Znanost in tehnologija

Poudarki

  • 2014 MU69 je lani odkril Hubblov teleskop
  • Predviden datum srečanja: 1. januar 2019
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 50 glasov Ocenite to novico!
New Horizons
Tako si srečanje s poneptunskim objektom predstavlja umetnik na Nasi. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI/Alex Parker
1110113Y  2014 MU69
Edini pravi posnetek 2014 MU69. Objekt ni ena izmed dveh svetlih pik, temveč več bledih pik, ki po ravni črti prečijo sredino. 1. januarja 2019 bo zanimivo videti, kaj se za njimi zares skriva. Foto: NASA, ESA, SwRI, JHU/APL, NH KBO Search Team
2014 MT69, 0720090F
2014 MT69, za katerega so letos poleti ugotovili, da je izven dosega NH-ja. Tudi tu ga je najti na več bledih pikah, ki segajo čez sredino. Posnetek je pravzaprav več fotografij istega koščka neba, s čimer lahko opazijo gibanje objekta. Foto: NASA, ESA, SwRI, JHU/APL, NH KBO Search Team
New Horizons, KBO
Le kot zanimivost: in za primerjavo tako si je srečanje s ciljnim objektom predstavljal umetnik znotraj osnovne ekipe za New Horizons. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI/Steve Gribben
New Horizons
Velikost Kuiperjevega pasu in srečanje z New Horizons. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI/Alex Parker
2014 MU69
Orbita 2014 MU69. Foto: Nasa
Pluton
Od Plutona se je NH že poslovil, a ni še povsem iz njegove soseščine. Ta posnetek je sicer nastal dan po najbližjem obletu s senčne strani. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

Dodaj v

Naslednja tarča New Horizons: temačni Kuiperjev planetoid MU69

Podaljšanje misije NH uradno še ni odobreno
29. avgust 2015 ob 09:26,
zadnji poseg: 29. avgust 2015 ob 11:15
Ljubljana - MMC RTV SLO

Nasa je izbrala naslednjo tarčo za sondo New Horizons. Nahaja se še dodatno milijardo in pol kilometrov za orbito Plutona in nosi začasno ime 2014 MU69.

Le dober mesec je minil od prvega obleta Plutona sploh in vesoljska sonda New Horizons (NH) je še vedno v njegovi soseščini, ukvarjajoč se s pošiljanjem podatkov proti Zemlji. Tukajšnji Nasini inženirji pa imajo poleg poslušanja in analiziranja novosti, ki kapljajo s hitrostjo 250 bitov na sekundo, še eno dodatno skrb. Priprave na že naslednji zgodovinski podvig - obisk enega izmed stotisočev manjših teles Kuiperjevega pasu (OKP), prvič v zgodovini - so se že začele.

Nova obzorja so bila že spočetka načrtovana kot misija globlje v Kuiperjev pas. Pluton je sicer del tega oblaka ledenih teles, ki se razteza nekje od orbite Neptuna pri 30 astronomskih enotah do približno 50 AU-jev; to je povprečnih razdalj od Zemlje do Sonca. Potisne kemikalije hidrazina mu tudi po Plutonu še ni zmanjkalo in njegovi instrumenti so načrtovani tako, da lahko delujejo tudi v precej temnejših razmerah, kot vladajo ob pritlikavem planetu. Tudi komunikacijski sistem bo še dolgo zmožen "pogovarjanja" z domačim planetom. Alan Stern in ostala ekipa so imeli že od devetdesetih let prejšnega stoletja, ko so pričeli z načrtovanjem Obzorij, v mislih še nikoli raziskane poplutonske širjave.

Točka odločitve
In zdaj je NH na točki, ko se mora preusmeriti proti naslednjemu željenu telesu. V Kuiperjevem pasu, ki je večji kot skoraj vse poprejšnje Osončje skupaj, jih je stotisoče. Z aktivnim iskanjem tarč so začeli že leta 2011, ko so v področje pred NH-jem usmerili številne zmogljive zemeljske teleskope. Iskanje je obrodilo sadove, a kisle. Nekaj deset novoodkritih teles Kuiperjevega pasu je bilo zunaj dosega sonde. Ta potuje s hitrostjo 52.200 kilometrov na uro (glede na Sonce) in hidrazinovi potisniki je ne morejo ravno preusmeriti za 90 stopinj. Kazalo je že, da bo NH enostavno zgrešil ogleda vredne predstave poneptunskega sveta.

Na Nasi so za rešitev misije lani vpregli svoj največji top: vesoljski teleskop Hubble. Ta je zmožen zaznati svetlobo celo najbolj oddaljenih in najstarejših galaksij sploh skoraj 14 milijard svetlobnih let stran. Kljub temu je imel pri prečesavanju Kuiperjevega pasu težave. Sončna svetloba je tam že zelo zelo šibka in razpršena, in še veliko veliko manj se je odbije nazaj proti Zemlji. Temačne Kuiperjeve skale so celo za Hubble komaj vidne in tudi zato jih je človeštvo do zdaj komaj kaj odkrilo, pa čeprav so tako rekoč pred nosom.

Hubble je poleti 2014 odkril pet dodatnih planetoidov. Analiza je pokazala, da so trije še znotraj NH-ju dosegljivega področja: 2014 MU69, 2014 PN70 in 2014 OS393. Ker nobena druga misija še desetletja ne bo zaplula v Kuiperjev pas, so na Nasi poskušali prigrabiti na kup vse informacije, četudi borne, o teh telesih, in se odločiti, kateri je najbolj vreden pozornosti.

Zagotovljeno ni nič, ampak ...
Ker se čas za odločitev počasi izteka, je ekipa za New Horizons v petek sprejela svojo dokončno odločitev, so sporočili z Nase. A to še ne pomeni, da bo izbira dokončno obveljala in da bo ta odprava zagotovo izvedena. NH je pač izvedbena ekipa znotraj Agencije, katere glavna misija je - skupaj s financiranjem - odobrena do leta 2016. Vodstvu Nase je zdaj predlagala podaljšanje in ta predlog bo - kot pri vseh ostalih misijah - šel skozi birokratsko drobovje in znanstveno oceno ustanove.

"Medtem ko Nova obzorja brzijo stran od Plutona in naprej po Kuiperjevem pasu in ko se podatki, zbrani med razburljivim srečanjem, še vedno vračajo, smo mi zazrti naprej in iščemo naslednji cilj za tega drznega negraziskovalca," je izjavil John Grunsfeld, ki vodi Nasin glavni oddelek za znanost. "Razprava, ali naj odobrimo podaljšanje misije ali ne, bo potekala z mislimi na širše sotvarje planetarne znanosti na Nasi. Pričakujemo podaljšek, ki bo stal precej manj kot dozdajšnja misija in ki bo kljub temu prinesel nove in zanimive znanstvene podvige," je napovedal.

Ekipa za NH-jem mora najkasneje v letu 2016 Agenciji poslati predlog za podaljšanje, ki ga bo podrobno pregledala "ekipa neodvisnih strokovnjakov", so sporočili z Nase.

Zelo malo je sicer možnosti, da bi Nasa predlog zavrnila, saj se tovrstne misije zgodijo zelo redko.

2014 MU69 naj bo
Kljub temu mora Stern in ekipa že zdaj pripraviti vse za preusmeritev; čakanje na odločitev vodstva bi pomenilo zamujeno priložnost. Prve štiri manevre bodo izvedli že čez en mesec, oktobra in v začetku novembra letos. S tem bo sonda odletela proti objektu, ki za zdaj nosi naziv 2014 MU69. Kakršne koli zamude bi pomenile več potrošenega dragocenega hidrazina in povečale možnost neuspeha. Če bo šlo vse po sreči, se bo naslednje srečanje zgodilo natančno 1. januarja 2019.

"2014 MU69 je prastari OKP. Nastal je v orbiti, kjer kroži še zdaj, in je zato odlična izbira," je povedal Stern, prvi mož misije. "Še več, da bi ga dosegli, bomo potrošili precej manj goriva, kar pomeni več manevrskega prostora za oblet, dodatno in pomožno opazovanje ter ne nazadnje tudi za vse nepredvidene zaplete," je dodal.

Poleg tega bo 2014 MU69 poskrbel za raznolikost. Je namreč povsem drugačne vrste telo od Plutona in bo zato povedal poglavja o zgodovini Osončja, ki jih Pluton - ali kar koli drugega - ne more. Pluton je pritlikavi planet, ki ga je gola količina mase, ki se je v njem nagomilila, zgnetla v okroglo obliko. V njem po vsej verjetnosti poteka radioaktivni razpad elementov, ki z oddano toploto spreminja snov, na njem potekajo geološki procesi in sončna toplota poganja celo svojevrstno vreme, ki sproti preoblikuje površje.

Tudi človeštvu znani kometi, ki vsake toliko zaidejo v notranje ali zunanje Osončje (ki se konča pri Neptunu), se polagoma preoblikujejo. Sonce jih nekoliko ogreje, zato počasi odmečejo plast za plastjo in zato niso nedotaknjeni. Repatice sicer ostajajo arheološki ostanki praosončja, a takšni, kot bi zemeljski arheologi preučevali antične predmete, ki so bili že nekaj časa izpostavljeni vodi in zraku.

V Kuiperjevem pasu pa je še vedno tako hladno in temno, da lahko to področje razumemo kot precej učinkovit zamrzovalnik. Tamkajšnja snov naj bi bila precej boljši približek materialu, kakršen je dejansko nastal pred 4,6 milijarde let, ko je naš rojstni sistem dobil obliko.

45-kilometrska gmota
2014 MU69 je po do zdaj znanih podatkih velik okoli 45 kilometrov. Je torej desetkrat večji od repatice 67P/Čurjumov-Gerasimenko, ki ga spremlja Esina sonda Rosetta, in vsebuje 1000-krat več mase. Prekril bi torej celotno Vipavsko dolino in obenem molel desetine kilometrov v zrak.

A v primerjavi s Plutonom je majhen. Ima le kak odstotek njegove velikost in le ok. eno desettisočino Plutonove mase, primerljiv z luno Niks. Na Nasi menijo, da bi 2014 MU69 lahko bil eden izmed pragradnikov, opeka, ki se je v desettisočih zložila skupaj, da je lahko nastal prej omenjeni pritlikavi planet.

New Horizons je trenutno od Zemlje oddaljen 4,9 milijarde kilometrov. Še nadaljnje 1,5 milijarde bo potreboval do svojega naslednjega cilja. V vmesnem času se bodo Stern in sodelavci ukvarjali z visokoločljivostnimi, nestisnjenimi fotografijami Plutona. Naslednji paket posnetkov naj bi izdali septembra.

Al. Ma.
Prijavi napako
Komentarji
AM
# 29.08.2015 ob 09:58
Super članek.
Galaxy
# 29.08.2015 ob 10:45
Ob poplavi člankov o beguncih je ta članek pravi balzam za dušo.

2014 MU69 je dobil tudi vzdevek PT1 ( Potencial Target 1 )

brandmeister
# 29.08.2015 ob 10:03
pohvalno.. ;) 10+
grandie
# 29.08.2015 ob 11:50
Super članek, NH je treba ponucat do konca. Frapantna hitrost prenosa podatkov, jaaa leta, leta, vseeno bravo za rezultate.
neutrino
# 29.08.2015 ob 15:17
DrMatilda, opazovano gibanje planetov tako rekoč garantira, da za Plutonom ni nobenega velikega planeta. Če bi namreč bilo kakšno tako masovno telo, bi to zmrdalo vse gravitacijske modele, ki pa se zdaj čisto lepo skladajo z realnostjo (po domače: tirnice bi bile čisto malo drugačne kot so sedaj, ker bi tista masa malenkost, ampak še vedno zaznavno veliko vplivala na to tirnico, ki se tako ne bi skladala s predvidenim modelom).
Ergo: garantirano nismo spregledali nobene temne Zemlje.
neutrino
# 29.08.2015 ob 13:15
Še dobro, da so vsa ta nebesna telesa tako daleč narazen, da ima NH dovolj časa poslati vse podatke na Zemljo preden pride do naslednjega xD
modzo
# 29.08.2015 ob 15:48
odlicen clanek

hvala avtorju za trud.
IzgubljenaDuša
# 29.08.2015 ob 13:55
hitrost pošiljanja podatkov z NO na zemljo je blazno počasna a je razumljiva glede na razdaljo.
Franc Pijanc
# 29.08.2015 ob 13:49
Še dobro, da so vsa ta nebesna telesa tako daleč narazen, da ima NH dovolj časa poslati vse podatke na Zemljo preden pride do naslednjega xD

Hahaha
Dami
# 29.08.2015 ob 11:22
''''Naslednja tarča New Horizons: temačni Kuiperjev planetoid MU69''''

V Kulperjevem pasu se bodo ziher prej zaleteli v kakšno skalo :)
DrMatilda
# 29.08.2015 ob 15:24
neutrino # 29.08.2015 ob 15:17

Zanimivo vprašanje, če se ne motim, ni vse tako jasno in obstajajo številne anomalije v tirnicah znanih obejktov, bi moral pobrskat za točne podatke, mogoče ve kdo kaj na pamet.
Bolj zanimivo je kako deluje gravitacija, ki daje objektom tudi pospešek, nenazadnje tudi ljudje neprestano padamo proti gravitacijskemu središču Zemlje in bi pospeševali vse do centra, če nas ne bi zadržala zemeljska ovojnica. To je pravzaprav zelo zanimiv fenomen, kako delujejo elektromagnetne sile, ki držijo molekule našega telesa skupaj in ga odbijajo od površine drugih snovi, nič se namreč ne stika, med našimi podplati in tlemi obstaja zelo tanka plast energije, ki pa je na tako majhnih razdaljah tako močna, da se naši atomi nikoli ne morejo dotakniti atomov podlage oziroma je to itak nemogoče, ker atomi nimajo trdne oblike.
DrMatilda
# 29.08.2015 ob 15:19
Število podatkov, ki jih lahko pošilja sonda je razmeroma majhno, vendar bi bilo zanimivo meriti radijsko sevanje v tako praznem prostoru. Koliko signalov sploh tam obstaja, v gostem delu seva marsikaj, najbolj sonce in seveda zemlja, od koder oddajamo morje raznih radijskih ter drugih sintetičnih valov, ti so na teh razdaljah bistveno šibkejši, zato bi sonda lažje zaznala morebitne signale, ki prihajajo iz globin vesolja. Tja bi bilo zanimivo postaviti kakšno mrežo radijskih teleskopov, SETI pa bi lahko itak zgradil celo bazo, za iskanje marsovcev. Veliko upanja itak ni, če v vesolju obstaja življenje, so to najbrž predvsem bakterije in rastline, možnost obstoja inteligentnih živali, ki so se naučile izdelovati komplicirana mehanska orodja, je izredno majhna, mogoče je še en tak planet , ki pa se verjetno nahaja na drugi strani galaksije, skozi katero radijski signali ne potujejo, zaradi morebitnih črnih lukenj v gostem središču ter številnih drugih virov naravnega sevanja, medtem ko radijskih signalov iz sosednjih galaksij verjetno sploh ne bi mogli zaznati, signali pa izjemno šibki ter popačeni.
DrMatilda
# 29.08.2015 ob 15:08
Sonda torej potuje v neznano, kar pomeni, da nihče nima izdelanega zemljevida objektov v tem pasu, sonda bi lahko letela mimo še ene Zemlje, pa je preprosto ne bi opazila. Objekti so temni, tudi če bi pri teh temperaturah imali kaj atmosfere, se ta ne bi svetila, ker je sonce predaleč, da bi lahko sipalo svetlobo skozi pline. Po drugi strani, so v taki temi dovolj že majhne razlike, ki bi jih občutljivi inštrumenti zlahka opazili. Pri takem številu objektov, ki tam krožijo, morajo zagotovo obstajati tudi oblaki prahu in raznih plinov. Prav spremljanje teh snovi je način, s katerimi bi lahko počasi kartirali tudi ta območja, vizualno verjetno ne bi šlo, vendar lahko inštrumenti merijo razne anomalije, iz katerih je mogoče sklepati, kako se gibljejo posamezni objekti oziroma je njihova pot ukrivljena, zaradi prisotnosti neke večje mase.Raziskovanje Kuiperjevega pasu bi potekalo veliko hitreje, če bi znal kdo vsaj s svinčnikom narisati kake zemljevide, kot so nekoč počeli stari morjeplovci ter s tem omogočili prihodnjim ekspedicijam, da so se znali orientirati, utirali nove poti in nadaljevali z raziskovanjem. Za raziskovanje oceanov so bili ključni tudi morski tokovi in vetrovi, ti niso povsem statični in jih je bilo najtežje kartirati, vendar so bili ključni za pogon okornih plovil, saj so jih pospeševali ali zavirali, včasih tudi odnašali s poti, eno od teh naključij je naposled omogočilo odkritje Ameriškega kontinenta in spoznanje, da je planet dejansko okrogel.
Na teh razdaljah, lahko pričakujemo nepričakovano, verjetno vsi poznamo tisto vizualizacijo delovnja gravitacijskega polja, s težko kroglo, postavljeno na plahto, kot si je Einstein razlagal ukrivljenost tkanine prostora, ob prisotnosti masivnih teles. Ker pa materija sončnega sistema ni enakomerno razporejena, tudi prostor ne more biti enakomerno ukrivljen, poleg tega je sila gravitacije sonca bistveno šibkejša kot v našem prostoru, nihče ne ve kaj to pomeni za distribucijo različnih mas in kar je še bolj zanimivo, kako so te šibke gravitacijske sile vplivale na koncentracijo mas. V močnejšem gravitacijskem polju se sliši logično, da so se zlepile skupaj kroglaste kepe, na teh razdaljah pa krogla ni nujno edina možna oblika, morda obstajajo raztegnjene planjave ai še kakšne bolj čudne, razgibane tvorbe, kristalizirane kepe, ki spominjajo na organske tvorbe in ovsene kosmiče.
braun
# 29.08.2015 ob 10:06
Info OK,
sam 2x predolg. Zori nima časa
RJSlo
# 29.08.2015 ob 09:41
No ja. Saj je res temačno. Nazadnje, ko sem se tam vozil sem imel kot dodatek še svečo in petrolejko.

P. S. ***** za članek.
Kazalo