Zajec Jojo. Foto: LIFFe

Znova smo se obrnili na filmske kritike, da nam zaupajo, kaj si nameravajo letos ogledati na festivalu ali pa kateri so tisti filmi, ki so jih že videli, pa jih priporočajo v ogled. Po priporočilih kritikov Ane Jurc, Matica Majcna in Ane Šturm, nam je svoj nabor zaupal še Igor Harb, filmski kritik Vikenda, priloge Dela in Slovenskih novic, soustvarjalec filmske spletne strani Gledal_a bom in soavtor podkasta o znanstveni fantastiki, O.B.O.D.

Gospodov glas (r. György Pálfi)
Kombinacija poljskega velikana znanstvene fantastike Stanisława Lema in madžarskega vizionarskega režiserja Györgyja Pálfija obljublja veliko in že po napovedniku sodeč, je jasno, da bo film zelo daleč od hollywoodskega ZF-spektakla z neposrednim zapletom in preprostim sporočilom. Lemov roman se osredotoča na nezmožnost razumevanja komunikacije tuje vrste, film pa prikaz brezupnega človeškega napuha vladarja sveta (vesolja) še nadgradi z družinsko zgodbo, ki jo je raztrgala železna zavesa. Nujen ogled za vsakega ljubitelja ZF.

Gangster, policist, hudič (r. Lee Won-Tae)
Korejski trilerji zmeraj presenetijo z nepričakovanimi zapleti in nenadnimi izbruhi neverjetnega nasilja. Tudi s tem filmom ni nič drugače. Kot razkrije že naslov, se zgodba vrti okrog gangsterja in policista, ki sta prisiljena združiti moči, da bi ustavila serijskega morilca, tj. naslovnega hudiča. Glavno vlogo gangsterja odigra Ma Dong-seok, znan kot korejski Sylvester Stallone, saj je nenavadno podoben ameriškemu mišičnjaku.

Cléo od petih do sedmih (r. Agnes Varda)
Krasno, da nam Liffe vsako leto pripelje jagodni izbor novih filmov z vsega sveta, a ta preprosta mojstrovina francoske režiserke je vseeno najbrž najboljši film na letošnjem festivalu. Umirjen, prodoren in iskren portret nekaj ur v življenju mlade ženske gledalcu razkrije več o človeški duši in družbi kot pogovor s psihoanalitikom.

Jezero (r. Klemen Dvornik in Matevž Luzar)
Z Jezerom je Tadej Golob dvignil raven slovenskega kriminalnega trilerja ter ga postavil ob bok skandinavskim in angleškim žanrskim presežkom. S predelavo sta Klemen Dvornik in Matevž Luzar to naredila tudi za slovensko dramsko televizijsko produkcijo. Serija je tako dobro posneta in odigrana, da je res škoda, da si lahko na velikem platnu ogledamo samo prva dva dela, saj je občutek zares filmski.

Zajec Jojo (r. Taika Waititi)
Vse kaže, da bi Zajec Jojo lahko postal eden najbolj kontroverznih dobitnikov oskarja, saj po zmagi na festivalu v Toronto (kar je pogosti indikator za oskarje) žanje pozitivne kritike in povzroča sive lase vodstvu studia Disney, ki je film podedoval po prevzemu studia 20th Century Fox, zdaj pa ne vedo, kako uskladiti do družin prijazno podobo studia z debelušnim in hudomušnim Hitlerjem, ki zaznamuje ta film. Dogajanje je postavljeno v nacistično Nemčijo, glavni junak pa je mlad Jojo, ki se trudi biti vzoren član Hitlerjeve mladine, a mu ne gre, zato mu pogum vliva namišljeni prijatelj Hitler. Tega odigra kar sam režiser, ki je sicer judovskega in maorskega rodu in je s samosvojim tipično novozelandskim humorjem najbrž tudi edini, ki bi iz te premise lahko naredil zabaven in čustven film.