Encim, ki ga proizvaja bakterija, bi lahko odigral pomembno vlogo pri boju z vse večjim onesnaženjem s plastiko. Foto: Reuters
Encim, ki ga proizvaja bakterija, bi lahko odigral pomembno vlogo pri boju z vse večjim onesnaženjem s plastiko. Foto: Reuters
Plastika
Nekatere države so že prepovedale uporabo plastičnih vrečk. Foto: Reuters

Znanstveniki Univerze v Portsmouthu in laboratorija za obnovljive vire energije v okviru ameriškega ministrstva za energijo so se posvetili raziskavi bakterije Ideonelli sakaiensis, ki se, kot vse kaže, hrani izključno s plastiko tipa PET (polietilentereftalat), ki se uporablja za izdelavo plastenk in različnih plastičnih posod.

To bakterijo so pred nekaj leti odkrili na Japonskem, in japonski znanstveniki menijo, da se je razvila pred kratkim v kakšnem reciklažnem centru, saj so plastiko začeli uporabljati šele v 40. letih prejšnjega stoletja.

Znanstveniki se tako zdaj trudijo ugotoviti, kako deluje eden njenih encimov - PETaza. Skušali so ugotoviti njegovo strukturo, a jim je uspel še korak več – povsem naključno jim je uspelo ustvariti encim, ki je še učinkovitejši pri razgradnji plastike PET, so objavili v znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences.

Možnost industrijske razgradnje?
Z zelo močnimi rentgenskimi žarki jim je uspelo oblikovati tridimenzionalni model encima v visoki ločljivosti, z računalniškim modeliranjem pa so znanstveniki Univerze Južne Floride in brazilske Univerze Campinas odkrili, da je PETaza po kemični strukturi zelo podobna encimu kutinaza, ki ga je mogoče najti v nekaterih glivah in bakterijah.

Eno območje strukture PETaze je bilo sicer nekoliko drugačno od kutinaze in znanstveniki so domnevali, da je ta del odgovoren za razgradnjo plastike. Nato so mutirali aktivni del PETaze, da bi ga naredili bolj podobnega kutinazi, a so pri tem ustvarili mutantski encim, ki je še učinkovitejši pri razgradnji plastike PET kot naravna PETaza.

Ta encim bodo zdaj skušali še izboljšati, upajo pa, da jim bo uspelo doseči možnost industrijske razgradnje plastike.

"Naključje pogosto igra pomembno vlogo pri temeljnih znanstvenih raziskavah in naše odkritje ni bilo nobena izjema," je odkritje komentiral avtor študije John McGeehan, profesor na britanski Univerzi v Portsmouthu in dodal: "Čeprav je napredek skromen, pa to nepričakovano odkritje nakazuje, da imamo prostor za dodatne izboljšave teh encimov in da se bomo lahko približali rešitvi recikliranja vse večje gore odpadne plastike."

V naravo odmečemo osem milijonov ton plastike
Po svetu se vsako minuto proda milijon plastenk, reciklira pa se jih le 14 odstotkov. V naravi vsako leto konča več kot osem milijonov ton plastike, še posebej problematična je onesnaženost oceanov. Kljub prizadevanjem z recikliranjem se problem onesnaženosti s plastiko ne zmanjšuje, in ker večina plastike lahko obstane več sto let, si znanstveniki že dlje časa prizadevajo, da bi našli kak učinkovitejši prijem za odpravljanje tovrstne onesnaženosti.