In, koliko časa bomo še na tem planetu,preden bomo postalo samo
eden "mrtvih" planetov, kot so Mars, Jupiter, Saturn in drugi.
AM
# 11.07.2015 ob 07:38
Edinstvena prilika, ko v vesolje leti sonda, nasa razmišlja ali bi podaljšala misijo.
To je zelo slaba stran kapitalizma.

Sicer pa že čakam na fotografije.
DrMatilda
# 11.07.2015 ob 11:11
Polet do Plutona je trajal dve desetletji, mogoče bodo čez kakšno leto odkrili pogon, ki bo spravil tja satelit v dveh letih, glede na hitrost razvoja, se mi zdi to bolj racionalno kot pošiljati še eno počasno ropotijo. Pravzaprav bi za satelit v Plutonovi orbiti rabili tri rakete, eno da se dvigne v vesolje, drugo za pogon proti planetu in tretjo, ki bi zavirala, se pa tile nasovci prav nič ne znajdejo.
Zelo naivno bi bilo namreč pričakovati, da so obrobni planeti karkoli takega, kar poznamo v neposredni bližini naše zvezde, drugačen je bil že proces nastanka in zagotovo jih ni zastonj odneslo tja ven, tam se šele začnejo zanimive stvari, in pa verjetno ob neposredni bližini sonca oziroma v jedrih planetov, kamor bomo verjetno nazadnje pogledali. Se pa strinjam, da klasični model osončja počasi bledi, zamenjala ga je visoko ločljivostna, foto realistična računalniška grafika, pa razne aplikacije za mobilne telefone, naenkart se nam te stvari ne zdijo več tako daleč in skrivnostne, ampak to je samo iluzija, ki je nastala zaradi poenostavljanja in propagiranja raziskovanja, vezanega na vojaške proračune. Tudi znanstvneiki se obnašajo kot vojaki, premlevajo številke, ki jim jih sporočajo naprave v vesolju in spijo na zofah, take histerije ni bilo že od začetka hladne vojne naprej.
DE(j)MOKRA(s)T
# 11.07.2015 ob 07:24
K sreči ne moremo nikamor z Zemlje, sicer bi onesnaževali še drugod po vesolju, napadali tuje civilizacije in jim kradli vire.
Kazalo